ris (859)

meni, rekoč: »K mojemu doktorju pojdi! Ta je	ris!	Tudi če sam hočeš po gobe, te ne izpusti nanje	A
»Čudno! Saj ste me gledali ko	ris,	ko ste me pitali s kozjim mlekom in dali zalivati	A
hodničnih čevljev. Kutschera plane k njej kot	ris	in se zadere: »Was?« Angelca	A
glavo in se spet skloni k jedi. Drejc skoči kot	ris,	z bliskovito naglico zgrabi brzostrelko, se	A
Ali ve, je rekel, ali Johan Ot ve, kaj je to	ris?	Kaj je to risíja?	A
Zdaj ve, kam je stopil to noč. V	ris	je stopil. Štajerska Karolina je resna	A
Tloris. . / . / stran 171 . / Stranski	ris.	Obrnem ključ in avto steče.	A
se mu je Šipac obesil za vrat kot mačka, kot	ris,	in na kratko zasekal vanj s svojim rezilom,	A
v Buternov hrbet in klicali angelca hudiča v	ris,	njene telesne vijuge so se priličile: telo je	A
spužvastega tkiva. Z lahkoto je našla v njegov	ris	tudi po tako zmešanem tavanju po svetu, se izmotala	A
povodcem. ‚Medved’ smrči, grči kakor razdražen	ris,	hrka, voha, pade na vse štiri, potem se postavi	A
O, da ste videli gibčnega Marka! Kakor	ris	je skočil na noge in se zakadil v Gajerja.S	A
gledala. »Kaj tako izprašujete in gledate kakor	ris.	Jaz bi se Vas kmalu zbala.«	A
»Hola! Kdo gre metat v	ris?	« »Jaz,« se je oglasil Kocmur.	A
črti, zato je njemu sodilo, da vrže gumba v	ris.	In dobro je vrgel ‒ v bližanju je bil odličnjak	A
bližanju je bil odličnjak ‒ gumba sta priletela v	ris,	še prožiti ju ni bilo treba s palcem.Kocmur	A
je moral biti neugoden, ker je kakor razkačen	ris	planil na ubogega vajenca in ga z rjuho vred	A
korak, divje zalajal v mačko, ki je pihala ko	ris	in z mirnim očesom pazila na vsak pasji gib	A
je obsenčil svobodno sonce in se usedel kakor	ris	na Donavo, da bi pil kri Slovenov.In pije jo	A
plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihal	ris	nad njegovo glavo, ko je ležal opoldne pri čredi	A
noč in dan na okopih in stražil gradišče kakor	ris	v bukovi kobalji?« »Čepel si na okopih, Radovan	A
naše otroke, ko jih trden možak deva komaj v	ris,	na, sedaj pa takole!Vse dere za njo in zagotovo	A
je nehote potegnila za seboj v svoj čarobni	ris.	Začutil je, da se izgublja, da se mu izneverjajo	A
Vi ste gledali mene, jaz pa vas. Ko	ris	sem vas gledala.In sem videla, da ste si rekli	A
Pazil bo. Pazil ko	ris!	Čisto malo še, in vse se bo uredilo	A
neugnana strast po krvoloku, oči zapiči vanj kot	ris	in se zažene nadenj.»Umri, bestija, umri!« grči	A
iskali in vohali za njo?’ Pogledal me je kakor	ris	ter treščil z nogo ob tla, ko mu predolgo nisem	A
Najbrž jih je prestrašila kaka zver, volk,	ris	ali medved.Jelenu je bilo hudo, da ni mogel	A
Ostrorogi nekako mlaskanje. Sedaj se je prepoznal: »	Ris	je.Bobru, ki ga je zaklal, pije kri.«	A
Po jezu bobrov je po mačje neslišno stopal	ris.	S kratkim repom je migal sem in tja.	A
Ostrorogi je pa počasi, komaj vidno, napenjal lok.	Ris	je obstal in se prihuljil.Oči, uprte naravnost	A
še pogledati, kakšno žival je ponoči umoril	ris.	»Pozabljivec,« se je udaril s pestjo po čelu	A
Jelenov plen in se ga razveselili. Ho, bober in	ris.	Spet bodo dobro jedli.	A
Pa jih je Sinjeoka pridno odganjala.	Ris	je bil odrt.Razparati ga pa Jelen ni maral.	A
koži, ki sta pa bili že kar do kraja udelani.	Ris	bo njegov, bobra pa da Sinjeoki.Najedel se je	A
Razločno pa je ujel besede: Jelen ‒ gozd ‒ lov ‒	ris	‒ bober. Neokretni Karp se ni več obotavljal	A
vpričo vseh Ostrorogi vzdel še novo ime, Pegasti	Ris,	pa kar ni vedel, kaj bi počel.Naziv je zaslužil	A
je res proti močnejšemu branil skrnobno kakor	ris.	Prvo delo, ki ga je bil opravil Ris za Jelena	A
kakor ris. Prvo delo, ki ga je bil opravil	Ris	za Jelena, je bilo, da je nesel medvedovo srce	A
Je bil Jelen tako ukazal. Ostrorogi in mladi	Ris	sta bila zadnje dni nabrala sadja po gozdovih	A
razmišljala. Spodaj ob pristajnem mostu je pa Pegasti	Ris	urejeval Jelenov lažji drevak.Do zadnjih kapelj	A
Risom vred. Z mostišča je zavpil Ostrorogi: »	Ris!	Si že?«	A
spoštljivo napravili prostor Ostrorogemu. Pegasti	Ris	je pa z dvignjenim veslom stal v drevaku in	A
postavil na rilec košaro mednih lesnik. »Bom.«	Ris	je počenil na spodnje bruno na poševnem pristajnem	A
Nekateri so poskakali kar v vodo. Pegasti	Ris	je na hitro odrinil mali drevak in zaveslal	A
Kaj te briga!« »Povej, če veš,« je zaprosil	Ris.	»Neokretni se je raztogotil in vesla za njim	A
In orožje vzemi s seboj.«	Ris	je segel po svoj lok in tul.Kodrolaska mu je	A
»Že grem.«	Ris	je stekel po mostu navzdol.Planil je v lahki	A
proti njima nič. Za zvečer, saj prej se Jelen in	Ris	itak ne bosta vrnila, pripravi obilno dobrega	A
priveslalca Ostrorogi Jelen: »Kaj pa ti tu delaš,	Ris?	« »Tebe iščem,« se je zravnal Pegavec.	A
Dol pridi.«	Ris	je že pristal pod mostom. »Kaj bi utegnilo biti	A
je pomislil Jelen in stekel navzdol k vodi.	Ris	je šepetaje in v eni sami sapi hitel praviti	A
se je Ostrorogi namenoma izognil. Jelen in	Ris	sta zginila okrog Ostrega rta, ki je molel iz	A
se pa niti ni utegnil ozreti, če ga pegasti	Ris	dohaja ali ne.V jezeru se je z jasnega neba	A
vso sapo Ostrorogi Jelen in za njim Pegasti	Ris.	Jelen je takoj sprevidel, da hoče Neokretni	A
Pa se je iz svojega malega drevaka zasmejal	Ris:	»Hahahahaha! Navihanec in mladci plašijo Neokretnega	A
privoščila Jezerna. Ostrorogi je pa ukazal: »	Ris!	Veslaj do mladcev in reči, da morajo takoj domov	A
»Že grem.« . / . / stran 132 . /	Ris	je ročno pričel vihteti veslo. Drevaka sta pa	A
spodaj ob mostu. Kodrolaska, Ostrorogi in	Ris	so se pa glasno smejali. Kdo jim pa kaj more	A
Zunaj pa je začelo že pršeti. Ostrorogi in	Ris	sta vse, kar sta mislila vzeti s sabo, že znosila	A
stvari, ki jih je rabila pri ognjišču in kuhi.	Ris	jih je moral odnesti v drevak.Sama se je ogrnila	A
mogla več hoditi bosa. Ponosno je stopal za njo	Ris.	Oziral se je naokrog, če ga drugi mladci gledajo	A
poskočil v drevak. Za njim Kodrolaska in Ostrorogi.	Ris	pa je drevak odrinil od bruna in se zadnji pognal	A
Droben dež je pršil iz njih. Ostrorogi in	Ris	sta zaveslala naravnost proti izlivu Dolgega	A
spustile na sivo vodno gladino. Ostrorogi in	Ris	se nista kaj prida menila za preletavanje ptic	A
živ dan ne. . / . / stran 140 . / Jelen in	Ris	sta zaveslala v ustje Dolgega potoka. Ostrorogega	A
tok. »V vodo!« je ukazal Jelen. Ostrorogi in	Ris	sta odvrgla kožuhe, zabredla do pasu v potok	A
močila, ko skoraj nič ne uteži. Ostrorogi in	Ris	sta se povzpela nazaj v drevak, ki ga pa nista	A
sproti izmetavala dežnico iz njega. Jelen in	Ris	sta morala še nekajkrat v vodo.Ni šlo drugače	A
Ostrorogim še kdo drug mudil na skali. Ostrorogi,	Ris	in Sinjeoka se niso utegnili meniti za psa.	A
razpoke in s trtami zvezal ogrodje za šotor.	Ris	mu je podajal les in orodje in se bolj učil	A
se je pričelo zgodaj mračiti. Ostrorogi in	Ris	sta pohitela z drevakom na breg po les za kurjavo	A
mu ga je bil Ostrorogi odobril, se je Pegavi	Ris	prav po risje preril v najbolj gosto goščavo	A
Rekel pa ni nič. Z nočjo vred sta Ostrorogi in	Ris	spet pristala pri skali in trdno privezala drevak	A
pa ji ni uspelo. Da bo to kaj brž napravil	Ris,	se je naskrivaj namuznil Ostrorogi in porinil	A
gledali vanj in se greli Ostrorogi, Sinjeoka in	Ris.	Prav počasi, bolj iz presitosti kakor pa iz	A
je in vlegel na listje, ki ga je bil prinesel	Ris.	Tu in tam je Pegavec priložil na ogenj.	A
na listju in pritekel k Jelenu. Sinjeoka in	Ris	sta se spogledala.Ostrorogi je pa vstal, stopil	A
zadovoljno posmejal: »Nič ne bova streljala,	Ris.	Prijazno jih sprejmemo.«	A
vedeti Kodrolaska. Nič manj radoveden ni bil	Ris.	»Kozorogovci, ki jih vodi Sivi Volk, so videli	A
ki so ti pomagali ubiti medveda?« je moral še	Ris	nekaj vprašati. »Prav tisti.«	A
Ostrorogi je široko zazdehal.	Ris	je zadnjič visoko naložil na ogenj.Kodrolaska	A
vedno štropotal na streho šotora. Kodrolaska in	Ris	sta še trdno spala.Oba je bila zdelala včerajšnja	A
do skale je bilo slišati, kako pada čez jez.	Ris	je zunaj na dežju spekel gos.Prinesel jo je	A
Črni gori. Kljub dežju sta se Ostrorogi in	Ris	opremila in odrinila v drevaku po naraslem potoku	A
Tolikega hrupa ne delata samo Ostrorogi in	Ris.	Cela tropa ljudi mora biti zgoraj.	A
jezu, kakor bi se morala zdaj zdaj Ostrorogi in	Ris	in še kdo drug z njima pripeljati v drevaku	A
takrat prikazal izza okljuka drevak Ostrorogega.	Ris	in Jelen sta ga krmarila.Med njima v sredi pa	A
bi naveličala. Kar nejevoljna je bila, ko je	Ris	pripeljal poln drevak suhih vej in mu je morala	A
Navihanec prav gotovo.	Ris	je pa tako njegov in ne več Somov. Iz zamišljenosti	A
skorajšnjega svidenja. Pod noč sta se Jelen in	Ris	odpeljala v drevaku nastavljat nad jez bobrom	A
sme ujeti,« je pomislil Ostrorogi. Jelen in	Ris	sta pripeljala na skalo za vse prste na eni	A
žabarja. »Brž, brž!« je priganjal Ostrorogi.	Ris	je že pospravljal orodje in orožje v drevak	A
plavila. Le tu pa tam sta morala Ostrorogi in	Ris	s cepini potegniti kako zastalo bruno izza kraja	A
Zanalašč. Ostrorogi in	Ris	sta se podila z drevakom naokrog in zganjala	A
volkovi. Naslednje dni sta se Ostrorogi in	Ris	od jutra do večera ukvarjala z lesom.Sinjeoka	A
gotovo mraz najmanj občutila Ostrorogi Jelen in	Ris.	Jima je bilo vse dni večkrat vroče kakor pa	A
vrnili iz konca Dolge doline, si Ostrorogi in	Ris	nista privoščila pokoja.Najprej sta več dni	A
večera obdelovati okroglice. Jelen z bronasto,	Ris	pa s kamnito sekiro. Ostrorogi se je sredi dela	A
vrnil z butaro za prst debelih leskovih palic.	Ris	je začudeno gledal, kako da Jelen tako po nepotrebnem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani