1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
// strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
// narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
// izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
// izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno
- priznán -a -o
1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja
Dostopnost