ATA (201-300)

zmenila...« Ko je možakar odšel, sem	ata	napadel, ali misli resno.	A
nov zarod zadaj...« mu je odvrnil	ata.	Bil sem ogorčen do skrajnosti	A
golob padel v oči...« se je čudil	ata.	»A nikar se ne žri.	A
nocoj bo nazaj...« mi je pomežiknil	ata,	ko je možakar odnesel beločopca	A
prirezal peruti...« sem napadel	ata.	»Le kako naj se potem vrne...«	A
zrastejo nove...« se je zvito nasmehnil	ata.	»Misliš, da bo toliko star golob	A
čez noč pozabil svoje gnezdo?«	Ata	je imel prav.Beločopec se je vrnil	A
Počakaj! Nevarno je!« je zavpil	ata	za mojim hrbtom.Goloba, ki jo	A
svojega beločopca!« mi je rekel	ata.	Da ne bi ponovil iste	A
da se je vrnil...« mi je zabičal	ata.	»Dovolj dolgo pot je prehodil	A
Rajmundom zmeraj razlagal naš	ata,	ki je čez teden trdo garal, ob	A
trikrat preveč...« nama je rekel	ata	po takšnem nedeljskem sprehodu	A
živi velikanska postrv!« nama je	ata	povedal po naslednjem nedeljskem	A
« je čez nekaj tednov povedal	ata.	»Nekdo drug jo je moral smukniti	A
stali odprti holandski hlevi.	Ata	je doma rad pripovedoval, da krave	A
bolj naju je začela gristi vest.	Ata	nama prav za to fazanko ni rekel	A
sem imel zmeraj v mislih našega	ata.	Sveti Peter je imel prav takšen	A
pravilu je hišo vedno zaklepal	ata,	kot gospodar, kot naš sveti Peter	A
bo pravi.« »Ali grem vprašat	ata?	« sem se zagledal v bratov sijoči	A
večji. Skrbelo me je, da naju bo	ata	oštel, a je imel za smuči vedno	A
je viselo vse manj jermenov.	Ata	ga je imel za rezervo, vendar	A
namreč mahnila kmalu po zajtrku. »	Ata	naju gotovo že išče...« sem pomislil	A
oči spreminjala v kruto temo. »	Ata!	Mama!	A
ni bil sveti Peter, ampak - moj	ata!	»Ata, tukaj sem!« sem	A
sveti Peter, ampak - moj ata! »	Ata,	tukaj sem!« sem zaklical ves iz	A
povedal prijateljev brat. Ko je	ata	doma odklenil vrata z našim velikim	A
odgrnil odejo z glave in se zazrl v	ata.	Čeprav je stal pred mano povsem	A
spoznavali dragotine sveta.	Ata	je imel še to značajsko lastnost	A
zemlja je kakor nalašč za maline.«	Ata	je bil napreden sadjar, čeprav	A
preveč odprtem, vetrovnem prostoru.	Ata	je znal lepo obrezati vsako drevo	A
bi res uspevale pri nas?« se je	ata	s svojimi velikimi vprašujočimi	A
zanima, kako bo uspelo...« je dejal	ata	z našega malega psa čuvaja, ki	A
na up. Za delo pa nas je znal	ata	zmeraj navdušiti s humorjem.	A
nimajo niti v Ameriki!« je dejal	ata,	ko smo s podvojenimi močmi vozili	A
trnje že dalo kakšen pridelek.	Ata	je bil noč in dan v malinah. kadar	A
Vse nam bodo obrali drugi...« je	ata	obupano zmajeval z glavo.Z ljudmi	A
zelene... !« se je začel jeziti tudi	ata.	Ni nam preostalo drugega	A
postavimo stražo. Prvi je dežural	ata.	Bilo je uspešno.	A
Eden do polnoči, drugi do jutra.	Ata	je imel srečo, da je prepodil	A
kradel kar z leščerbo. Ko ga je	ata	hotel prijaviti, je pokleknil	A
Na delu so palčki...« se je šalil	ata	in si nejeverno ogledoval nasad	A
najprej potrgaje te!« je naročal	ata	obiralcem. »Saj spodaj	A
Na verigo z njim!« je odločil	ata.	Čeprav je bil redko privezan, smo	A
razvnela se je vroča razprava. »	Ata	mi je povedal, da se je Prešeren	A
smo skuhali letos...« mu je rekel	ata.	Johan je spet segel po	A
Vanje smo natresli žagovino,	ata	pa mi jo je polil s petrolejem	A
je rekel tam okoli enajste. »	Ata	bo hud.« »Saj grem...	A
hiši za pleme...« se je nasmihal	ata.	Bilo je namreč prav v letu, ko	A
mojega okna nagnala s poleni.	Ata	pa se je samo smehljal in vzdržljivo	A
kaj pripetilo. Ko sem vprašal	ata,	ali jo je kaj videl, je rekel	A
se je samo poslovit...« je dejal	ata.	Ves večer smo bili žalostni, saj	A
ptico...« ji je rekel v tolažbo	ata.	»Ne smeva narediti napake	A
»Mama!	Ata!	Na pomoč!«	A
Izpod mlatilnice je pobiral zrnje	ata,	brata Ciril in Andrej pa sta na	A
vozu dovolj ogorel...« je hotel	ata	v šalo oviti naporno delo.Na vozu	A
držite tako kislo!« se nam je čudil	ata.	»Malo delamo, opoldne malo počivamo	A
počitnice na Pšati!« nam je zaklical	ata,	ki ni nikdar zgubil smisla za	A
Približno tako mi je mesto prikazoval	ata,	kadar sem ga spraševal, zakaj	A
»Oh, te kamniške gospe!« je	ata	ob takih pogovorih zmeraj zamahnil	A
življenja...« je bil velikodušen	ata.	Velike in male kamniške	A
nisem rekel?!« mi je zvečer dejal	ata,	ko sem mu povedal, da se mi je	A
kakšen pa si!« ni mogel razumeti	ata.	»Brez nas bodo kamniške gospe shirale	A
pa napregel voz!« mi je dejal	ata.	»S konjem boš šel, kajne?«	A
vedno pogledal nazaj, kdo fura.	Ata	je rad ubogal, prav tako oba brata	A
potreboval do mesta dve debeli uri.	Ata	je prikazoval Fuksa in MIška kot	A
»Mene?« mi ni šlo v glavo.	Ata	mi je napregel Miška v voz in	A
da si že pravi fant!« je rekel	ata,	ga udaril z roko po hrbtu in rekel	A
pripeljal v Kamnik gospem zaželjenega,	ata	pa, ker je bilo po moji krivdi	A
Še konj drži s teboj!« je dejal	ata	čez nekaj dni, ko smo oje zamenjali	A
komaj opazno. Toda kaj, ko nam je	ata	vsadil globoko v dušo trden kmečki	A
vsak dan gledali od doma navzgor.	Ata	nam je po pripovedovanju svojih	A
prišel na Veliko planino tudi	ata	- o svojih pogledih na svet, o	A
smo šli na Veliko planino trije:	ata,	mama in jaz, doma pri živini pa	A
sta bila brata Ciril in Andrej.	Ata	je dopust na Planini izkoristil	A
Drugače bodo segnila.«	Ata	je obljubil, da se kmalu spet	A
Gojške planine pa ni bilo nikjer.	Ata	je nosil drva v naročju zvesto	A
taka kakor Janezova...« je rekel	ata.	»Pastirski stani so vsi	A
pa ti!« je presenečen ugotovil	ata.	Očitno smo se v megli izgubili	A
veliko pripovedovali. Posebno	ata	mi je rad pravil o svojem očetu	A
lepem sva se znašla z mamo v temi,	ata	pa ni bilo v hiši. »Mama	A
katran...« mi je povedala mama. »	Ata	se je tako bal zate, da se je	A
moj pilot!« je položil roko name	ata	brez očitnja v glasu.Nobeden v	A
kakor moja brata, možat kakor	ata,	resen kakor mama.Nič ni čudno	A
hudo, če jim nič ne odrine kmet.	Ata	je bil nadvse ponosen na to, da	A
premetena moja mamica in Češkov	ata	‒ me popelje na Mestni trg ter	A
angleškega učenjaka: »V kuhinjo,	ata!	« Zdihujoč je odrinil.	A
togoti se stari. »Ne preglasno,	ata!	« tolaži ga notar, »da vas kdo	A
Lepa je ta!« »	Ata,	« tolaži ga sin ponižno, »saj veste	A
ljudje in basta!« »Molčite vendar,	ata,	saj nisva sama!« vzdihne notar	A
takoj porabi mehko to priliko. »	Ata,	« pravi ponižno, »že dolgo časa	A
Zadnje besede je govoril v srdu. »	Ata!	«‒	A
‒ »Nič	ata!	Če nimaš možganov v glavi, moram	A
ker nikoli dovolil ne bom!« »	Ata,	« vzklikne notar kipeče, »ne teptajte	A
pade, njegova!« »Vi se šalite,	ata!	« »Veruj, kar ti pravim!	A
in basta!« »Kaj mi je početi,	ata?	« vpraša sin ponižno, skesano.	A
‒ Vzel jo bom jaz!« »Vi,	ata!	« »Jaz in basta!	A
prihitela hči Meta v sobo. »Tu sem,	ata!	« Bila je rdeča kakor cvet.	A
moraš na voljo storiti!« »In kaj,	ata!	« Stari si briše z robcem plešasto	A
Ojačila se je: »A jaz se ne bom,	ata,	ne, ne!« Srpo ga pogleda, tako	A
»Vi bi me torej radi spečali,	ata,	kakor spečate udebeljeno živinče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani