ANA (401-500)

meni, vi ostanete moj oskrbnik,	Ana	pa bo moja ljuba žena.V lepi slogi	A
Po njegovem prizadevanju je še	Ana	premagala svoje poprejšnje vznemirjenje	A
okrog sebe in se večkrat oglasi.	Ana	se je smejala njihovemu strahu	A
otožnosti. »Lovrek, jaz sem, teta	Ana,	« spregovorijo dekličine ustnice	A
To se bodo teta čudili ...« Lepa	Ana	prime dečka za roko.Ob njenem	A
trdo ga je na nočni poti teta	Ana	držala za roko.S strani in skoro	A
vratom. Med podboji stoji teta	Ana,	obsijana z blagim sijajem, ki	A
... Pri kapeli je izginila lepa	Ana	...« S tihim glasom je izrekla	A
zakrilil z rokami in zašepetal: »	Ana.	Ana ... kapela ...«	A
»Ana.	Ana	... kapela ...«Umrl je s čudno osvetljenim	A
brez večjih težav: »GRADNIK	ANA	- MUSKADA ANTON -	A
VODA -	ANA	MI ODPUS ...« Počasi in	A
prečita s tresočim se glasom: »	Ana,	26. VII. 1833.« Ko si	A
zableščala izza oblakov ... Teta	Ana?	In mladenič ob njej, Žak?	A
na licih. ”Tukaj, gospodična	Ana,	dovolite, da vam predstavim svojega	A
nanjo dolg poljub. Gospodična	Ana	se je nasmehljala. ”Gospod	A
cigansko siroto?“ ”Gospodična	Ana	se trudi, da bi govorila in pisala	A
vse tri: gospa Mici, gospodična	Ana	in gospodična Angela.Kraj mize	A
imele objokane oči. Gospodična	Ana	je imela pred seboj tisti rdeči	A
kleči na moji levi strani, če je	Ana,	ali Helena, ali Nina ...Bodi kakorkoli	A
stran 103 . / ”Na za spomin,	Ana,	ko si tako sama!“ Takrat me	A
reči bi bilo treba: ”Kolk' je	ana	in ana?“ - in nadalje: čemu izprašuje	A
bi bilo treba: ”Kolk' je ana in	ana?	“ - in nadalje: čemu izprašuje	A
zavijaje. . / . / stran 207 . / ”A	Ana,	kje je Ana?“ je hitel načelnik	A
stran 207 . / ”A Ana, kje je	Ana?	“ je hitel načelnik, ko smo stopili	A
vrata v sosedno izbo ter klical: ”	Ana,	pridi sem; goste imamo!“ ”Takoj	A
... Ali,	Ana,	saj se ti ni treba bogve kako	A
obrazom obrnil k Ani. ”A daj,	Ana,	zaigraj nam malo na klavirju in	A
...	Ana,	poglej, vsi te prosimo - zaigraj	A
da se sramujem.“ ”Ne brani se,	Ana,	ne brani!“ hitel je novelist.	A
da ti odprem glasovir! Torej	Ana,	mi poslušamo.“ In zapela je	A
in sklenjenima rokama. ”Ah,	Ana,	še eno, še eno!“ je klical z navdušenim	A
razposajena in nedolžna ta naša	Ana.	Pomislite: zalezoval jo je menda	A
smo v sobo. Pri oknu je sedela	Ana	z vezenjem v naročju.Pozdravila	A
najhujšem ognju, preseka mu besedo	Ana.	”Striček, prosim, koliko je	A
uro in odgovori: ”Polu petih,	Ana!	“ Njegov glas je bil tako tresoč	A
durim. ”Da, striček,“ oglasi se	Ana,	” danes pride, in sicer zdaj,	A
smo sedeli vsi veseli pri mizi;	Ana	je igrala in pela ...Kar odpre nekdo	A
slišali -, in v tistem hipu je bila	Ana	pri njem ...Kaj vem, vraga, - govorila	A
nadstropja. Na njem je slonela	Ana	ter strmela z motnimi, brezizraznimi	A
kozarce skozi izbo. ”Gospodična	Ana,	zakaj ste nas ostavili?Prisedite	A
izza mize, se je skoro opotekel.	Ana	mu je dala roko v slovo, ali bala	A
mu je. ”Jaz grem zdaj umret,	Ana!	“ je dejal, ko je držal njeno roko	A
bil top in oduren. ”Umret grem,	Ana	... in kadar ...“ Misli so se mu	A
je oklenilo dvoje mehkih rok. ”	Ana!	“ Sklonil se je blizu k nji	A
NA VÉČER I Gospodična	Ana	se je poslavljala.Ekspeditorica	A
že odhajaš? Ni še pozno ...“	Ana	se je smehljaje priklanjala.	A
pelerino in pokličite Blažona ...	Ana!	Blažon te je nocoj občudoval pred	A
Imeniten naslov!“ je opomnila	Ana	s precej malovažnim glasom ter	A
to je moja pesem, gospodična	Ana	... Videl sem nekoč sliko; izdelana	A
”In ne vrne se več?“	Ana	se je ozrla nanj plašno in začudeno	A
roko krog pasú in šepetal ...	Ana	je vzdihnila. ”Čemu bi ju pričakov	A
stisnil roko ter se priklonil,	Ana	pa je odklenila vrata in stopala	A
risanimi potočnicami. ”Draga	Ana!	... Iskreno ljubljena Ana! ... Mila	A
Draga Ana! ... Iskreno ljubljena	Ana!	... Mila moja Anica!... Tisoč poljubov	A
...“	Ana	je naslonila glavo v dlan ter	A
grlu neko posebno ginjenost ...	Ana	ni zinila besedice; gledala je	A
sobo je stopil koncipient Vran.	Ana	se je sklonila, kakor bi hotela	A
da bi poklical adjunkta Mrvo;	Ana	je stala pred njim. ”Ah, kako	A
Ah, kako me veseli ... gospodična	Ana	...!“ ”Dolgo časa me niste opazili	A
doživel ničesar interesantnega ...“	Ana	je hodila težko; slabost ji je	A
po dvorani bolestno in tožeče;	Ana	jih je slišala kakor v sanjah	A
gube ter brskal po notah ...	Ana	je stala poleg Helene; pot se	A
sem; ti ljudje so bédasti ...“	Ana	se je ozrla nanjo nekoliko začudeno	A
ognja in skrite poželjivosti ...	Ana	ni odgovorila ničesar; sklonila	A
Amalija sta prihajala po pesku ...	Ana	se ni zgenila, in po životu jo	A
Slovó je bilo kratko in hladno.	Ana	se je ozrla med vrati v dvorano	A
... navzdol, v globoko noč ...	Ana	je hipoma vstala.Čutila je led	A
Tako je rekla mlada in lepa gospa	Ana,	ko sva bila sama, ker se je bil	A
govorila nikoli v spanju!“ ”Čuj,	Ana,	ne smeš tako gledati otroka, s	A
Ni treba, da bi umrla! Ampak,	Ana,	greh so take misli!...	A
umrla naposled zares! ... Ne misli,	Ana,	na take grde stvari!“ ”Da bi	A
srcu in se bojim ...“ ”Nehaj,	Ana,	zbolela boš sama!“ ”Neka slutnja	A
jasno. Med potjo je opomnila	Ana:	”Ali, Ivan, kaj bo iz tega?“	A
onega večera že pol stoletja.	Ana	je napravila imenitno partijo	A
Da ali ne?“ ”A jaz vendar ...	Ana,	to se vendar ne spodobi.Moja rajna	A
Skrbno zavita in omotana je hitela	Ana	po ulicah proti samostanski cerkvi	A
ozrla stran. ”Zakaj se me bojiš,	Ana?	“ Njena desna roka je ležala	A
čisto slučajno Ani okrog vratu. In	Ana	se je naslonila na levo.V tistem	A
je sonce tako čudovito svetlo.	Ana	je vstala, pogledala najprvo na	A
solidnim korakom prag Anine sobe.	Ana	je zapehnila duri z oprezno roko	A
pojutrišnjem, to so še celi trije dnevi,	Ana!	Trije dnevi, to se pravi neskončnost	A
Ali nisem res imeniten? Tebi,	Ana,	ki sva prijatelja, lahko povem	A
bolela posebno ... Ali povej mi,	Ana,	“ - hodil je po sobi in se okrenil	A
delu, ti sama, čisto na tihem?“	Ana	je bila v zadregi. ”Kar ti	A
bujno kipeče - - - - Prisegam ti,	Ana,	tvoje življenje bo čudovito pod	A
”Kako bledeš, Pavle!“ ”Oj	Ana,	nič ne bledem; to bo še vse lepše	A
lepše, kakor si misliš! Glej,	Ana,	jaz te imam neizmerno rad, ker	A
skozi okno mojih domačih misli!	Ana,	stante pede bi se okrenila od	A
vsakdanjim kruhom ... Tvoj greh je,	Ana,	če sem zavil zdajle na cesto dolgočasnih	A
nekoliko rulete. ”Ali se ti ne zdi,	Ana,	da bi se napotila malo na izprehod	A
pogledala začudeno, ko ji je položila	Ana	roko na ramo. ”Pa ne ostani	A
pol osmih, preden pride papa.“	Ana	je odhitela v svojo sobo ter zaprla	A
Oddehnil se je, ko se je vrnila	Ana	v sobo. Oblečena je bila v	A
milostivo o resnih rečeh, gospodična	Ana	...“ Ana se je ozrla na Marnovko	A
resnih rečeh, gospodična Ana ...“	Ana	se je ozrla na Marnovko s hipnim	A
glasovi. Prišel je mimo lajtnant in	Ana	se je ozrla nanj s polnim pogledom	A
drobni skalici ... Ej, ljubica,	Ana,	ti si kakor v sanjah in zdramila	A
imenitnega poleg sebe. Do danes,	Ana,	do teh zadnjih dni ni bilo zame	A
po dovršenem težkem delu. ”Ali	Ana,	zdaj sem postavil mejnik.Zastavil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani