zardel (429)

Kako bi pravil, rodoljubi, dragi moji, da bi ne	zardel?	Tako je bilo, da se Bogu usmili...	A
izšla. Oj, dober dan ti, Marica, ti jasni maj,	zardel	bi zunaj, Marica, cvetoči gaj. Oj, lahko noč	A
božja, saj si niti v rodu nismo!« hiti sosed ves	zardel.	»Janezu oddajte gospodarstvo, pa naj on prevzame	A
a?« - Z naglim pogledom oplazi Janeza, ki je	zardel	povesil glavo: »Stari se naj slinijo	A
Janez se pa guglje v bokih, s povešenimi očmi,	zardel,	pesti na mizi... »Ali ni Marička?	A
- da si je služil svoj kruh.« Pismonoša je	zardel	in pogledal svojega »čmrlja«.Bilo mu je tako	A
1b . \/ . / stekla k dekletom, Venček pa je	zardel	do ušes in sklonil glavo.Vsi so se zakrohotali	A
je dala mlada Brika? Ob tisti misli sem kar	zardel	in smuknil s kolnika.Kakor tat sem se skozi	A
»Ali ne pišeš pesmi? ...« Pob je poskočil in	zardel,	kakor bi ga bil oče vprašal, če je zaljubljen	A
Ob tistem vprašanju sem prvič v življenju	zardel	pred nečim, česar nisem razumel.Niso me boleli	A
VENCA POVIŠKAJA 103 . / . \/ . / Venček je	zardel	in planil pokonci. »Kam letiš?	A
potem pa se je zlecnil, skril šopek za hrbet in	zardel.	Šmonovka je zmajala z glavo in šla.	A
Oprostite vi, je rekel v zadregi, pomislil je, da bo	zardel	v tej bedasti situaciji.Vstal je.	A
»Budalo staro.« Mogoče sem malo	zardel.	Res sem budalo staro, kmalu bom štirideset.	A
vojaku med vrati je postalo malodane nerodno -	zardel	je.Potem je naenkrat izbruhnil, da imajo Slovenci	A
streljal na naše!?« »Ne, seveda ne,« je pohitel in	zardel,	česar pa v mraku ni bilo opaziti, »le pomisleke	A
nekaj vojakov jih je brez zanimanja gledalo.	Zardel	je, kot da bi ga pri opravljanju velike potrebe	A
poklical in je pristopil šele, ko se ni odzval.	Zardel	je kot srednješolka, ko se zjutraj zbudi z grozovitim	A
njem le nekaj kratkih trenutkov kot bi bežno	zardel,	potem pa se je koža ponovno spremenila v usnjen	A
bi videl, ali si dobro zadel...« Ranjenec je	zardel	in se zdrznil v narejeni bolečini; kaj pa naj	A
revež se je zvrnil na hrbet, v obraz še bolj	zardel.	Odzval se je prav nasprotno mišljeni klofuti	A
naenkrat postalo na moč nerodno. Potem je Primož	zardel,	nemočno zmignil z rameni, vtaknil avtomatsko	A
nenadoma zamencal fant z mozoljastim obrazom in	zardel,	»bo kaj narobe, ker nimam prijavljene?« »Ne	A
Ni prišel domov,« je pojasnil Vidži in nehote	zardel.	»Z očetom sva obiskala njegove starše, takoj	A
Juri se je tresel od jeze, prebledel je in	zardel,	in prva misel mu je bila, da bi skočil v dedca	A
šoli.« Pobožal je Gašperja po licih, in fant je	zardel,	ker mu božanje ni bilo všeč. »To sem mu že jaz	A
Tam bom govoril najprej jaz.« Ivan je	zardel	in debelo pogledal. »Ali ne bo govoril gospod	A
natakar,« se je smejal debelo davkar. Muren je	zardel	in dejal prtič iz rok in jecljal, da ni vedel	A
Čebular. »Pravične,« je popravljal Ivan in	zardel.	»V Pravici se samo pravično sodi,« se je smejal	A
da mi ga na kratko označite.« Ivan je vdano	zardel,	prosil Čebularja, naj mu za trenutje posodi	A
sram me je, Cila,« se je nasmejal Andrej in	zardel	in stiskal zobe od bolečine, »da sem ti tako	A
kdorkoli, opehariti njo za nekaj stotakov. Ivan je	zardel	od jeze in sramu in opozoril ženo, naj nikar	A
Cahej in ga pogledal po strani. Ta pa je malo	zardel	in ostal pri svoji besedi.Cahej je bil izbran	A
tej misli. ‒ »Strašljivec nisem,« ‒ malo je	zardel	‒ »toda s premočjo se boriti ni pogum, ampak	A
prijateljsko občuje s kraljem. Ladislav je	zardel,	grof Urh pa je stopil k vsiljivcu, ga prijel	A
toplota in ko je skodelico izpraznil, mu je obraz	zardel.	Hvaležno je pogledal Minko.	A
Ozrl se je na Štefana. Obraz mu je	zardel.	V srcu se mu je zopet vzbudil srd.	A
« Hlevar se je popraskal po pleši in	zardel	kot kuhan rak.Ustrašil se je, da bo pred vsemi	A
oženil?« »Ne še,« je odgovoril Vilar in po deško	zardel.	»Prav imaš.«	A
tudi ozrl in nehote je vprašal: »Kakšnih?«	Zardel	je, ker se mu je zazdelo, da je preradoveden	A
Bedni katolik se je zvito namuzal. »	Zardel	bi od sramu, toda gladen želodec ne posluša	A
se ti ne zgodi nič žalega. Buzduga je ves	zardel,	roka z bikovko mu je omahnila. Z razdraženim	A
malo, da nisem bil sam roditelj take misli.	Zardel	sem segel po klobuk. Obrnivši se sem	A
nisem mogel vprašati ‒ ne? Dakelj štev. 2 pa je	zardel	noter v lase, mi pogledal z nekakim svetim strahom	A
Bila je mama! Začudil se je, da je kar	zardel.	Bolj se je začudil kakor razveselil ‒ in prvi	A
Janezu se je zdelo, da se mu možje smejejo, in je	zardel.	Pogledal je po desnem žepu in potipal z roko	A
ga je ogovoril sosed: »No, Janez, kako?« je	zardel	kakor otrok in odgovarjal tako, da je marsikdo	A
Oči so ji bile vse solzne. Janez je	zardel,	kri je začutil v licih.S težko roko je segel	A
druge.« Anton je pogledal izpod obrvi, Janez je	zardel	in brskal z bičevnikom po cestnem prahu.Obema	A
Nevarno je na morju!« Janez je	zardel	in stisnil materi roko. XIII Janez je pisal	A
Bilo je nebeško jutro. Vrh Triglava je rahlo	zardel	v prvi zarji, ko sta jo mahala Hudournik in	A
in za njim so zakašljali drugi in župnik je	zardel;	očitek je slišal v teh glasovih, da se je zamudil	A
in zaslišal vprašanje: »Matija, kaj sedaj?«	Zardel	je, se prestopil z leve noge na desno in spet	A
se je zagovarjal tovarniški delavec Manin in	zardel.	Možje so stopili vštric in šli pred ženami in	A
njegove oči, ki jih je povesil in zaeno ves	zardel.	»Poglej, mislim, da nihče ne ve, ali jaz vem	A
voziček za otroka bi kupil,« je začel in nekoliko	zardel.	»Čestitam, oče!« je pohitela prodajalka.	A
»Ali je fantek ali punčka?« France je	zardel	še bolj, pa se je potuhnil in se ni izdal.	A
Jok, to ti povem, če si ti...« Smrekar je	zardel	od jeze in divje buljil v mešetarja.Ta se je	A
mizi. Gašper je izpod obrvi pogledal vanj,	zardel	do ušes, stisnil klop in poskusil izreči besedo	A
Ivan izrekel ‚za zmeraj‘, se mu je zataknilo.	Zardel	je in z žgočimi očmi obvisel na Ani, kakor da	A
Proti svoji navadi in moškemu prepričanju je	zardel;	prav mogoče je, da je zardel prvič v svojem	A
prepričanju je zardel; prav mogoče je, da je	zardel	prvič v svojem razgibanem življenju.In za hip	A
kakor pravijo.« Mladi učitelj je nekoliko	zardel,	deloma iz zadrege, deloma iz razumljivega zadovoljstva	A
na neumite noge in kuštrave lase. Deček je	zardel	in se jecljaje izgovarjal, da mu nihče ne krpa	A
domneva resnična. Nehote se je potipal po njih in	zardel	ob spominu na žalitev. Nato ga je nenadoma	A
pogledom je ošinil Miklausina, ki je nekoliko	zardel	in se skoro izdal, ko je vendar hotel v starčevski	A
to je gotovo. Če se pogledam danes v zrcalo,	zardel	bi pred samim seboj. A tu ni nikake druge	A
spodili stran!“ In zdelo se mi je, da je narahlo	zardel.	Še tisti večer mi je pokazal, kaj da so mu	A
Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je	zardel.	»Ne še...«	A
Kako prazno je bilo to nehanje!	Zardel	bi človek, šel bi, zgrudil se med hrasti še	A
na tiste lepe, lepe, lepe čase, ko je človek	zardel	v lica, če je mislil na prihodnost, na čisto	A
”Kakšen atribut ...? Oprostite, milostiva!“	Zardel	sem od sramu, ona pa me je pogledala z velikimi	A
bil po svoji ideji in zdelo se mi je, da bi ne	zardel	ob njem sramežljivi Alojzij sam in če bi se	A
razumel svoje besede, prestrašil se je in je	zardel.	”Ne, ne tako, Judit ... nisi me razumela!	A
strahu, zakaljeno in neprijazno. Lenart je	zardel,	ni zinil besede in je šel stran; srce mu je	A
boj, saj je bla‐ága tvoja mamica!“ Lenart je	zardel;	zahotelo se mu je, da bi planil z ostrimi zobmi	A
kraja, da je v šoli. Katehet se je vzdignil,	zardel	je v svetla lica, pokazal s prstom nanj.	A
predrugačila, - kakor sem že pravil: obraz navdušen,	zardel,	ognjevit; levica je nervozno grabila za kozarec	A
polnim toplote, dobrote in ljubezni. Lojz je	zardel,	oči so se mu rosno vzplamenele. ”Fancy!“	A
ustanovil gospodar!« Mladi Sitar, nagel človek, je	zardel	od srda. »Ni nam sila tvojih pridig	A
najtišjem kraju Lejlinega vrta?! ... Tvoj obraz bi	zardel	in od hrepenenja bi padale solze iz tvojih oči	A
v lica mi je bilo vroče; tudi on je narahlo	zardel	v senca in je pogledal v tla. Umolknila sva	A
kancelist?“ Jareba je zgrabil tolik srd, da je	zardel	v obraz. ”Delat, lenoba, delat!“	A
mogočnim glasom: ”Ho‐o‐o‐oj!“ Obraz mu je bil	zardel;	oziral se je na vse strani s sklonjeno glavo	A
kaj pa misliš?“ se je razsrdil Jakob in je	zardel.	”Kaj te nič ni sram?“	A
prej ob zidu, je stopil za korak naprej in je	zardel.	Doktor Petrin, slok mlad človek z lepimi	A
mu je pogledal naravnost v obraz in Štefan je	zardel.	”O, gospod Valentin --“ Gospod Valentin	A
Ali imate to knjigo?“ ”Ne!“ je	zardel	Poljanec. ”Nič vas ne bodi sram, saj je nima	A
je naloga na mojem čevlju napisana?“ Fant je	zardel.	V tistem trenotku sem zardel sam še hujše	A
Fant je zardel. V tistem trenotku sem	zardel	sam še hujše, tako močno, da me je zaskelelo	A
Tako mi je bilo, kakor da se me sramuješ ...“	Zardel	je, tudi sam je umeknil roko in ji ni pogledal	A
Tudi drugi se že ozirajo za njo ...“ Mate je	zardel,	sklonil se je in je stresel učitelja za ramo	A
ljubezen in radost ustvarjene, da je človek	zardel	v dno vseh svojih misli, če se je le ozrl nanje	A
ste tako žalostni?“ me je vprašala nenadoma.	Zardel	sem in koj me je bilo sram, da sem zardel, nalašč	A
Zardel sem in koj me je bilo sram, da sem	zardel,	nalašč pred njo. ”Nisem žalosten ... narobe	A
se je bila samovoljno spustila z jezika, sem	zardel	vdrugič.Nagnil sem kozarec ter ga duškoma izpraznil	A
Ali je res, da delate pesmi?“	Zardel	sem vtretjič.Mojih ubogih verzov in sladkega	A
”Nisem mislil, Marta!“ je zajecljal in je	zardel.	Marta mu je dala roko in je plesala z njim ...	A
da nisi bil trezen nocoj ...“ Poet je narahlo	zardel,	iz njegovih oči pa je pogledalo, kakor prikrit	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani