ATA (1.693)

slike pokazat! Adijo, mama, adijo,	ata!	(Naglo odpiranje in zapiranje	A
izza duri na levi: Saj ni res,	ata,	sam je padel. KANTOR: Sem pojdi	A
zapel samo prvi dve vrstici. »	Ata,	ali ga samo dela?« se je oglasil	A
mu daje in moč mu daje in -« »	Ata,	pojdiva zdaj v hram!« ga je prekinil	A
Jankec in segel po trobenti. »	Ata,	zaigrajte!« »Kaj bi se	A
Pa kaj hočemo, je že tako!...« »	Ata,	zaigrajte!« »Saj bom	A
pri duši, se ni mogel ganiti. »	Ata,	zaigrajte!« se je oglasil otrok	A
začudenjem in velikim dvomom v očeh. »	Ata,	zaigrajte!« je rekel.	A
Ali pa smrt?« »	Ata!	« je poklical Jankec.»Ata, pa povejte	A
»Ata!« je poklical Jankec. »	Ata,	pa povejte še enkrat tisto o pastirici	A
majoliko in mu začel nalivati. »	Ata,	okno je odprto!« se je zdaj oglasil	A
otrok ne bi bil takrat doma.« »	Ata,	okno je odprto!« je ponovil Jankec	A
vzravnal in mu ponudil trobento: »	Ata,	zaigrajte!« Starec je	A
trobento in se ozrl v Petra Majcna. »	Ata,	zaigrajte!« ga je otrok nestrpno	A
nato okrenil k Obrekarju. ‘Kajne,	ata,	’ je rekel, ‘da je bil tudi Smukač	A
odločno rekel: ‘Ugnali smo jih,	ata!	’Nato je snel puško, oddal tri	A
storil za noben denar. »Hej,	ata,	ali vas ni sram, ker na stara	A
karabinjer iz Trsta, je povedal:	Ata	pravi, da bo šla Italija k hudiču	A
»Stric!	Ata	je prišel!« klikne, ga zgrabi	A
. / na_svoji.111 . \/ . / »	Ata	pride?In mama?	A
beli belolasa glava očka Orla. »	Ata!	« zahlipa Boris in poklekne k njemu	A
rokavom obriše solzne oči. »	Ata!	« zahlipa.Nato vidno požre slino	A
odločno reče: »Ugnali jih bomo,	ata!	Ugnali jih bomo! ...«	A
reče nekoliko otožno: »To bi bil	ata	vesel, pa ni dočakal ...«	A
ga postavi v tako zvezo. Jaz:	Ata,	lahko grem po tisti les, ki leži	A
v redu... reci Tinčku, da ima	ata	dežurstvo. Določili smo prostor	A
let, pazi da ne bo končal kot	ata,	kje na tuji koti 110!	A
bratcu. Ta je odkimal: »Ne mama,	ata!	« in tako srepo je pogledal očeta	A
predpasnik, »ali slišite, kako pojo	ata	pri Rožmanu?« »Morda se pa motiš	A
otrok domačo sramoto. »O ne,	ata	so,« je trdila Jerica in umolknila	A
zamežal. »Kako siv obraz imajo	ata!	« je dejala hčerka.Sin pa je silil	A
dejal in snel klobuk. »In tu	ata,	« je dejala sestrica.Njej je bila	A
dva psovati, dere vse vkup. »	Ata,	tukaj pa nekaj manjka,« je dejal	A
pri miru, ker je danes hud. »	Ata	hud,« je ponovil tiho najmlajši	A
je izpraševal mater, zakaj je	ata	hud, ko je bil Mirko vendar ves	A
je rekel polglasno, kako čudno	ata	gleda. Tiho so večerjali, vsi	A
očmi v obraz. »Ne tako gledati,	ata,	ne tako gledati!« je zaihtel.	A
obraz z rokami in začel ihteti. »	Ata,	ata, nikar ne jokajte!« so zakričali	A
rokami in začel ihteti. »Ata,	ata,	nikar ne jokajte!« so zakričali	A
je trgal mož iz njenih rok. »	Ata,	ata, ostanite, ne hodite od nas	A
trgal mož iz njenih rok. »Ata,	ata,	ostanite, ne hodite od nas!« so	A
Lezi spet in zaspi!« »	Ata,	jaz grem k vam v posteljo,« je	A
Za trenutek se je zamislila. ‒	Ata,	še o naborih povejte nekaj! ‒	A
potisnila očeta na stol. ‒Pustite,	ata,	jaz grem pogledat, kdo je prišel	A
potem šele je prišel na vrsto	ata.	Moj fantek pa je znal prej salutirati	A
napojili, se je koj naučila reči	ata	in mama in silno veselje je zavladalo	A
prišli šele ob šestih v posteljo,	ata,	oficial in notarjev pisar pa sploh	A
. / stran 28 . / zaklicala: »	Ata,	ata!«Njej sta sledili mati županja	A
stran 28 . / zaklicala: »Ata,	ata!	«Njej sta sledili mati županja	A
»Le pustite, mamica, bo že	ata	pospravil in venkaj nesel. Mamica	A
drugače, morala je poklicati moža: »	Ata,	ata!« Zunaj se je zaslišal glas	A
morala je poklicati moža: »Ata,	ata!	« Zunaj se je zaslišal glas: »Koj	A
‒ Kaj se je z njim zgodilo,	ata?	« »V pokoj je šel, tako kakor jaz	A
slišati o pokoju. Se spominjaš,	ata,	govoril je, kakor da bo še deset	A
in je rekla: »Saj imaš prav,	ata.	Kolikokrat sem že sama to premišljevala	A
Pa prodajva Rjavko,« je rekel	ata	Podržaj, »da bo imel od kraja	A
vstopil v hlev oče Podržaj. »	Ata,	« je rekel Janko, »tale tvoja Rjavka	A
se naj izgovorim na Rjavko?«	Ata	Podržaj si je ogledal žival z	A
Nekaj ste hoteli še povedati,	ata?	« »Neumnost!	A
Tonček je zaklical v sobo: »	Ata,	že gre!«‒ Ata Smerajec je bil	A
zaklical v sobo: »Ata, že gre!« ‒	Ata	Smerajec je bil že napravljen	A
Salamuca, Janko, korajža velja!	Ata,	daj, daj fantu kaj drobiža, naj	A
te imajo radi.« »Še ti pojdi,	ata!	« ga je spodbujala žena. »Ata bo	A
ata!« ga je spodbujala žena. »	Ata	bo šel v zaspanijo,« je odgovoril	A
šel v zaspanijo,« je odgovoril	ata	in je resnost tega svojega naklepa	A
zdaj! Ali naj stopi domov po	ata	in mamo, da vzameta žlici in prideta	A
Pa kaj ste delali v Gradiški,	ata?	« je nedolžno vprašal Stanko.	A
življenje lepše in hrana boljša.« »	Ata!	« »Kaj je?«	A
ni videla Ljubljana, kar stoji.	Ata	so imeli v časteh Antona, vse	A
pečenega. In ko so šli, potem so	ata	še naju poklicali iz kuhinje,	A
detektiva gledat, kaj da je.	Ata	so pa zboleli.« »T-t-t,« se je	A
Jerajeva. Jerajeva je vprašala: »Ali	ata	res mislijo, da sin Anton še živi	A
Sobica pod streho je prazna ... « »	Ata	ne puste.Ali naj se jim zamerim	A
režiš?« je vanj zagrmel komisar. »	Ata	so spodaj,« je s pritajenim smehom	A
ljudeh, ki jima naj odslej reče	ata	in mama. Hudo mu je bilo pri srcu	A
Čemu se dereš,« je jezno vprašal	ata	Pirc, »ko ti dajem dobre nauke	A
tuji in težko mu je šlo z jezika »	ata«	in »mama« in ga je bilo sram teh	A
»Seveda! Moj oče in tvoj	ata	sta si jezik kazala čez planke	A
branila. »Nikar ga po glavi,	ata!	Če mu stopi bolezen v glavo, še	A
žive dni!« je ugotovila Pirčeva.	Ata	Pirc je vzdihnil »o!« in stresel	A
baraba postaneš.« »Kaj pa so	ata,	« je porogljivo vprašal fantič	A
porogljivo vprašal fantič. »Ne glej na	ata,	« je tarnala mati, »tisto poslušaj	A
kar te v šoli uče in v cerkvi!	Ata	ne jemlji za zgled, saj vidiš	A
navadi; ostala je in kričala: »	Ata,	pomislite, Kocmur bi rad požrl	A
povabilo, vendar je pomišljal: »	Ata	ni doma, hudi bodo.« »Bova koj	A
ustavil: »Kaj pa, če pridejo tačas	ata?	« Peter je odgovoril: »Nanči reci	A
je zbolel, nimamo šole, pa so	ata	rekli, naj grem k vam.«In že je	A
Ponujale so se mu solze. »Ni drugače,	ata	in mamo moraš ubogati!« ga je	A
sin skraja ni maral niti reči	ata,	če ni s palico stal za njim.Tako	A
Pravkar je bil tukaj. Tonček,	ata	so prišli!« »Prepovedujem ti,	A
Dediščina ‒ od kod?	Ata	so zdravi, pa tudi, če bi ne bili	A
ne ve; Tonček pa je odgovoril: »	Ata	so dejali, da gremo o mraku domov	A
priznal Tonček. »Kaj pa tvoj	ata?	Ali ne veš, kje imajo ata denar	A
tvoj ata? Ali ne veš, kje imajo	ata	denar,« se je zanimal Stanko.	A
denar,« se je zanimal Stanko. »	Ata	že imajo, pa še koliko!Bankovcev	A
mama, nič ne recite, saj poznate	ata,	kakšni so!Jim že sama povem.	A
tudi ne. Ostrmela je: »Kje so	ata?	«Šla je na vrt in z njo Pirc: starega	A
mrzla. Drhtela je in vekala: »	Ata,	ata, odpustite mi!Ne glejte me	A
mrzla. Drhtela je in vekala: »Ata,	ata,	odpustite mi!Ne glejte me tako	A
oblečena Nanča in prerokovala: »Naš	ata	so bili meščan.Postava je taka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani