dva (2.801-2.900)

nerodne ljudi imate. Naša	dva	svetilca sta zaspanca	A
ž njimi. »Pošljite ta	dva	človeka nazaj, svetimo	A
dol, ozira se in kliče	dva	hlapca, ki sta na dvoru	A
je Blaž Pumpreht kaka	dva	streljaja od nas v dolini	A
mu zasmejal. In res,	dva	dni pozneje ga srečam	A
drugače ni bilo. Naprežem	dva	konjiča, oba mlada in	A
semnjih, zamudil sem se	dva	dni čez, kakor sem mislil	A
»Koliko pa hočete?« »	Dva	tolarja,« odgovori in	A
ognju.« Jaz mu res dam	dva	tolarja, čepim nekaj časa	A
zmaga; naj pa prideta	dva	ali več. Zajčjih in lisičjih	A
umaknili v hlev. Večja	dva	sta vedela, o čem govorita	A
Jecolo sta se vozila samo	dva	sokola, ne več trije,	A
parizarjem na cesto in ga ne bo	dva,	tri mesece več nazaj.	A
tudi Franci, ki je že	dva	resarja ostrigla, lepo	A
Prvi roj.	Dva	dni pred svetim Jurijem	A
da nanosijo gospodarju	dva	panja voska in strdi.	A
sklonjenima glavama kakor	dva	trmasta vola, preden z	A
cela jata psov, ne samo	dva.	Medved je grozeče renčal	A
In Cena in Miha in še	dva	vozarja so jih pregledovali	A
Manica je pobrala v travi	dva	para zraslih, prezgodaj	A
tako debelo, da sta jo	dva	moža komaj objela. »Rezka	A
Žorga se bo otajal za dan,	dva,	potem bo pa spet zamrznil	A
sta se gnetla v daljavi	dva	srborita tropa, v katerih	A
nič ne drži s hišo. *	Dva	dni je pasel Podlipnikove	A
maral nikomur pokazati. »	Dva	sta,« je razločil korake	A
bila steza, preozka za	dva,	vendar sta šla vštric	A
pogumno zavriskal. Samo	dva	sta prav dobro vedela	A
ni slišal jukati. Samo	dva	sta vedela: Primožev Marko	A
poltretjo ped od tal na	dva	tramova debelo bruno:	A
Marko pri psu. Ujel je	dva	zdrava volčiča, tretjega	A
mrtvega volčiča. Živa	dva	sta nerodno kobacala v	A
ubitega pastirja. Kakor	dva	angela sta odplavala ukleta	A
Šentáni pod Ljubeljem, po	dva,	po tri, po pet in še več	A
prinesel Marko za god,	dva	šopka, h katerim je pridala	A
levo pa je bila dobra	dva	sežnja peč popolnoma gladka	A
izmed ostalih očnic druga	dva	najlepša cveta, namenil	A
popustil: »Lahko prideta	dva	ali pa kaka sestradana	A
sobote, in ostal zadnja	dva	dni sam na Jezercih. Podlipnikovo	A
pretepa, pomagala mi ta	dva	ne bosta nič.Tevž tudi	A
jih je doma pridržalo,	dva	dni pred svetim Klemenom	A
se je Cenek: »Vidva sta	dva,	pa sta snela šele dvoje	A
med zapasene tudi tista	dva	Podrobarjeva, ki ju je	A
snega se je naletelo za	dva	prsta.Travo je pokril	A
Vrbju je dohitel prva	dva	voza.Sovražno je pogledal	A
bo Podlipnik šele čez	dva,	tri dni vozil skozi Kranj	A
pognal in prevozil prva	dva	parizarja.Samo v sredi	A
prevzela misel, da vodi	dva	para konj in da cvrka	A
njegovi in Volkunovi sledi	dva	volka in sta šele pod	A
zapadlih sečah nad njim	dva	volkova.Zaskrbelo ga je	A
jih ni več: »Ne, samo	dva	sta.«Pustil ju je, da	A
volkove: »Več jih je kot	dva.	«Na to pa, da ga bodo morda	A
hitel buditi še druga	dva	vozarja. Razsedlali so	A
baklo v sneg in oddal	dva	strela zapovrstjo: »Lej	A
dobrega daru, sem pa ta	dva	lista zlepil, da bom še	A
trudila: »Pa naj bosta ta	dva	srečna, če nisva znala	A
par sta bila vprežena	dva	fuksa, kot zadnji par	A
fuksa, kot zadnji par pa	dva	temna žrebca; gorje mu	A
prostornih saneh, sta pela	dva	škanta, se skušala klarinet	A
obkrožale druge gorske rože.	Dva	pramena temnih las sta	A
dvoje zasolzenih oči kakor	dva	velika bisera. Marko,	A
pri mizi pa je miril	dva	fantka, Janezka in Francka	A
bukvah zlepljena tista	dva	lista, kjer je pisano	A
grajskem gozdu, kjer sta	dva	kmeta ravno sekire po	A
spodobilo, da bi mlada	dva	namenjena zaročenca pod	A
osedlane v dvoru, stara	dva	si sežeta v roke, nevesta	A
malo osupnejo. »Katera	dva	še?« vpraša eden. »Tista	A
vpraša eden. »Tista	dva	Vlaha, ki v gradu služita	A
zaškriplje z zobmi. Ta	dva	hlapca sta bila znana	A
meč v hipu ob tla vrže	dva	kmeta, ki sta se nerodno	A
po ranjenega hlapca in	dva	kmeta, ki so na mestu	A
IX.	DVA	SLUŽABNIKA Dolžni smo	A
tedaj v svojo službo vzel	dva	Uskoka, ki sta se prišla	A
vrojeni slutnji ‒ da ta	dva	človeka nista prinesla	A
Helena jela misliti, da ta	dva	krivično sodi.Zakaj delala	A
je pa bilo, da sta ta	dva	hlapca imela denar za	A
največjem vretju skrita tudi	dva	moža, ki sta pazljivo	A
surovo gospodarili. Po	dva	in dva sta se ustopila	A
gospodarili. Po dva in	dva	sta se ustopila k enemu	A
ki so posamezno ali po	dva	vkup čuli vso noč in pazili	A
med njimi tudi tista	dva	Vlaha iz Šrajbarskega	A
spali to noč, Kosoman in	dva	za smrt namenjena ujetnika	A
priprave dela, da bi ta	dva	s sveta spravil. Na Kosomanov	A
naju ne bo strah, ker sva	dva,	in lahko si pomoreva,	A
Le pojdite!«	Dva,	ki sta ga volov prosila	A
nikoli več ne dobiš. - Ona	dva	sleparja znam.«	A
drugačni podobi. Glej, ona	dva	dečka polnih rdečih lic	A
Kako bi bila srečna ta	dva,	ko bi si mogla vsak eno	A
pri nekem kupu okanil za	dva	goldinarja, zato so ga	A
kaj dela, in, če je tudi	dva	goldinarja zmaknil, kaj	A
In smejala sta se ta	dva,	ne toliko zato, ker bi	A
Anton je je imel v vrečah	dva	visoko nadeta voza pred	A
bilo vélikega.« »Utegneš	dva	dni z doma iti?«	A
Drugo jutro sta bila	dva	konja v najlepši voz vprežena	A
Smrekarjeva hiša je bila	dva	dni kraj nesreče in žalosti	A
XXIV	Dva	dni je tako minilo.	A
v mestu. Poprej je bil	dva	dni ves žalosten, potrt	A
v mestni šoli. Poprej	dva	dni mrtvo oko zopet oživi	A
bolje. Tisoč goldinarjev,	dva	tisoč, pol imovine, vse	A
V svojem življenju ta	dva	nista še tako molila!	A
voza, obstane, odstopi	dva	čevlja in z robato kletvijo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani