mi (1.301-1.400)

Sédite! MAKS: Kaj	mi	ponujate? KANTOR: Govorite	A
ženirajte! - Verjemite	mi,	da mi je težko in grenko	A
ženirajte! - Verjemite mi, da	mi	je težko in grenko, kakor	A
težko in grenko, kakor	mi	ni bilo pač še nikoli	A
nelepega na nji. Tako pa	mi	je težko in zato bi rad	A
ponižanja? MAKS: Kar	mi	imate povedati, mi povejte	A
Kar mi imate povedati,	mi	povejte. KANTOR: Še	A
življenje. Zaradi tega	mi	ni hudo - zdaj govorim	A
vstane, brutalno: Dajte	mi	zdaj plačilo za ponižanje	A
se, pomislite! Zdaj ste	mi	vzeli poslednje, zdaj	A
plota in ne vesti, če	mi	je kamen na poti, ga brcnem	A
KANTOR vstane: Kdo	mi	sname krono z glave?	A
sanje, tiste govorice bi	mi	pač ne zastavile niti	A
mojega pota, - ali bile	mi	bi zoprne, kakor slabo	A
torej motil in resnično	mi	je žal. Pravite, da vam	A
sem vedel naprej, da se	mi	izjalovijo.To je moja	A
nisem kriv, premislite, če	mi	je pot zastavljena in	A
zastavljena in verjemite	mi,	prosimvas, da bi hodil	A
sam ubog in slab in žal	mi	je, če sem vam kdaj kaj	A
zamerite, Ninica, poglejte	mi	v obraz... glejte, da vas	A
da vas imam rad in da	mi	je pri srcu hudó...Jaz sem	A
ubog nego vi... Obljubite	mi	vi, Ninica, vi mi dajte	A
Obljubite mi vi, Ninica, vi	mi	dajte malo tolažbe, malo	A
strah me je, kot da bi	mi	bil nekdo iz groba zaklical	A
strese surovo. Poglej	mi	v obraz, otrok!Zasmej	A
ogibaš?... Od predsinočnjim	mi	še nisi pogledala naravnost	A
pogledala v obraz: Dolgčas	mi	je po Nini. KANTOR	A
zakaj se me ogibaš, zakaj	mi	od predsinočnjim ne pogledaš	A
Nič se me ne boj, nič se	mi	ne umikaj - sedi, Francka	A
veselo in ponosno, kadar	mi	pogledaš v obraz...Oh ne	A
in trpel sam zase... kaj	mi	bo zdaj oblast, ko nimam	A
Zdaj se me bojiš in se	mi	ne upaš pogledati v obraz	A
celo radi. Ali vi se	mi	vsi tako umikate, vsi	A
očeta in gospodarja... Daj	mi	roko, Hana; Francka, daj	A
roko, Hana; Francka, daj	mi	roko še ti.Če se imamo	A
greh in sramoto in Bog	mi	odpusti, da prenašam.	A
hiše do hiše. Bolj lahko	mi	bo pri srcu kakor danes	A
proseče: Francka, daj	mi	roko zdaj...Bog s tabo,	A
tako slab, tako čudno	mi	je pri srcu... stoj pred	A
stoj pred durmi, lažje	mi	bo, če bom vedel, da si	A
vedel, da si blizu... Daj	mi	zdaj roko! FRANCKA	A
drugi ne? SODNIK: Bog	mi	je priča, da vas nisem	A
pojdi in Bog s tabo. Zdaj	mi	ni več težko; obšla me	A
KANTOR: Ej, Francka, kaj	mi	očitaš?Govori, daj, razodeni	A
dobro imeli. Prav tako se	mi	zdi, gospod Kantor, kakor	A
hiša krvava... Vso noč se	mi	je sanjalo in celo pri	A
sanjalo in celo pri maši	mi	ni dalo miru. KOPRIVEC	A
jaz le ne vem - saj se	mi	je zdelo, kakor da bi	A
nekaj, prijatelji, kar	mi	je bilo že oddavna pri	A
deset v celi fari, ki bi	mi	bili resnično naklonjeni	A
