Kaj bolj nedolžnega in praznega je pač nisem mogel vprašati ‒ ne? Dakelj štev. 2 pa je zardel noter v lase, mi pogledal z nekakim svetim strahom v oči, rekel, da sploh ... in da doma kosilo ... in da pride zvečer ob petih v drevored, se zasukal in urno odstopical. V drevored pa zahajam pozimi redno vsak večer, sicer ne ob petih, pač pa po pisarniških urah ob šestih, ker ondi ni gneče in se mi ni bati, da stopim kaki dami na krilo ali se spotaknem ob kako častniško sabljo, kar se mi včasih pripeti.