le (3.801-3.900)

mogel govoriti v zahvalo,	le	roko je poljubil dobremu	A
od obče velike sobane	le	z remeljni pregrajena	A
videl, da Srakar piše	le	z gosjimi peresi in da	A
jezik mu ni več služil,	le	nerazumne besede je blebetal	A
ni mogel izpregovoriti,	le	globoko je vzdihoval.	A
te ne bo nihče izdal,	le	sam se pametno vedi in	A
Avguštinom in uradniki so	le	šepetali med seboj.To	A
še sopsti si ni upal,	le	včasih je ves zamišljen	A
dvakrat, trikrat, pa ker	le	ni glasú, primem za kljuko	A
interdum dormitat Linneus;	le	poglejte tega drekobrbčka	A
videli, no to ni mogoče,	le	dobro poglejte in morate	A
in morate kaj videti;	le	prav dobro v kotiček poglejte	A
‒ »Ime je tu, pa je	le	latinsko!Latinsko je presplošn	A
važnega pokazati.« »Če vam	le	nadležen nisem, bom rad	A
nikjer drugod našel, kot	le	v kozlovih bobkih; ker	A
bobku ne najde, ampak	le	v taistih, katere okoli	A
mušica je navadna, rjava je	le	zato, ker je v gojnici	A
Šnakšnepskovski, komaj	le	senca nekdanjega Šnakšnepskovskega	A
strmeče oko zré na tla vedno	le	na eno mesto.Sicer rjavi	A
nerazumljivega mrmra, iz katerega	le	besede: Adelops ‒ Judendorf	A
besede so mojo radovednost	le	še bolj zbudile, torej	A
telegrafu na mesto, ko bi	le	mogoče bilo. Čakam odgovora	A
kaj se okoli mene godi,	le	na eno besedo sem vedno	A
Polde odzvoni ‒ Adelopsa	le	še ni!Mrak že nastaja	A
potolčen, ves zdrobljen,	le	ena zadnjih nog je še	A
prav dobro podaja, pa če	le	nočete, siliti vas ne	A
zgled za vsa strašila.	Le	mislite si dolgega in	A
hlačicah, ki so sicer	le	do kolen segale, pa do	A
ovir pridemo iz mesta,	le	včasih bi se bil kak pes	A
potihem z njimi renčal;	le	pri vrsticah: Soldat	A
svoji slavi fantaziral,	le	včasih, ko je kako mušico	A
z mušico kmalu skupaj,	le	malokatera mu je ušla	A
gledal, ker mu je bil vedno	le	ljubljenček Adelops pred	A
smo šli hitro naprej,	le	ko smo do kakega frišnega	A
podamo k jami, ki je bila	le	streljaj od vasi. »No	A
je vhod v jamo, pa ga	le	ne zapazim.Ko Šnakšnepskovski	A
vam bom kmalu pokazal.	Le	storite, kar bom jaz storil	A
nataknil. »No, Boštjan!	le	korajžno, le še malo se	A
Boštjan! le korajžno,	le	še malo se pomakni naprej	A
šlo je. Boštjan je živ,	le	nekoliko zmršen in opraskan	A
sam obdrži. »Zdaj pa	le	tiho za mano, sicer bi	A
prebrbali, kebrčka vendar	le	ni; le hudi duh nam udarja	A
kebrčka vendar le ni;	le	hudi duh nam udarja v	A
ga hočem potolažiti?	Le	sam Boštjan bi znal pomagati	A
tretja nebesa zamaknjen.	Le	včasih globoko izdihne	A
razprostiral drugi del jame.	Le	po ozkem skalnatem grebenu	A
bil spet zbrihtal, ker	le	strah ga je bil tako omamil	A
mrzli jami prehladili;	le	pomislite na svoje zdravje	A
veseljem vam ga izročim;	le	hitimo, da pridemo do	A
ne jem mleka. Mleko je	le	za otroke!« Boštjan modro	A
česar telo potrebuje.	Le	poglej majhno dete, ki	A
ravno pravim, da je mleko	le	za otroke, za odraščenega	A
kaj ste položili žlico?	le	še zajemite!« »Hvala!	A
nihče ni žugnil besedice,	le	stari kožuh je opletal	A
mikal, vsaj vsi so se	le	vanj zaganjali. Gospod	A
zdelava . / . / stran 40 . /	le,	pa sem si mislil, le dajte	A
le, pa sem si mislil,	le	dajte me, jutri bom pa	A
nekaj kuhanih krhljev,	le	vzemi jih,« odgovori mati	A
ni bilo nikogar domov,	le	na večer so prišli ter	A
dobro živeti; da je bil	le	sit, je bil zadovoljen	A
iskal ptičjih gnezd in	le	lakota ali pa noč ga je	A
platnene hlače, ki so segale	le	do kolen.Ena sama preramnica	A
dasitudi ga je dobil	le	nekoliko kapljic, vendar	A
kolikokrat, ali polž je	le	jezno sline cedil, rogov	A
okoli njega je vse tiho,	le	še detel teše in kljuje	A
pozna ne volka ne medveda,	le	slišal je o njih, videl	A
Jurij Kočmur, navadno	le	kratko Štempihar imenovan	A
hodá, torej so gozdarjevi	le	malokdaj prišli med ljudi	A
Ker je živel vedno	le	v gozdu med borovci in	A
tolarjev; ali možje so	le	zmajevali z glavami, češ	A
ona. Berač, ki je sicer	le	redko zašel v to samoto	A
krčilo srce, če si je	le	mislila, da bo žena starega	A
samoti; tolažilo jo je	le	to, da ji je bila Mina	A
še bolj tih in osoren;	le	hčerke se je oklenilo	A
»Kakšne otroke?	Le	enega imam.« »Nocoj sta	A
jutri prišel ‒ ali Točka	le	ni bilo in senca pred	A
zgodbe iz svetega pisma.	Le	z gozdarjem se ni mogel	A
uvideli, da ne bo več dolgo,	le	ona je imela vedno upanje	A
ponjo in po Tončka, da naj	le	hitro gresta, če hočeta	A
nikoli govorili o očetu,	le	toliko se je spomnil,	A
že skoraj vsi razšli,	le	nekatere ženice so sem	A
roke! Vse misli so bile	le	pri materi, na dom ni	A
ne vem, kje so, to vé	le	Bog sam; nič, nemara sta	A
prav na nič, vsakdo je	le	gledal, kje bo dobil kos	A
matere, ne brata ne sestre,	le	edinega strica in ta mu	A
je prešlo pol leta in	le	ni bilo glasu o njem,	A
drevo, vsak grm in ne	le	samo, dokler je bil še	A
in molči kakor skala.	Le	jaz sem tvoj gospodar	A
v tej hiši ne zunaj.	Le	meni poveš, kar boš videl	A
dišečih rož, ki se dobé	le	daleč v gozdu, zdaj šopek	A
povsod je vodil Tončka,	le	v ta kraj ga ni peljal	A
brezno, kamor se more iti	le	po dolgi vrvi.Neki reven	A
okoli se je spremenilo,	le	stara tisa je še stala	A
spet opominja Mina. »	Le	jejte!« »Oh, kako so spet	A
ko da bi vse to bile	le	sanje in šele, ko so jo	A
lovca. Tonček se je vendar	le	težko ločil od gozdarjevih	A
da so ga imeli radi ne	le	graščak, ampak tudi vsi	A
bil gospodar, Jernač pa	le	njegov nosač. »Sem nas	A
popustil vse.« »Pokažite mu	le	nekaj rumenjakov, pa bo	A
je lep denar! Ko bi jaz	le	na pol toliko poznal pota	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani