Rac je opazoval njegov maski podoben obraz zamazan z zemljo in zdelo se mu je, da se je v nekaj kratkih sekundah postaral za cela leta, da so se mu gube poglobile v pravcate brazde. V obraz se mu je za hip vrnila barva, a je lebdela na njem le nekaj kratkih trenutkov kot bi bežno zardel, potem pa se je koža ponovno spremenila v usnjen podplat pepelnate barve, oči so mu še bolj izstopile iz jamic. Kričal je in jokal hkrati, solze nepopisne groze in strahu so brizgale istočasno s praznimi tulci nabojev, ki jih je s tako krčevitostjo pošiljal v jasno nebo.