udarite!“ - tisoč pipcev bi	mi	tičalo v rebrih.Sovražite	A
Po cesti ga ženejo, ki	mi	je sina ubil.Izgine.	A
povedal. Da sem neusmiljen,	mi	očitajo, da sem trd in	A
človeških trupel. Kdor	mi	očita neusmiljenost, je	A
Vzdigne kozarec: Kdor	mi	more kaj očitati, naj	A
same bridkosti; vse se	mi	je trgalo v prsih, če	A
proti morju ... zahotelo se	mi	je čez morje ... dom mi	A
mi je čez morje ... dom	mi	je bil pust in mrtev	A
toliko te strašne luči, da	mi	je plesalo pred očmi	A
imela črno masko ... Daj	mi	pijače, Damjan! POLJANEC	A
zadremal! MRVA: Ali pa se	mi	je sanjalo!Sanje ali resnica	A
Kaj storiti? MRVA: Daj	mi	še žganja, Damjan!Nič	A
smejal in bi rekel: kaj	mi	je ona, kaj sem jaz nji	A
nevesta je, pravijo, pa	mi	je tako daljna in tuja	A
na polje. Že mnogokdaj	mi	je povedala tako prečudne	A
paradiža prihajam; še zdaj se	mi	blešči v očeh, še zdaj	A
blešči v očeh, še zdaj	mi	je gorko in sladko v srcu	A
kamor drži pot ... Le roko	mi	daj za prijazno slovo	A
srce? MRVA: Saj če bi	mi	sama rekla: pojdi z menoj	A
objemal in poljubljal, bi	mi	bila sto milj daleč.Daj	A
bila sto milj daleč. Daj	mi	roko!...	A
mojih ustnih, ali zdi se	mi,	da me je zvezda poljubila	A
žalost v mojem srcu, da	mi	lije iz oči.Nikoli več	A
bom videl, izgubljena si	mi	na vekomaj.Zbogom, Vida	A
mizico v ozadju. Zdelo se	mi	je, kakor da je govorila	A
Dioniz, ti moj mali,	mi	bo dolg čas, ko bom sam	A
bom sam! DIONIZ: Težko	mi	je srce, strah me je.	A
se vzbudil ponoči, pa	mi	je bilo groza, da bi planil	A
sencami. Če govorim naglas,	mi	ni znan več moj glas;	A
se pogledam v ogledalo,	mi	ni znan moj obraz.Ničesar	A
vem, ne razumem - svet	mi	je tuj in strašen, kakor	A
angelskih oči; spomin bi	mi	na vekomaj zagrenil sama	A
urah, ko vem, kako blizu	mi	je kolovoz in kako daleč	A
kolovoz in kako daleč so	mi	zvezde ...Slab sem in strahopete	A
vzdrami se! DOLINAR: Ni	mi	do smeha!... Ali ne čuješ	A
novo! DOLINAR: Blešči se	mi	... ne oko ni več vajeno	A
Pozdravljen! ... Vsaj roko	mi	daj!Kaj s pustim obrazom	A
prišla v goste, da bi	mi	povezal šopek milih besed	A
čas, že od parka sem se	mi	je tako smejalo vse od	A
Kako prisrčno veselje si	mi	napravil s tistim pismom	A
nageljni na oknu ... dolgčas	mi	je bilo takrat, zdravanisem	A
/ nisem bila, in tako	mi	je bilo tvoje pismo zdravilo	A
kakor ti misliš in kakor	mi	očitaš s tem prešernim	A
ozre po izbi. Pokaži	mi	jo, da jo vidim in objamem	A
album imam, ti sam si	mi	pisal vanj ...Zakaj me gledaš	A
kalne so tvoje oči ... Daj	mi	roko, bodi prijazen -	A
na dnu nekdo drugi, ki	mi	gleda v obraz in se mi	A
mi gleda v obraz in se	mi	smehlja.Prav nič bridkosti	A
bila vajena. Odzdravil	mi	nisi. DOLINAR: Moje	A
Pusti me, ne maram! Pelina	mi	daj!“- Ali vendar sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani