Približno tako mi je mesto prikazoval ata, kadar sem ga spraševal, zakaj je med nami taka razlika: mi noč in dan garamo, privoščimo si malo stvari, tam po mestih pa posedajo po senčnatih vrtovih, pijejo kavico in uživajo življenje z veliko žlico.
»Oh, te kamniške gospe!« je ata ob takih pogovorih zmeraj zamahnil z roko, češ saj ne znajo živeti. »Ko dobijo možje plače ali pokojnine, živijo tri dni na veliko, potem pa se komaj prebijejo do naslednjega prvega.