koza (737)

nekaterih mestih namazal s smolo.	Koza	je ves čas milo meketala. Delo	A
meketala. Delo je očitno uspelo;	koza	je odšantala sama po vseh štirih	A
zagotavljal, da me ne pozabi, če se	koza	pozdravi.Jaz pa sem odhitel navzdol	A
prihajajo, da jo rešijo suženjstva...« »	Koza	neumna.« Ampak to je mama z modrostjo	A
trebuhe. . /\ .. stran 62 . \/ In	koza	neumna je dekla v tretjem nadstropju	A
brati in sta se v temi premikala	koza	in pujsek.In ni mu prav, da Paolo	A
poletni popoldan, ko je samotna	koza	mulila travo v veliki sobani,	A
se ob njem nesmiselno pase črna	koza,	si je rekel. Zakaj sem prišel	A
Lovrička za dvajset lir. Uboga	koza!	Bajta.	A
Tak! ...« »Glejte no,	koza	ji je zašla v vrt,« strese tišino	A
bil pod izbo, in odvezala kozo.	Koza	jo je začudeno pogledala, a ni	A
Spet je pozvonilo.	Koza	neumna, je rekla, ponoči si izklopila	A
po tistem skalovju, ki se ga	koza	straši, primojdunaj!« »Pozno je	A
paseš, je odmahnil Cigan. Kakor	koza	raseš.Mi pa naj to križem rok	A
je stopal gibčno in varno kakor	koza;	včasi je moral prikrajšati korake	A
bi se mu ne reklo konj, ampak	koza.	Tako je!«	A
imel roge, ne bi bil konj, ampak	koza.	« Nato moje dekelce globoko vzdihne	A
motivacijo, da v govoru stoječa	koza	po svojih nastopih ne da toliko	A
bi brez dvoma pridrvela tudi ta	koza,	da uprizori običajni škandal zaradi	A
samotar. Edina družba mu je rogata	koza	in psiček.Ves dan se tak sodobni	A
najumnejši konj. Krava, vol,	koza	in ovca, vsi ti, da ne omenjam	A
je gnal od koče svojo čredico	koza	mladi pastirček Jožek prav v to	A
Matic mlin in žago. Saj stara	koza	celo vrečo pregrizne, če ne more	A
gre z njimi, vse, vse: koštrun,	koza,	tele, prasec kokoš, žito, srajce	A
Baba za volanom!« »Nimaš oči,	koza?	!« »Vi jih nimate, osli!	A
In zdaj povej, kakšna neumna	koza	sem jaz, in kako da letam za moškimi	A
izgine, in potem naj umrje.« Tista	koza	nad očesom, tista grda, gnojna	A
nad očesom, tista grda, gnojna	koza!	Marjanica je povlekla	A
vzkliknila deklica in zbežala biriču. »	Koza!	« se je vznejevoljil.»Ne ve, kaj	A
ponergali. In že je padla noč,	koza	se je oglasila v dolini, mati	A
bodo ženini pritisnili, kakor	koza	za soljo.Kaj ne bi?	A
zobe kozji rep ‒ zdaj pa uidi,	koza,	če moreš!Pomolsti se dá, najsi	A
približa prasica, mrkajoča se	koza	ali očitna grešnica.Bolniki pa	A
prva pognala v skalno steno stara	koza	in obstala tam, kjer bi človek	A
Suh si pa res kakor kajžarska	koza	sušca meseca, Rajtguzen! Hejó	A
storil,« pravi Matevžek. »Ali ti še	koza	kaj na Obrščakovo njivo uhaja	A
Zmerom je zadaj, če se prav	koza	trikrat obrne.Ti nepridiprav,	A
« vpraša ga Benjamin. »Divja	koza	ga je brcnila,« pravi Marijan	A
podobno palico in, ker se mu je	koza	z vsemi štirimi nogami upirala	A
Pa kaj ste popred dejali, da	koza	nima pameti?« »Umrl je, praviš	A
Krjavljevega razlaganja, da ima	koza	več pameti kakor človek, da se	A
ušel, kakor hitro je starejša	koza	previsoko zašla, da jo je pritisnil	A
jo je pritisnil nazaj: »Uh! Ta	koza	neumna, ki nagaja, da mora biti	A
Kozar se je smejal; grm, ki ga	koza	objeda, se najdlje ustavlja suši	A
moža pokril. »Kaj kolneš tod,	koza!	« zavpije France. Dedec na kamnu	A
prestrašil. »Dol pojdi k meni,	koza!	Če ne greš, pa bom lasé in ušesa	A
do vrata mu ni dosegel. »I, ti	koza,	kaj bi pa rada od mene?« govori	A
visoko nad njim domača ali divja	koza.	Proti takim silam in njih groznim	A
slajšim mlekom, nego mu ga je dajala	koza,	in tako je živel odslej brez truda	A
rog. »Mekeke,« je zameketala	koza	in vstala.Pogledala je dečka,	A
rogovi! Čemu jih nosi ta prebita	koza,	ko jih pa vendar ne rabi?Saj pravim	A
lja. Tako rad bi vedel vse; a	koza	ne zna govoriti, resnično, ne	A
vprašam, Jerica: Ali veš, čemu ima	koza	rogove?Ne rabi jih, ker se ji	A
Davi nisem zvedel, čemu nosi	koza	rogove.A zdaj bom zvedel, kako	A
moral iti. Glasno je meketala	koza	v hlevu, ker je bila lačna in	A
omahnila nad strmim prepadom divja	koza.	Še enkrat je poskočila ‒ potem	A
Saj veš, kaj pomeni zate vsaka	koza	...Kosilo imaš v torbi.	A
trenutku je poskočila za skalo divja	koza.	Na vso sapo je zdirjala preko snežišča	A
je zavpil Kekec. »Ali slišiš,	koza?	Kam bežiš?	A
stvar?« . / . / stran 129 . / A	koza	ga ni poslušala.Kekec je stekel	A
splaziti živ človek. ‒ »Ali slišiš,	koza	prebita?« je vpil tja gor.A koza	A
koza prebita?« je vpil tja gor. A	koza	se ni vrnila, pa najsi je vpil	A
navpični steni. ‒ »Je to divja	koza	kali?« je pomislil Kekec in pogledal	A
spoznal, da se tam ne plazi divja	koza,	ampak človek.‒ »Ovbe!« je spregovoril	A
zabrlizgnila nedaleč tam na obronku divja	koza	in se zaprašila preko snežišča	A
in pričel teči za njo. A divja	koza	je bežala kakor blisk.Hitela je	A
besedami je klical kozo nazaj. A	koza	ga ni poslušala, pa tudi vrnila	A
Kekec! Saj veš, da te stane vsaka	koza	en dan ...Danes je nedelja.	A
nedaleč vsa prestrašena poskočila	koza.	Zaprašila se je preko snežišča	A
tako na tretji in četrti strani.	Koza	je videla, da ne more nikamor	A
‒ »Ali vidiš, prismuklja	koza!	« je govoril.»Prekanil sem te,	A
pogojem, da mu danes ni ušla nobena	koza.	Niti prešteti jih nisem utegnil	A
kot rajnka Keza. A Keza je bila	koza,	da je ni enake med vsemi Prisankovi	A
ne bi mogla splezati niti divja	koza.	Kekec se je popraskal za desnim	A
Kakor blisk šine navzdol, in divja	koza	nima niti časa, da bi pobegnila	A
peti: »Drumljalija ‒ drumljaja ‒	koza	ima dva roga. Kezi naši ‒ mekmekmek	A
kamor ne more priti niti divja	koza,	a kaj šele človek! Pod planotico	A
noge. A vsakokrat je omahnila	koza	nazaj in je padla brez življenja	A
vse in hipoma je spoznal, da je	koza	mrtva ...Glej, ko je zalezoval kosa	A
Gmajnico. A rajnka Keza je bila	koza,	da je pod soncem ni več take	A
tam se je oglasila kaka ovca ali	koza	s pretrganim, kratkim glasom,	A
je mislil sam pri sebi: »Ta je	koza.	Vsakomur obljublja.«	A
možgane; vere ima toliko, kakor	koza	ob jaslih; tisto je pa tudi res	A
da bo občevala s svetlobo.« »	Koza	pohotna!« precedi skozi zobe Ana	A
Polona kolcne. »	Koza,	dela se.« Dana pa še kar naprej	A
prihajal in sama sebe sem oštela: »	Koza	presrana, sram te bodi, saj nisi	A
Maram moža!« »E ‒ tud stara	koza	liže rada su.A mislš namara, de	A
Kako ti zna plezati! Ko divja	koza	sama!Zoren junak bo.	A
priletela naša Koprnela kakor divja	koza	nad me in me zmerjala, da sem	A
stopnišču, do kolesarnice. »Ta	koza,	« je rekel, ko je pregledoval kolesa	A
ko je pregledoval kolesa, »ta	koza,	je vzela prav to kolo.Prav to	A
moški naj bo. Tako bo volk sit in	koza	cela.Ženski pa naj obračunata	A
si kmalu drugo naloži. ◆ Če	koza	laže, rog ne laže. ◆ Če krava	A
zato že tepec poskrbi. ◆ Da ima	koza	denar, gospa bi ji rekli. ◆ Da	A
Tudi zidovi imajo ušesa. ◆ Tuja	koza	nosi polnejše vime. ◆ Tuja peka	A
hinavka. Ona reče ‒ nepoštena	koza,	jaz rečem ‒ nepoštena koza.Ona	A
nepoštena koza, jaz rečem ‒ nepoštena	koza.	Ona zine ‒ kurba na visokem stolu	A
epizoda tako ali drugače zaključi.	Koza	hinavska.Ji naj tako zabrusim	A
smešna figura: krivih nog kakor	koza,	z majhnima rogovoma na čelu in	A
zato pride na zadnjo platformo	koza	v leseni kletki.Podol in Maltzahn	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani