tožno (90)

duševno bol; pesem življenja lajša ji pota,	tožno	popeva, joka na pol. Petju je dana mila oblast	A
ko bi se tudi vam glasni smejal. srce bi mi	tožno	ostalo ... Obgovarjan Na miren kraj, kjer vse	A
kolesa! Tako se mi zdi, da čujem nje glas, ki	tožno	in sladko obenem me vabi: O pridi, o pridi že	A
te pobožno mlada žena porosi, možu na gomilo	tožno	z bledo roko položi. Ali steblo ti prelomi silovit	A
srobotu mu majhen zvonec, ki včasih zapoje milo in	tožno.	Puščavnik v današnji moderni dobi!	A
nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in	tožno	namrši obrv: »Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi	A
V Tiha luna náme síje, srce mlado	tožno	bíje, na uhó doní mi: sam! In na líce	A
slovó žálostno zréta v okó si rosnáto --	tožno	si slednjič podasta rokó. 3	A
5	Tožno	bódeš zdaj plakálo, naj se sréča vrne ti	A
2. žalostno zréta v okó si rosnáto --	tožno	si slednjič podasta rokó. 3.	A
ko blíža večér se vže nóči -- okó se mi	tožno	solzí.--	A
potnika, ki z grl se pesem tožna jíma glási.	Tožno	poje dete bledo, kakor slavec v tihi noči	A
SLAVEC Slavec poje v tesni kletki,	tožno	z okna zrè na vrt; poje čudno mile pesmi	A
pogled, ne cvete mu lice temno, strune	tožno	se glase mu, žalujoče poje grlo. Ne	A
lípo starec k starcu kralju séde, vsak tako	tožno	žalúje; lahnó v sanjah utíhnejo beséde,	A
tvoja ...“ Na divánu se Kadiča ziblje, glavo	tožno	Mahom upogíblje. ”Res prehudo, Mahomed, me	A
in otožno je pri srcu Sihmu. Kaj ti, Sihem,	tožno	je pri srcu! Glej, kakó se sveti tam v dolini	A
ljubček tod je hitel res.“ In ob jezeru se	tožno,	sova oglasí ... njé, le njé nikar ne prašaj	A
objamem, zvesti ljubček ti ...“ In nad devo	tožno	v noči jezero šumí. NA ROK� CVETOČE	A
SKRIJE Kadar solnce za goró se skrije v	tožno	haljo zemlja se ovije. Kadar luno, zvezdice	A
glavíce ... Oj takó pač brez ljubezni tvoje	tožno	bilo bi življenje moje! DRV� SE KROG	A
se mi zdí; kot bi pel nagrobne pesmi,	tožno	v dalji slap šumí. Z njó pod tem sem temnim	A
sanjal kakor prej, da ljubiš me zvestó.	TOŽNO	JE ŽIVLJENJE MOJE Tožno je življenje moje	A
TOŽNO JE ŽIVLJENJE MOJE	Tožno	je življenje moje in prijátelja ga ni	A
razsvetljeni, kako je življenje to! Moje	tožno	srce hoče v čarobno vrvenje to. Oj	A
začarane stojé hiše črne in grozeče;	tožno	časih iz meglé luč samotna zatrepeče.	A
neskaljeni. Kaj vtihnil ti je pevcev zbor in	tožno	gledaš proti nebu, tajnostno tiho tu stojiš	A
dobrav ‒ globoko v duši osamelost, zvonjenje	tožno	iz daljav ... Razvožene in mehke njive, megle	A
Osamelo, zapuščeno dete tu stoji mladó, čelo	tožno	in megleno, in mokró mu je oko. Mati mrtva,	A
bil zadnjič v cerkvi na poročni dan,« je rekel	tožno	in se globoko zamislil. Nisem ga hotel motiti	A
mojega razvedrila mi ne privoščiš več?« mi je	tožno	očital. »Zares ne, ker ti želim kaj boljšega	A
pri njem to noč, da odpotujeta drugo jutro.	Tožno	so zapeli navsezgodaj že zvonovi in oznanjevali	A
in drugih veseljih. Navajali so se na njegovo	tožno	pesem, ne da bi se spraševali, o čem prav pravi	A
Na Vilarjevo vprašanje: »Kako si, Pero?« je	tožno	odgovoril: »Kakor v rešetu ne more stati voda	A
ljubezni: včasih strastno in burno, včasih mirno in	tožno	a vendar prijetno in slastno. »Da, to	A
že ni bil posebno dovzeten za nežnosti in je	tožno	povesil glavo, kakor bi mu bilo žal, da kmetska	A
ne zadnji, ki ga onemogel želodec požene v	tožno	pregnanstvo! Lagal sem, vendar sem bil vesel	A
Iztok se mu je približal. »Oče, tvoje lice je	tožno.	Kak posvèt, da si povesil glavo?«	A
He, stari, spravi se mi po odkup!« ujetnik ga	tožno	gleda, ne ume ga, zato pokliče janičar gazdo	A
mestu, povesi meče. Bledi so vitezi, mrtvaški,	tožno	zro predse, brez besede.»Zvesti moji, Bog z	A
vprašala Marjanica. »Goldinar,« je odvrnil	tožno	Luka. Najbrže Marjanica ni razumela	A
tisoč in sto tisoč let!« . / . / stran 8 . /	Tožno	sem vzdihnil: »Nikdo mi neče biti spremljevalec	A
današnjih!« »Gotovo!« pritrdi pater major in prav	tožno	povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumljivo	A
je vpričo te svojati trpela kneginja Marija	tožno	svojo usodo in niti besedice ni odgovorila na	A
hotelo pomiriti. Prešeren je čital, Smole pa je	tožno	gledal predse. »Kaka ženska je to!« je zakoprnel	A
bilo napolnilo cesarsko ime, izpregovoril je	tožno:	»Vi se smejete, velečasttiti?	A
pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka	tožno	ponočno vzdihovanje. »Aha,« dejal je	A
današnjih, in nikdar jih več doživel ne bodem!«	Tožno	je povesil glavo - in izpil kupo vina.	A
je v krajino, nad katero se je krožilo tedaj	tožno	jesensko nebo. Ali da ustrežem takoj svoji bralki	A
frfotajo od veje do veje, žolne kljujejo, strnad se	tožno	oglaša in mrčes šviga po zraku.Bogomir se ustavi	A
In svetega Vida donečih zvonov?«	Tožno	pristavi: »Prelepo poje svet′ga Vida zvon,	A
‒ »a življenje na njeni strani bo pa tudi ‒	tožno	dolgo!«‒ Ta misel ga ni hotela več zapustiti	A
se iz ločka vzdigne povodna ptica ter leta,	tožno	kričeč, nad vodo.Le redkokje zagledaš ribo na	A
beli sneg, in vendar prespi tu vsako zimo!«	Tožno	je nagnila glavico. »Vedve ne vesta	A
ko so stopile z vrta na dvorišče. Ona pa je	tožno	pobesila glavico. »Vedve gresta - a	A
ji poznali znaki prebite bolezni. - Zaspano	tožno	je zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah	A
Storili so, kakor je ukazal. Obsuli so mu	tožno	ležišče zelenega lova tuleči pomagači in se	A
oknu pa je zopet sedel mali, pisani ptiček in	tožno	gledal v sobano. Tožilo se mu je po vročih poletnih	A
ako bi se bil tvoj pot med svet zavil. Pa	tožno	se mi je vendar storilo za lepo divjo rožo,	A
petnajst sežnjev nad vrhovi najvišjih gora ter	tožno	pogledoval, kdaj mu bode Bog poslal znamenje	A
in smili se nam ta obrazek, ko beremo z njega	tožno	vdanost v sedanjo usodo, kateri bi se ne bila	A
morja, kakor bi v dalji uzrla očetovo ladjo,	tožno	pela nepozabno pesem: Oj, talasi mili, ajte	A
Grad ljubljanski je tedaj nekamo resno in	tožno	gledal na mesto in po lepi, razsežni pokrajini	A
Toliko da se Cvetana bolj zgrudi nego sede na	tožno	klop, že pristopi mlad gospod smelega, samozavestnega	A
obetal spremljanje na Triglav ... « Zamolklo in	tožno	je pristavil: »In še vse drugam.« Erjavcu in	A
stanja vzdrami deklico zamolkli glas, ki je	tožno	udarjal iz prepada na njeno uho: »Almira	A
Zala, je še živela. Ali živela je nesrečno,	tožno	življenje globoko doli v Turčiji, v prestolnici	A
božje v rokah držeč. Zlati jutranji žarki so	tožno	obsevali bledo lice nesrečne kristjanke, ki	A
ljudstvom mnogo takih pravljic, ki nam opisujejo	tožno	dobo naše preteklosti.Najbolj v spominu in ustnem	A
Pred štirimi in tremi stoletji se je životarilo	tožno	in težko v slovenski domovini.Divji Turčin jo	A
zbegala, da ni moči dopovedati. Lažnivi svet in	tožno	življenje sta se mu pristudila.Kdaj se je zaril	A
mi je popisala tudi duševna bolnica Franica	tožno	zgodovino svojega zakona, kakor da pričakuje	A
žival, da spozna kmalu svojega prijatelja. Kako	tožno	je živela prej, kako prijetno se pase zdaj v	A
hujši udarci, veselo zbirališče se spremeni v	tožno,	krvavo bojišče.Brez težkih ran ni ostal noben	A
čudnem nasprotju s starim poslopjem in s temno,	tožno	okolico njegovo. Istotako se tudi nič	A
oltarjem, čigar obrise jedva moreš ločiti v temoti,	tožno	brli večna luč. Nikogar ni v cerkvi in tebe	A
bitja in ga pahnila v tuji svet živet samotno,	tožno	življenje, v katero zasije le redkokrat jasen	A
odeji. »Sirotica, zapustim te samega,« je rekla	tožno	in rahlo ji je trepetal glas. Ko je slišal Omar	A
je zopet mirno. Omar je sedel na minder in	tožno	gledal spečo bolnico. Kmalu pa so se tiho odprla	A
/ stran 147 . / tako koprneče, tako sladko	tožno,	da se mu je topila razigrana duša v sanjavem	A
se je nemirno spreletavala jata golobov in	tožno	je pozvanjalo iznad cerkvice svetega Fridolina	A
je dejal mladi baron in sanjavo motril tiho,	tožno	krajino.Med porušenimi zidovi, med sivimi sipinami	A
spominu slišim njih čudno, blagodušno zahvalno in	tožno	pesem, o sladkosti otroštva, o ukradeni mladosti	A
čolnič bije jej, / In zvezdic svetla čeda / Na	tožno	Žido gleda. O joj! širóko si morjé:	C
invalidskega zavarovanja vložila izpodbojno	tožno	zoper omenjena sklepa. ‒ Mercata je v petek	D
bogadanega" pevca čarobne melodije zdaj milo in	tožno,	zdaj rezko in silovito.Z jarnim glasom je dramil	P
postajale mokre in težke, ljudje smo globoko in	tožno	sopli, oh, ja, ja, ter se globoko v sebi pritoževali	P
Peterle k. d. žaljive obdolžitve - šlo je za	tožno	tožbo novinarja Vlada Šlambergerja, ker ga je	P
kot nekakšna vase pogrezajoča se grobna gomila	tožno	sedel za mizo, brez kakršnekoli jasne misli	P
pelargonije, po črevih se mi je nekaj pretakalo in	tožno	klokotalo kot po ceveh odpisane stare parne	P

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani