žarek (170-269)

rokah. Takrat je pritrepetal slučajno svetel	žarek	izza rumenega listja in je zaigral na njenih	A
tisto mesto, kjer je bil zaigral veseli sončni	žarek...	Šla sta dalje.	A
ki je bila od začetka delež tvoj ? Kakor	žarek	silne luči je seglo v noč srca. ”Vstani in	A
iz njenih oči, gorak in svetel, kakor sončni	žarek.	Pokimal sem z glavo in začutil sem, da mi je	A
Kakor židovski skopuh sem zaprl skrbno vse, vsak	žarek	sreče, slasti in razkošja, ki je posijal name	A
nasmehnila, kakor da je šinil preko njenih ustnic	žarek	iz samih nebes.Tedaj sem vedel, da me ljubi	A
Lep in mlad je, njegovo srce je kakor sončen	žarek,	v mrak izgubljen...“ ”Čemu ste ga žalili ...	A
človek neblag; še je špranja, da seže skoznjo	žarek	milosti!“ Tako lepo in prijazno je sprejel	A
smeha. Prikazal se je mlad obraz; nemiren sončen	žarek,	otroški smehljaj, je poigraval krog ustnic;	A
pod deblom. Na vsakem obrazu je razlilo sonce	žarek	svoje svetlobe, vse oči so gledale svobodneje	A
poznal; lepa, vesela in vroča, kakor sam sončni	žarek.	Zares kakor sončni žarek: kdor jo je pogledal	A
kakor sam sončni žarek. Zares kakor sončni	žarek:	kdor jo je pogledal, se je nasmehnil, toplo	A
rosni kaplji visoko v vejevju zabliskal prvi	žarek.	Prišla si, v dolgo ruto zavita, pisan šál na	A
zasije skozi okno izza zagrinjala prvi slabi	žarek	vzhajajočega solnca.Ali ni ga bilo.	A
umirajo bogovi takó počasi. Komaj zasije vesel	žarek,	že zamré v temi policijske vsakdanjosti.	A
oglasi vesel glas sredi tišine, zasveti se zlat	žarek	na zatemneli pokrajini.In jaz bi ne živel, dokler	A
jaz bi ne živel, dokler ne ugasne poslednji	žarek,	dokler ne bo noč in tišina vsenaokoli?Poklicalo	A
zaviti v suknje. Tako bi morda padel še name	žarek	veselja, na to moje malodušno srce.	A
v svoji ozki izbi. Da bi zasijal vsaj medel	žarek	- in glej, tam je zasijal!Počasi mi prihaja	A
smeje, nikoli ne s tistim smehom, ki je kakor	žarek	usmiljenja božjega?Da je ustvaril oko, ki nima	A
Mati!“	Žarek	je planil v vso to noč, krik je presekal ta	A
slamnik: skozi temno vejevje je en sam tenek	žarek	trepetaje poljubil njene lase.V lica, ozka in	A
vesel je bil, če se je svetil na platnu en sam	žarek,	en sam nežen odsev resničnega življenja, ki	A
Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, samo bujen	žarek	svetlobe je padal na platno, kjer se je svetilo	A
steni oknu nasproti je zadremal neopazno zadnji	žarek;	krog naju so se zgrnile tihe sence ... Polglasno	A
trezno in pametno ... Zagrnila je okna; en sam	žarek	je prihajal iz ozke razpoke preko gardín in	A
odprle za trenotek, zaspano in začudeno, sončni	žarek	je zaigral na njih, in zaprle so se zopet, še	A
je v lopi mrak in se izgubi le časih sončni	žarek	na okroglo mizo; zapleše po Prešernovih Poezijah	A
časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu	žarek	njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno	A
njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem	žarek	tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavegasonca	A
cestah z visokimi, ponosnimi ljudmi, da pade	žarek	imenitnosti tudi na njegovo zakrpano suknjo	A
Srečen smehljaj je razjasnil kakor sončni	žarek	ves njen obraz, ko so kolesca zadrdrala tik	A
bledel; že se je bočil okoli njega ter se širil	žarek	srebrn kolobar in kakor v srebrno jezero so	A
mladosti le en sam vesel trenotek, le en sam	žarek	sreče, raste v spominu, zmerom svetlejši je	A
proseča. Na vseh obrazih pa je bilo nenadoma kakor	žarek	iz nebes -- kar je bilo hudega v očeh, je ugasnilo	A
mirnih temnih senc, sta stali ob pragu. En sam	žarek	rumene svetlobe je bil razpet preko mize, iskril	A
bili svetli in zlati. Preko doline je šinil	žarek,	z veje na vejo, z ivja na ivje.Kot ognjene so	A
bledo lice, je šinil hipoma ob njegovih besedah	žarek	sreče in zaupanja.Anžetu se je zazdelo, da čita	A
skrbno zastrta, da je bilo dodobra mračno. En	žarek	se je vendar od nekod vkradel v sobo, obvisel	A
skrivnostnimi zdravili. In zdelo se je, da se je	žarek	čutil užaljenega, češ, tu notri v teh temnorjavih	A
tej temi! In nekako brzo in sočutno je skočil	žarek	k Anici na posteljo, pobožal ji bledo lice in	A
do Tagliata. Videl je vrata priprta; droben	žarek	svetlobe je lil iz pivnice na cesto. Anže se	A
Vrat in nove ceste vanjo se mi je zasvetil nov	žarek	upanja, ko sem zvedel, da pride sem gor na lov	A
posijal s to najvišjo napitnico posebno močan	žarek	cesarske milosti. Vsi navzočni ‒ nekaj izjem	A
natočil kupo ter jo držal proti luči, da se je	žarek	lomil v zlati tekočini.Pogledal je na pijačo	A
vrelček v Eichendorffovi pesmici!« »Kakor sončni	žarek	je,« je govoril Prešeren navdušeno, »katerega	A
tvarnik iz svojih rok!« . / . / stran 443 . / »Ta	žarek	pa je sedaj prebodel tvojo dušo, poet?« »Meni	A
prebodel tvojo dušo, poet?« »Meni ne bode sončni	žarek,	meni bo ostro brušen meč, ki mi zaseka globoko	A
»Torej! Kak je tvoj ideal, ta tvoj sončni	žarek,	s katerim je Bog oblagodaril ubogo našo zemljo	A
glavico kakor roža, če jo poljubi prvi sončni	žarek;	razprostrla je trepalnice in je luč svojih pogledov	A
svojega. Nekje pri oknu pa je bil prišel sončni	žarek	v sobo ter mu obsijal prstan na roki, da švigajo	A
bolje!« Ustrelil je, da se je napravil goreč	žarek	po megli.Čutil je Filip, kako je treščila svinčenka	A
na dvorišče. »Tiho sta prišli kakor sončni	žarek!	In tako bode nekega dne prišel tudi on!	A
tistem trenutku se je prikradel od nekod sončni	žarek	‒ Bog sodnik ga je poslal, da bi udaril grešnika	A
skremžil obraz in se odmeknil; širok, trepetajoč	žarek	je objel krog teric, vihtečih v urnih pesteh	A
in v strahu umrla, preden jo je našel mehak	žarek	toplega solnca ...Da, oni viharni večer mu je	A
je pala po meni tako strašno, je to res edini	žarek	sreče.« »In vendar vam, gospod grof, povem še	A
razšli. Od vzhoda sem rdečil je prvi sončni	žarek	vrhove košatih jelk nad rokovnjaško trdnjavo	A
videl, kako se zvezda utrne, kako se čudovit	žarek	ulije čez nebo, pa le za en hip, za en trenutek	A
Uvidim, da ti ne moreš biti moja.« Pa je šinil	žarek	veselja preko njegovega obraza: »Mamo imaš pa	A
je on proseče. Obrnila se je proti njemu in	žarek	lune je obsvetil skozi veje nje bledi obraz	A
za možem in za sinom, bil je tako jasen, tako	žarek	kakor jutranja zora.‒	A
kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen	žarek	je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega	A
pustila ter z drugo obsenčila si oči, kajti rdeč	žarek	zahajajočega sonca prodrl je bil bukove veje	A
njeno od onega trenutka sem ni bil posijal jasen	žarek.	In potem!	A
stori tako in se vprašujoč ozre k Ameliji.	Žarek	lune je skozi predor v zelenju, ki je preraščalo	A
take; da moram zamižati, če jih zadene sončni	žarek.	Zatorej mi zadošča prav malo; hrepenim samo po	A
trpljenje liki morju, nikar da bi mu posijal v srce	žarek	vesele nebeške nadeje. Abadon po daljšem molku	A
svojih prsih; saj ji je bil z njim prisvetil prvi	žarek	svobode v grozno temo strašne sužnosti.	A
Kaj naj stori? Nov	žarek	upa ji zasveti v glavi; opogumi se in odpre	A
kako se svetloba topi v noč in mi škrlatni	žarek	objestno kaže pot. Na eni strani vpijem: Pridi	A
na kamnito morsko peno in v oko sprejel prvi	žarek	tistega dne. Nato me je celega zalila neverjetno	A
bela, kakor bi jih ne bil nikdar zadel sončni	žarek.	Velike črne oči so se čudno odlikovale od belih	A
sanje! Posvetil je dan; pregnal jih je prvi	žarek	njegov!Ali niso mogle trpeti še malo malo časa	A
okrog. A glej, nenadoma mu zasveti rešilen	žarek.	O kako krivico je delal človeštvu!	A
tja proti večernim goricam, kjer zadnji sončni	žarek	umira. Zbogom, Milan, zbogom!	A
trupla in duha jim ni pospeševal noben blagodaten	žarek	rodbinske ljubezni. Roditelji se niso včasi	A
zlato tam obsije vse livade; sem pa komaj droben	žarek	se prikrade. Naša kočice so skromne in domače	A
Redkokdaj, a vendar včasih v duše mlade droben	žarek	sonca ‒ sreče se prikrade. SONCE ZAHAJA Skrit	A
lini, skozi katero ni posvetil nikdar sončni	žarek,	je vsako jutro neznana roka vrgla nekaj mesa	A
meni kri, kakor bi me presunil jasen in vesel	žarek.	Objel sem jo in ji šepetal med poljubi: »Ti	A
dobila preko listja medlo svetel in osti podoben	žarek.	Zunaj se je razlivala med debli in tuintam po	A
Skodle so sem ter tja prepustile kakšen lunin	žarek.	Komaj so se oči privadile na mrak, je	A
naj bo kdorkoli, čakajo meč, sekira in lečni	žarek.	In tega, če mene ne bo več, ne smeš dopustiti	A
naravnost pod nebo tenak modrikast svetlobni	žarek,	ki se visoko zgoraj razprši v gobasti oblak	A
skozi sklade kristala vpada v notranjost odbit	žarek	zunanje svetlobe.Postavi se predenj tako, da	A
zunanje svetlobe. Postavi se predenj tako, da ji	žarek	preseva telo, in presenečena Iksia uzre obrise	A
pojasnjuje. »Pritisneš na gumb in iz cevi šine	žarek,	ki uniči vse živo na svoji poti.Z njim lahko	A
objameta. »V mojo žalost si posvetila kakor	žarek	sreče.Zdaj vem, da ima beseda srečanje izvor	A
ženske lase; nanje je skozi lino padal tenak	žarek	sonca in zato so odsevali kot ognjeni kres.	A
mi je nasmehnila in ta nasmeh je bil več kot	žarek	sonca, ki je zlatil njene dolge lase. ČETRTEK	A
ročno izvezenih čipk. Tu in tam je kakšen	žarek	oplazil tudi broško, pripeto pod vratnim izrezom	A
stari prijatelj, davni znanec, rumeni sončni	žarek	se mu je včasih približal in ga božal po licih	A
življenje, v katero zasije le redkokrat jasen	žarek...	Dasi je bilo že pozno dopoldne, plavala	A
nad ročnim delom, je zagoreval nagajiv sončni	žarek	in poigraval na laskih. Zlatka! Ah!	A
ozkih stezah, kjer le redkokdaj posije sončni	žarek	do tal in kjer menda še nikdar ni bilo nobenega	A
izmed cvetlic se pokaže obrazek ljubice, zlat	žarek	nad hudournimi oblaki.Zdaj šele preudari Vladimir	A
šotorskega platna je posijal presvetel sončni	žarek	na razgrebeni načrt Ljubljane. Tedaj se je vzravnal	A
okolici in ko sonce na njegov vrh vrže prvi	žarek,	reci: ‚Kralj, glej sonce!’« Kakor je starček	A
na najvišji vrh, in ko sonce pošlje prvi svoj	žarek	nanj, veli: »Svetla krona, glejte sonce!«‒ Kralj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 70 170 270 370 470 570 670 770 870 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani