zastor (585)

Vsi gredo.	Zastor	DRUGI AKT Lep cimer.Doli na dnu v alkófi	A
ta veliki in nazadnje jaz Matička dobim.	Zastor	TRETJI AKT Graščinska kanclija PRVI	A
Gre.	Zastor	Le le očka! ČETRTI AKT Mostovž z rožami	A
Gre.	Zastor	PETI AKT Boršt na koncu vrta.Na vsaki plati	A
(Gre v hišo.)	Zastor	DRUGI AKT Izba v županovi hiši Prvi	A
(Ju izrine.)	Zastor	DRUGO DEJANJE Salon gospe Čopove Prvi prizor	A
Ustrelili ga bodo, lopova.	Zastor	TRETJE DEJANJE Soba Korenovega stanovanja	A
HELENA Oh, oče!	Zastor		A
si zakrije obraz in gre omahovaje v hišo.	Zastor	DRUGO DEJANJE Prizorišče: Kmečka soba.Na desno	A
ki je že odšla iz sobe in sikne: Prekleta!	Zastor	TRETJE DEJANJE Prizorisče.Soba kakor v drugem	A
postelje in od ihtenja mu drhti vse telo.	Zastor		A
pisalne mize, roké na kolenih JERMAN odgrne	zastor	: Mati, čaja nama prinesite, pa kaj prigrizka	A
tudi roké so tenke in koščene Ko se vzdigne	zastor,	potrka nekdo zelo močno na desno steno v predelu	A
Gre v predel, vzame svetilko seboj, zagrne	zastor	pred njim. MRVA: Odpusti mi!	A
-	Zastor		A
Pojdimo na verando, na hladen zrak ...	Zastor	DRUGO DEJANJE Soba ista kakor v	A
DOLINAR stoji okamenel.	Zastor	TRETJE DEJANJE Soba kakor prej	A
DOLINAR nese Ano na rokah na divan.	Zastor		A
zamolkla luč Nina pri oknu; odmaknila je nekoliko	zastor,	tako da pada v sobo pramen mesečine; duri iz	A
najino ljubezen! Vzame svetilko z mize, odgrne	zastor	na levi, stopi na mizo ter postavi svetilko	A
svetilko, nato odide v ozadje na levo in zagrne	zastor	za seboj. DIONIZ napol v spanju, tiho	A
temna kraljica, da odgrneva pajčolan! ... Odgrne	zastor	in odpre duri; v sobo se žarko izlije večer	A
desno v tistem trenotku, ko se dvigne	zastor	ZLODEJ ves žalosten in zamišljen, kazalec	A
zunanja dvakrat lepša, če je lepote notranje	zastor.	Največ je svetu vredna tista knjiga, ki v zlatem	A
(Smukne previdno skozi okno.)	Zastor	DRUGO DEJANJE Pozorišče: Jasa v gozdu.	A
počasi vstajajo in se glasno krohotajo.)	Zastor	TRETJE DEJANJE Pozorišče: Isto kakor v	A
največji smrduh je bil in ostane naj kar ovaduh.	Zastor	pade	A
Težko se bo popravilo to... (	Zastor	pade) DRUGO DEJANJE Poleti je in semanji dan	A
To, to, to je moja domovina! (	Zastor	pade) TRETJE DEJANJE Svetla septemberska noč	A
Sede na kamenito ograjo ob cesti in joka.) (	Zastor	pade) ČETRTO DEJANJE Jesensko popoldne po	A
odprta vrata zija strašna in rjoveča noč.) (	Zastor	polagoma pade) KONEC	A
« Umolknil starec je potrt, potegnil črni	zastor	s stene, besede mi še del iskrene: »Te slike	A
nesna, ki strne smrt in krst v krsti skoz srh za	zastor	v prstov trs, v prsno brst kot strast iz prsti	A
Bela ograja, senčna vila. Rosen	zastor	si odgrnila. Moja misel blesti bolj od zvezde	A
Nad polji rdečimi vihra v svilnatem vetru	zastor	neba, v mrzli celici temno oko gleda v to lepo	A
vozimo v kozmos. Skozi črke stopam za zlati	zastor.	Skozi zlate črke.	A
stolici. Halja je bila zguljena, kakor star	zastor.	Še hip, potem se je težka noga vzpela na mizo	A
vozički rožaric. Ko bo sonce potegnilo sivi	zastor	z zidov, bodo v številnih vrčih zagoreli nageljni	A
Večer je postajal progasto vijoličast, lisasti	zastor	je počasi ob robovih temnel; samo nizko na obzorju	A
Zvok trobente se je prelival v valovih - kakor	zastor,	ki se odgrinja - in se je počasi izgubljal na	A
Mirno in milo nad gorami kot	zastor	zlat ah, tamkaj ozad,	A
med izvrševalce, nekoliko pomirilo, začne se	zastor	zopet hrupno vzdigati.Na odru je stal učitelj	A
je korakal naravnost proti kotu ter odgrnil	zastor.	Ko je bil zagledal na lično sestavljeni mizici	A
pomikal naprej, zavit v beli, prozorni, migljajoči	zastor	iz mehkih snežink. Etelka, meseč kruh pri peči	A
mislim, če bi pred predstavo stopil režiser pred	zastor	in rekel: »Slavno občinstvo!Tako in tako ‒ gospica	A
je že prepuščalo prvi svit, neslišno zdrknil	zastor.	In jutro se je začelo z vsem, kar se dogaja	A
ugasnile. S škripajočo veličastnostjo se je	zastor	pomikal proti stropu, govorjenje gledalcev se	A
stopil v vežo, je potrkal na svetlo okno. Beli	zastor	se je nekoliko odmaknil in prikazal se je Hane	A
razcvelih rož, ki so stale na oknu ... Spustil sem	zastor	in se ozrl v sobo nazaj. Gospodična Stanka	A
tiho in nevidno in odgrinjali s svojimi rokami	zastor,	ki sem ga bil s toliko skrbjo razgrnil nad svojo	A
bilo, ko je stopila k oknu in odgrnila črni	zastor.	Noč je bila tako temna kakor malokdaj, ne zvezd	A
živo in trpeče. Stopil je k oknu in je odgrnil	zastor;	oblaki so se razmeknili, svetlo, sanjavo nebo	A
Naposled je stopila v temno izbo in je odgrnila	zastor	od visokega okna. Večerna luč je zasijala	A
osteklenele oči; tedaj se sunkoma razmakne silni	zastor,	bliskoma plane luč iz višin, v trpljenju in	A
kakor na pragu smrti. Sunkoma odgrnejo težki	zastor,	ki skriva strahote zdavnaj preteklih dni, v	A
zameglilo se je, zazibalo in spet se je odgrnil	zastor	pred čudolepo pokrajino... Zjutraj je	A
na polico, nekaj žarkov je skoraj že doseglo	zastor,	skoraj že kanilo v izbo.Štefka se je ozrla na	A
je zmerom suhoparna. Ob sončnih dneh odgrnem	zastor	samó toliko, da sije v sobo en sam žarek, kakor	A
neprestano v njem: -- ”Odkod je prišlo to? Kedaj se	zastor	odgrne?“O nji sami pa ni zinil besedice.	A
holmu ... Ko me je ljubil, še okna ni odprl, skozi	zastor	je videl mojo temno obleko in moj obraz, v senci	A
odganja: ”Če odgrnem le za špranjo ta silni	zastor,	skoprnim od groze, me to zaželjeno spoznanje	A
Mačica je bušila kakor zalučen kamen naravnost v	zastor	in izginila skozi odprto okno na vrt. Župnik	A
hipu je stopila senca v izbo in je odgrnila	zastor	s tiho roko; za zelenim zastorom se je nasmehnil	A
na pot. Izba je bila vsa razmetana, zeleni	zastor	je bil odgrnjen, ljudje, tujci so prihajali	A
in zmerom večji je bil; odgrnil se je temni	zastor	in iz daljnih krajev je posijalo sonce na naše	A
na dušo senca smrti, in za trenotek se odgrne	zastor	onstranskega življenja...Rezidenca je bila vsa	A
izgubljalo v mraku. Zunaj bi se začuli tihi koraki,	zastor	bi odgrnilo dvoje belih rok in v sneženi halji	A
kapitelih z rožami od kamna. Milan je odgrnil	zastor.	Sredi sobe je stala nenavadno velika, okrogla	A
vsak dan in vsako uro, da bi se spustil velik	zastor	od nebes do zemlje ter zakril na vekomaj vse	A
je sedla k nizkemu oknu in je odgrnila zeleni	zastor,	ki je bil napol zagrnjen. ”Zdaj pa pij, Hanca	A
zasmejal se je časih kdo in je zaklical polglasno,	zastor	se je zganil, nekdo je pogledal v dvorano in	A
življenje; le malokdaj se po nerodnosti odgrne	zastor,	da plane svetel žarek na ulico ter ugasne plah	A
pa je visel od neba do zemlje siv, razmočen	zastor;	oči ga niso razmeknile, še misli komaj. Prazna	A
odgrinjal obzorje, kakor da bi se bil vzdignil	zastor.	Jasno se je svetila sredi ravni bela kapelica	A
ob oknu in najina lica so se skoro dotikala.	Zastor	je bil odgrnjen in videlo se je daleč po vsi	A
Zapeli so velikonočni zvonovi ... Odgrnili so	zastor	od preteklosti, in to stoji pred tvojimi očmí	A
siloma z obema rokama, kakor da odgrinja črn	zastor,	ki ga duši prav do ust; tako gnusne so bile	A
vročina. Stopila je k oknu in je nalahko odgrnila	zastor.	Zunaj se je mračilo; pod košatimi	A
enaki. Odgrnil je okno, ali takoj je spustil	zastor,	ko je ugledal bleščečo večerno svetlobo na morju	A
si bled!“ Skočil je z zofe, odgrnil je težki	zastor	ter odprl okno, tako da je planila v izbo šumeča	A
Nenadoma se razmakne, se v nič raztopi megleni	zastor	in zasmeje se mlado sonce, vse ljubezni in vse	A
mimo njegovih oči in kakor bi se bil pretrgal	zastor,	stala je pred njim vsa silovitost njegove nesreče	A
Francka je nalila juhe v sklenico, odgrnila je	zastor	in je stopila k postelji, kjer je ležal oče	A
drugo. Poizkušal sem, da bi odgrnil tisti sivi	zastor;	roka pa mi je bila okorna in plaha, obraz, ki	A
zagrnjeno, celo napol odprto je bilo in beli	zastor	ob njem se je narahlo pozibaval. Na postelji	A
meglo; samo tu pa tam je mogel dvigniti težki	zastor,	-- a kar je ugledal, ni bilo ničesar važnega	A
parkrat po sobi, obstal pri oknu in odgrnil zeleni	zastor.	Zunaj je bil jasen jesenski večer.	A
trak svoje suknje ter se spotaknil; odgrnil je	zastor.	”Kaj te še zmerom ni vrag pobral?	A
knjižnico. S plaho, tresočo roko je odgrnil	zastor,	tako da je zasijalo v izbo svetlo jesensko nebo	A
ostala sama, je odprl Bukovec okno, in mali	zastor	je zafrfotal v ledenem nočnem vetru ... Hipoma	A
Poglej, Malka, če ni nikogar.“ Malka odgrne	zastor	in pogleda skozi okno. ”Nikogar ni!“	A
vriskajoče, globoke, prezgodaj dozorele, smeh in jok.	Zastor	se počasi in tiho odmika: preteklost, sedanjost	A
bila tista ženska in oddehnila se je, ko se je	zastor	spustil...Potem pa je bilo vse lepše in Tinica	A
vročega prahú, ki je legal neznosno na prsa.	Zastor	je frfotal pred oknom, a sapa, ki je prihajala	A
njem, je mahoma izginilo -- nekdo je potegnil	zastor	stran in zarežala se je gola čeljust.Vid se	A
vzdihnila. Stopila je k oknu, odgrnila zeleni	zastor	in pogledala z neskončno bridkostjo nizdol preko	A
Delmestrija in gluhega Melsa. Težki baržunasti	zastor	se je razgrnil, v gledalce je zazijala slika	A
Občinstvo je od nestrpnosti začelo žvižgati.	Zastor	smo morali odpreti, drugače nam bi ga sami sneli	A
izpod glavače gleda; umazan, krvav in sajast	zastor	ima predpasan! In glej, baš jemlje telečje	A
Ukaz se izvrši. Tresoglav pa stopi za platneni	zastor	v šotoru, tako da sliši pogovor, njega pa nihče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani