zgenejo,zgeni* (294)

oni trije potlej lehko	zgenejo.	« Trlep in sinovi	A
tako čudno mrzla, kar	zgenil	sem se.Bogve, nekaj to	A
potrkalo in ves sem se	zgenil.	“ ”Hitro je treba zdaj	A
je bilo mirno in črno;	zgenil	se ni rahel val; nikoli	A
sredi vroče tišine se ni	zgenil	niti list. Komaj so	A
vstati je mislil - ko se je	zgenil,	se je vse zamajalo in	A
v mraku; Marko se ni	zgenil.	»Kako so že umirale	A
Marko je slišal, pa se ni	zgenil,	ne okrenil.Nebesna belina	A
slabo; počasi je naposled	zgenil	papirje, vtaknil jih v	A
Zazdelo se mi je, da je	zgenil	trepalnice in zrahljal	A
zastokalo izza plenic, se je	zgenil	živi sveženj. Mati	A
spi trdno, da bi se ne	zgenil,	če bi mu kdo na uho zaklical	A
morda niti usten nisem bil	zgenil	in je prosilo le moje	A
je hripavo poihtevala.	Zgenil	se je kamen v mojem srcu	A
Peljal se boš!« se je Trlep	zgenil,	ko je zagledal poštni	A
kapljice v usta. Slabè se je	zgenil,	pater mu je spet vode	A
se je nehote na stolu	zgenil.	Tudi zakašljal je in se	A
Nobena ustna niso se	zgenila,	nobena solza ni oči	A
Nobena ustna niso se	zgenila	- streljajte v ta mrtvaški	A
porogljivo, da se je gospa	zgenila	kakor v nenadni bojazni	A
slutnja, ki se mu je bila	zgenila	v srcu, je rasla in se	A
zima. Na odeji se je	zgenila	koščena bela roka in Lužarica	A
tišino in kedaj da se bo	zgenila	ta debela spodnja usten	A
globokih jam. Komaj se je	zgenila,	komaj ozrla, kadar so	A
kdaj drugačna, da se je	zgenila	ali celo zasmejala; mirno	A
In tudi moja roka se je	zgenila	narahlo.Toda obšla ga	A
obrisala z robcem usta,	zgenila	je mastni papir in ga	A
”Gospodična!“	Zgenila	se je, pogledala je z	A
ni bilo v njenih očeh.	Zgenila	se je, sklonila je glavo	A
mirno, ali glej, že se je	zgenila,	vzdignila se je, plazila	A
žalostno, nobena guba se ni	zgenila	na njegovih licih.	A
postelji ob durih, se je	zgenila	in je vzdignila počasi	A
postelj in so jo vzdignili;	zgenila	je nalahko s trepalnicami	A
govorila nista in ni se	zgenila	roka, ki je ležala v roki	A
naposled; lica so rdela,	zgenila	se je roka, ki je ležala	A
prišel je oče. Mati se ni	zgenila,	ozrla se je komaj in je	A
časih težko, zahropelo,	zgenila	se je odeja, roka se je	A
mirno na postelji in se ni	zgenila.	Tedaj so se odprle duri	A
bi in bi šla z njimi.	Zgenila	se je in je zavzdihnila	A
na pot! Malči se je	zgenila,	trudile so se tenke neokretne	A
doteknila se je njene rame in	zgenila	se je. ”Strahovi segajo	A
ona je sklonila glavo,	zgenila	je z roko, umaknila se	A
je tisti hip, ko se je	zgenila,	ker je prihajal mož -	A
duhovitega. Ona se ni	zgenila	in tudi nasmehljala se	A
majhna. Njena ustna so se	zgenila,	hotela je nekaj reči,	A
pod sladkostjo in se je	zgenila	nezaželjena ob tej prijetni	A
poganjali in komaj da se je	zgenila	v vetru mrtva, nerodna	A
poljubil?“ Ona se ni	zgenila;	gledala je malomarno na	A
Mařenka ni odgrnila zastora.	Zgenila	je židano ruto in jo je	A
so rakev, množica se je	zgenila,	prerivala in vrstila se	A
Časih se je nenadoma	zgenila	ter se pritisnila bliže	A
poti resno in tiho; ni se	zgenila	niti vejica.Sonce je sijalo	A
skoro zdelo, da se je	zgenila	senca ob vrtu.Toda zableščalo	A
in ihteč glas otroka.	Zgenila	je z rokami, da bi zibala	A
Usliši me, ozri se name!“	Zgenila	je tudi z roko, vzdignila	A
bolj natanko, če bi se	zgenila	senca na hribu, v poslednjem	A
na pragu. Mati se je	zgenila	v spanju, izpregovorila	A
pri ognjišču in se ni	zgenila,	ko je slišala, da je stopil	A
Takrat se je v spanju	zgenila,	ustna so se nasmehnila	A
rosni gobec; še z repom ni	zgenila,	oči pa so bile mirne in	A
da bi ga motila, če bi	zgenila	z roko, če bi morda odgrnila	A
polspanju, tedaj se je	zgenila	žalost v njegovem srcu	A
križ in še z rameni ni	zgenila,	še glave ni upognila.	A
razodevajoč. Kljuka se je	zgenila.	”Težko bo hodil, kdor	A
Hana s Klanca se je	zgenila	na skrinji, ozrla se je	A
k njima za mizo, se ni	zgenila;	komaj da je trenila z	A
radosti. Njena noga se je	zgenila	in njene roke so se pričele	A
... Mimi je za trenotek	zgenila	s trepalnicami in preko	A
občutka. Kljuka se je	zgenila;	ker se ni vdala, je zunaj	A
poslušala. Kljuka se je	zgenila,	nagnila, brez šuma so	A
pritisnil ... tiščal ...“	Zgenila	je z glavo, zaropotala	A
je udaril!« Ona se ni	zgenila;	njen suhi, postarni obraz	A
vlažnimi očmí; kadar se je	zgenila,	zdelo se ji je, da obrača	A
izbi, polni venečih rož ...	Zgenila	se je senca ob oknu, prikazal	A
valovita ustna se niso	zgenila.	”- In to imenujejo	A
Samo nekoliko se je	zgenila	v spanju, zavzdihnila	A
... Tedaj se je nalahko	zgenila	desna trepalnica, skozi	A
opazila, da se je bila	zgenila	na oknu črna zavesa.	A
tam, kjer se je bila	zgenila	zavesa, se je nasmehnil	A
”Franc!“ Komaj je	zgenila	z ustnicami, ali njegovo	A
pod tihimi prsti narahlo	zgenila	siva odeja nad mestom	A
prihajala po pesku ... Ana se ni	zgenila,	in po životu jo je spreletel	A
nasmehnil izpod omočenih brk.	Zgenila	in zategnila je ustnice	A
ali v tistem hipu se je	zgenila	čudna bojazen tudi v njegovem	A
roki in ga čaka. Toda	zgenila	se je bila samo senca	A
prvikrat napol zavedno	zgenila	nova beseda; v tistem	A
Podoba iz kamena se je	zgenila,	izluščila se je iz zida	A
glejte!“ Helena se je	zgenila	na stolu; vstala je hitro	A
Helena se je ozrla in je	zgenila	nalahko z obrvmi.	A
Na prstenih licih se ni	zgenila	nobena guba, na tenke	A
sem videl, kako se je	zgenila	vaša desnica ... ampak preden	A
ti storil kaj žalega?“	Zgenila	je z roko, kakor da bi	A
Senca ob plotu se je	zgenila.	”Tudi tebi dober večer	A
večer in lahko noč!“	Zgenila	se je senca, izlila se	A
usten!“ Nenadoma se je	zgenila,	šla je s tistimi drobnimi	A
temno, še belouška se ni	zgenila	pod vrbo. Šel je dalje	A
Glava se je nekoliko	zgenila,	tudi roka se je zgenila	A
zgenila, tudi roka se je	zgenila	in se je dotaknila moje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani