Anton (201-300)

aprila, brez aprilske šale,« je povedal Jakob	Anton.	»Brez šale ali pa s šalo, da le jaz dobim.«	A
Povejte vendar, kaj vam je moj tekmec gospod Jakob	Anton	takega obljubil.« »Toda, za božje ime, gospod	A
Prvega smo. ‒ Ali pa je gospod Jakob	Anton	vas povlekel?« Sodnik se je molče poklonil.	A
Nagradil vas res ni, preveč skop je gospod Jakob	Anton,	potegnil pa ‒Pojdite!«	A
Častno jih je spremljal tolminski gospod Jakob	Anton	Coronini.Tri sto vojakov je zasedlo pota in	A
hribčku stoji cerkvica, not svet'	Anton	kraljuje, k njem se bom zatekala,	A
sreče. Na novi maši je bil tudi moj prijatelj	Anton	Foerster.Vedno mi je bil za petami.	A
Jaka, velik talent si!« mi je rekel prijatelj	Anton	Foerster, ko me je obiskal na Dobravi.Večkrat	A
Ljubljano na inštrukcije,« mi je vedno rekel	Anton	ob slovesu. »Napisal bi takšne pesmi, da bi	A
Točno vem, kaj me čaka,« se je zasmejal prijazni	Anton,	ko sva si podala roke po prvi jutranji maši	A
ljubezen, katero toli pravično obsoja blaženi	Anton	od Kala v svetih knjigah svojih!Toda čemu bi	A
spoznal pravega duha, s katerim je pisal blaženi	Anton.	Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica	A
»Kako je ime blaženemu možu?« »Blaženi	Anton	od Kala je to; v tej provinciji ga prištevamo	A
kaže v bleščečem, pregrešnem lišpu. Blaženi	Anton	se pósti nato petnajst dni, šestnajsti dan pa	A
namenjene za svoj poziv. »Ako bi sam blaženi	Anton	od Kala« ‒ tako konča kanonik svoj govor ‒	A
svetu znana tezalnica, katero je izumil blaženi	Anton	od Kala!« »Ali jo naše ženstvó še nosi?«	A
blaženi Jacobus LII. prav tiste cene kakor blaženi	Anton	od Kala.« »In sedaj se prepirajo eni za tega	A
starost. Ko ga obide spanje, prikaže se mu blaženi	Anton	od Kala v nebeški svetlobi.Svetnik sam mu je	A
Tako hvalo je žel pri svojih rojakih Janez	Anton	grof Capodistrias!Valovje življenja ga je vrglo	A
nam ne odtegnete svojih darov. Vaša pokorna	Anton	Wanderer, pevec in igralec, Josef Bretsch, igralec	A
kaj odgovoriti. Ona je nadaljevala: »To je naš	Anton	Alojzij Wolf drug mož!Ne vem, čemu ga niso napravili	A
nič videla, saj je bil te dni tukaj, gospod	Anton	Alojzij?Po Lattermannovem drevoredu se je izprehajal	A
tam je ta nekaj zamrmral, oni nekaj bleknil.	Anton	Pengal, višji vzornik, je napisal na desko:	A
so se udeležili še celo nekateri vzorniki.	Anton	Pengal je na deski dostavil: »Schule hat ...	A
slučaje zabičeno, v predzadnji klopi dvignil	Anton	Pengal.Hinavsko je zaprosil: »Ich bitte für	A
so se bojazljivo oglašala: »Janček, beži!«	Anton	Pengal ‒ obermusterschüller ‒ se je zavedel	A
gledati!« Komur niso neznani časi, v katerih je	Anton	Alojzij, mož blagega duha in izbranega okusa	A
do zadnjega konca. Posebno tedaj, ko je naš	Anton	Alojzij postal vladika ljubljanski, ki je bil	A
višine, na kateri je kraljeval knez in škof	Anton	Alojzij!Da je v cerkvi čital v mašni knjižici	A
Kaj je bilo? Profesor	Anton	Melzer je iznašel novo orodje, ki se je spretno	A
brez dvoma prihajal na misel gospod Lavrencij	Anton	Rudolf, ni niti zanimalo. Tako so obrobkale	A
reduti na galeriji. Istotako je gospod Lavrencij	Anton	Rudolf dal duška svojemu iznenadenju, da se	A
ljubeznivo razgovarjala. Ker je bil Lavrencij	Anton	Rudolf galanten gospod, je naročil okusno večerjo	A
Prešuštnica ostudna!« Lavrencij	Anton	Rudolf jo je odkuril skozi gnečo. Nekaj gospodov	A
stopi z voza stari graščak iz Soteske, grof	Anton	Babo.Z njim pa je prišla tudi prekrasna hči	A
prišla tudi prekrasna hči, grofica Lina. Grof	Anton	je bil zastopnik starega plemenitaškega plemena	A
današnjega dne!« »Pobožnega otroka imate, grof	Anton!	Znano mi je in iz srca vam vosčim srečo k temu	A
bil gospodi odmenjeni prostor, slonel je grof	Anton	ter premikal ustne v neprestani molitvi.Napravljal	A
nekoliko. . / . / stran 163 . / »Ekscelenca grof	Anton	Babo,« spregovoril je pikro, »prišteva se glavnim	A
davno polovico soteške graščine. Moj oče, grof	Anton,	ve o tem mnogo pripovedovati, častiti moj gospod	A
spomin so ga imenovali potem cesarski trs. Grof	Anton	pripoveduje, da je tedaj, v tistih groznih časih	A
da bi ga ne odnesla tuja roka! Oče moj, grof	Anton,	je premehak, zato pa čuvam jaz, da se ne ugonobi	A
Dobro! Ravno prav, da prihaja oče moj, grof	Anton!	Z njim lahko uredite vse!	A
in se skrila v zeleni gozd, spregovori grof	Anton	skoraj šaljivo: »Torej ste res voljni hčeri	A
zračnimi mostovži. Tu sem je pripeljal grof	Anton	svojega soseda tisto jutro.Pred grajskimi levi	A
opravku se je hotel Bogomir posloviti; ali grof	Anton	ga je povabil, da bi stopil z njim v gorenje	A
pod jasno nebo!« »Jaz sem,« odgovori grof	Anton,	pristopivši k oknu, »in pripeljal sem ti mladega	A
»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi grof	Anton.	»Na Višavi!	A
nas je povabil grof Lenart, oče tvoj, dragi mi	Anton,	semkaj v Sotesko.Prišlo nas je kakor prepelic	A
in nekaj tednov ni prenehalo. A ti, ljubi	Anton	moj, bil si tedaj še otrok in Veliki Napoleon	A
Skoraj se je hotel braniti; prosil je tudi grof	Anton	in, ko je končno še kontesa obljubila, da ga	A
Kdo bo vedno o smrti govoril!« oglasi se grof	Anton.	»Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama	A
oglasila nenadejana vest: najprej je odpovedal grof	Anton	iz Soteske ter poslal pismo, da ne pride, ker	A
Ljub gost se je oglasil v tej zimi in grof	Anton	in kontesa Lina sta mu hitela naproti!A jaz	A
stopnic prikazala gospoda. Najprej je prišel grof	Anton	z dolgo koščeno svojo podobo.Za njim je stopal	A
spregovoril je: »Kdo je ta človek tu gori?« Grof	Anton	je pogledal proti meni.Na obrazu sem mu bral	A
Prišli so k meni. Grof	Anton	je lahno odzdravil poklonu mojemu. »Kaj, ali	A
‒ »Seznaniti vaju moram!« dejal je grof	Anton	lahno in malomarno, kakor bi to seznanjanje	A
Erdody nas je obiskal,« nosljal je v tem grof	Anton.	»Že dolgo časa smo ga pričakovali.	A
Jakob Petelin‐Gallus, zgodovinar in dramatik	Anton	Linhart in učenjak Martin Kuralt.«	A
in meščani se mu klanjajo - tako mi je pravil	Anton	Linhart.« »Torej obiskujete tega našega	A
knjig in papirjev, so naposled z njim še sedeli	Anton	Linhart, Martin Kuralt in stiški prior Ignacij	A
vozom iz Ljubljane proti Novemu mestu odpeljala	Anton	Linhart in Martin Kuralt.Graščak na Grmu in	A
bi bil potem vsak dan slabo kosil kakor sveti	Anton	Puščavnik?Kolikokrat si pa ti zobe na soncu	A
zopet začne pasti. Mož je bil njegov gospodar	Anton	Samorod in oni, na konju obsedeli, Samorodov	A
let star in mnogo manjši od brata Antona. Ali	Anton	Samorod je že svojega ovčarja imel v železni	A
podobi pomagat. »Ubil sem ga?« zagrohoče se	Anton,	naglo stopi k ležečemu Stoklasu ter govori:	A
hipec malo nasmehnil. »Prekleta mačka!« jezi se	Anton,	ko zopet konja zaseda, ves bled. »To je prav	A
posebno pa tega.« »A zakaj govoriš tako?« vpraša	Anton	z nekim nevoljnim glasom. »Vidiš, že zopet si	A
mlad.« »Mlado in lepo svojo ženo!« zakliče	Anton,	ustavi konja, prestrašeno pogleda brata, kri	A
pridigami, a meni prizanesi ‒ vsaj v delavnik,« reče	Anton	in požene svojega konja, tako da tudi duhovnikov	A
žene s tako mislijo omenjal, zgovoril bi se bil	Anton	Samorod drugače z njim, brate moj.«Rekoč, naredi	A
jezen, kakor si bil pred tridesetimi leti.«	Anton	ne reče na to novo pripovedovanje nekaj časa	A
se mi, kakor da bi bilo že dolgo in dolgo.«	Anton	zopet nič ne odgovori, molče jezdi pred bratom	A
vstopita v dom. »Kje je moja žena?« vpraša	Anton	Samorod deklo na hodniku. »Pri Tončku.	A
vas,« odgovori dekla. Z mračnim čelom vstopi	Anton	v veliko izbo, duhovnik za njim.Tam ukaže gospodar	A
ljubi moj; tebi menda že smem to povedati,« reče	Anton	Samorod pol tiho, vstane ter stopa potem gor	A
Tega ne znam, to ni v moji naravi,« odgovori	Anton	nekako otožno.»Če poskušam ljubeznivejši biti	A
njegove ladje, v izbo. . / . / stran 17 . /	Anton	mu da piti iz svoje čaše črnega vina terana	A
odide iz izbe. »Ne pojdeš z menoj?« vpraša	Anton,	za njo gledajoč po hodniku. »Ne, nocoj hočem	A
streljaje, jezdil proti Basnigojevemu domovanju. »	Anton	je, tako se mi zdi,« pravi starka in z roko	A
Glej, že je tu.« Res je bil jezdec	Anton	Samorod, zet naših dveh starih, že v dvorišče	A
»Kaj je to?« vpraša stari.	Anton	Samorod obledi kakor zid.»Morda sem se zmotil	A
Kam?« vpraša ona brezmiselno. »K nam,« reče	Anton	pol šaljivo, pol resno, a vendar mu obraz zopet	A
kadar te bo volja,« . / . / stran 35 . / reče	Anton	in želja, hipoma v njem vstala, da bi on, že	A
vrtavostnemu dekletcu biti boljši varuh nego	Anton?	Če je bil že bolj prileten in vdovec, no, ona	A
ter so bili drug drugemu napoti. »Kje je	Anton,	za Boga svetega, Anton, Anton?« vprašuje oče	A
drugemu napoti. »Kje je Anton, za Boga svetega,	Anton,	Anton?« vprašuje oče Basnigoj in po dobršnem	A
napoti. »Kje je Anton, za Boga svetega, Anton,	Anton?	« vprašuje oče Basnigoj in po dobršnem času zve	A
oče Basnigoj in po dobršnem času zve, da je	Anton	tekel ali jezdil na jug ob obali, njegov brat	A
in ustregel vsem upehanim. Ko je prišel tudi	Anton	domov, ves zamolklo tih, s strašnim obrazom	A
onega, kogar nesreča v prvi vrsti ne zadeva: »	Anton,	v Boga zaupaj, še ni izgubljena.« »Izgubljena	A
odkupnino jim je, denar, to je vse.« »Misliš?« reče	Anton	in naglo vstane. »Gotovo in nekaj še imamo.	A
niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih,« reče	Anton	in premišlja. »Jaz idem na morje,« reče potem	A
Basnigoj z ginjenim, na pol otročjim glasom.	Anton	korači iz sobe ven in ukazuje pripraviti ladjo	A
»Ne, glej!« In	Anton	pokaže košček njene obleke, ki jo je bil našel	A
Tedaj je bilo dokazano.	Anton	je odplul rote se, da brez nje ne pride domov	A
mnogokatero znamenje, ki ga v burnosti prej ne	Anton	ne on ni bil zapazil.In po vsem tem je mož z	A
je župnik branil gori med skalami, ko ga je	Anton	Samorod z bičem tepel. »Kaj bi rad?« vpraša	A
Tako daleč! O ubogi moj brat, ubogi	Anton!	« DEVETO POGLAVJE Ko je prišla sobota, moral	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani