ris (101-200)

Visoko ni bilo. Čez vsa slemena je	Ris	lahko pogledal.Pa mu niti na prste ni bilo treba	A
metežem dodobra naležal in naspal. Pegasti	Ris	se je pa koj razživil.Že spet sta ga zamikala	A
Drevak je bil nared. Ostrorogi in	Ris	sta se opremila. Vzela sta s sabo precej hrane	A
da bi zavaruje noge pred mrazom. Ostorogi in	Ris	sta odrinila.Bevsk je raz pristajni most lajal	A
»Jeleni? Kako pa gledaš,	Ris!	« je skoraj pograjal Ostrorogi mladca. »So bili	A
koliko in kakšne živali so šle čez Dolgi potok.	Ris	je Ostrorogega poslušal z ušesi, z očmi in še	A
drugič že sam znal isto napraviti. Ostrorogi in	Ris	sta zaveslala po potoku navzgor in skoraj dospela	A
da se tu prične Ostrorogega lovišče. Jelen in	Ris	sta kar nekako svobodneje zadihala.Bila sta	A
čekane, se jim ni dobro godilo. V jezeru sta	Ris	in Jelen preplašila ptiče.Nekaj se jih je naglo	A
razlivu vode nad bobrovim jezom nista Ostrorogi in	Ris	preplašila prav nobenega ptiča.Čudno.	A
Pegavec in Jelen, sta tiho zdrknila v mrzlo vodo.	Ris	se je povzpel na jez.Poprijel je drevak, Ostrorogi	A
Lakotnik!«	Ris	Jelena ni razumel.Ne zato, ker je šepetal.	A
manj, kakor je prstov na obeh rokah. Mladec	Ris,	ki je kobaljastega in širokoprsega Sulca tudi	A
mladec.« Sulec je s pestjo pogrozil Pegavcu.	Ris	je drzno pogledal Turovcu v oči: »Ravnal se	A
Pa se ne bo. Nak! Jelen in	Ris	sta naglo preveslala bobrovo jezerce in porinila	A
vrbovo deblo v nastavljeno past, da ga ni spomnil	Ris.	Naredil bi bil hudo narobe.	A
vetru. Preden je sonce zašlo, sta Jelen in	Ris	pristala pod domačim koliščem.Vidre Ostrorogi	A
Drugo jutro sta Ostrorogi Jelen in Pegasti	Ris	spet do sonca ležala. Nista imela pravega dela	A
Navihanec je nestrpno čakal, da sta Jelen in	Ris	obdelala les za kolišče.Najrajši bi jima šel	A
ki niti za jesti ne zasluži. Ostrorogi in	Ris	sta les obdelala.Še preden sta šla pogledat	A
šele beseda negodnega mladca, kakor je Pegasti	Ris.	In Tršati Tur.	A
Sinjeoka je bila že v hudih skrbeh. Navihanec in	Ris	sta se pa pravkar pripravljala, da odveslata	A
Danes poprimemo!«	Ris	in Premeteni sta od veselja poskočila in že	A
‒ Navihanec in	Ris	sta že privlekla prve kole.Sedaj je odšel tudi	A
Jelen začel meriti z vrvjo in palicami po ledu.	Ris	mu je pomagal. Ostrorogi je kaj kmalu z nabrušenim	A
so ob kolu na dve strani zložili podstavke.	Ris	in Navihanec sta se s težkimi bati v rokah povzpela	A
zveženo bi bilo vse,« je pomislil Ostrorogi.	Ris	in Navihanec sta veselo vihtela bate.Kol se	A
pritajeno tiho odšel na mostišče. Potuhnjeno kakor	ris	se je prismukal h koči Ostrorogega.Prislonil	A
Premeteni Navihanec in njegov brat Pegasti	Ris.	Bevsk je sedel mirno na tleh poleg njih in ni	A
bivanje v novem domovanju Sinjeoka, Navihanec in	Ris.	In sebi seveda z njim vred.	A
hlapci slovitega Ostrorogega Jelena. Premeteni in	Ris	sta vzela vsak svoje goreče poleno in odšla	A
zamikalo, da bi zarukal. Oba mladca, Premeteni in	Ris,	bi oborožena planila iz nizke koče in bi bila	A
drevo, v katerem so se bile naselile čebele.	Ris	in Navihanec sta bila prav tako nestrpna. Jelen	A
redkokdo, bronasto pa prav nobeden. Navihanec in	Ris	sta se jim koj pridružila. Mladca Ostrorogega	A
je priletel skobec. Tiho in okretno kakor	ris	je odšel Ostrorogi v breg. Rsk, rsk, rsk, je	A
se bodo mogli vpreči in vleči. Navihanec in	Ris	bosta pa krmarila. Jelen je še natančno povedal	A
zdelana tudi Premeteni Navihanec in Pegasti	Ris.	Nosati Los tega ni prezrl.Zaskrbelo ga je.	A
na svoja sinova, čeprav sta se Navihanec in	Ris	doslej vselej dobro izkazala. Dorasla še nista	A
za ročaj. S sekirami in sulicami v rokah sta	Ris	in Premeteni stala za očetom.Čakala sta, da	A
volkova. Kako sta zadela, ni mogel videti ne	Ris	in ne Premeteni.Na mostišču je nastal živ klopek	A
Puščice so pa pošle. Preden je	Ris	zapahnil lino, je še povedal, da razločno vidi	A
popadel star volk naravnost v prsi. Volku je	Ris	prerezal trebuh.Nosati pa je padel vznak in	A
se je sklonila k njemu in glasno zajokala.	Ris	in Premeteni sta se vstopila tesno drug poleg	A
zginili odprti gobci. Preden sta se Premeteni in	Ris	prav zavedela, ju je odrinil in planil v kočo	A
izvotljene buče močan napoj iz gorskih rož. Pegasti	Ris	je bil tudi močno popaden.V laket neokretne	A
Volk je bil hlastnil po njegovem vratu.	Ris	ni mogel narediti nič drugega, kakor da se je	A
okretno roko že zabodel zver med rebra. Pegasti	Ris,	kakor je bil še mlad, se je kaj drzno obnašal	A
Kdo bi mu zameril. Saj	Ris	še zdaleč ni mogel slutiti, kaj se je bilo vse	A
/ stran 257 . / Prav takrat jih je ugledal	Ris.	Ni bilo nič čudnega, da jih je imel za volkove	A
nič slišati. V vsesplošnem trušču in vrišču je	Ris	celo pozabil, da ga roka boli. Na jasnem nebu	A
kolišču, tudi Sinjeoka in Los in Navihanec in	Ris	in se veselo pomenkujejo z nji mi.Le Nosati	A
zauhala sova. Niže doli v goščavi je pa zamijavil	ris.	Čez nebo se je razlila jutranja zarja.	A
Jelena sta se v mali koči prerekala Navihanec in	Ris,	kdo zna bolje pritrditi na konec puščice kresilnikovo	A
pa prav gotovo ne zasluži. In Navihanec in	Ris	in Los in še marsikdo tudi ne. Kodrolaska je	A
Jelenovem mostišču so imeli Ostrorogi, Los in	Ris	polne roke dela.Dovrševali so, česar pozimi	A
spet pojezil Nosati. »Že gre,« je vzkliknil	Ris	in pokazal s prstom na urno se bližajoči drevak	A
nič ne moglo presenetiti, nista Navihanec in	Ris	hodila spat v kočo. Zavila sta se v kožuhe in	A
Bevsk je glasno zalajal. Premeteni in	Ris	sta se po trebuhih splazila na kraj mostišča	A
vsak s svojo sulico, sta stopila Navihanec in	Ris	v lahek drevak. Ris je nosil s sabo v lončeni	A
sta stopila Navihanec in Ris v lahek drevak.	Ris	je nosil s sabo v lončeni posodi tudi žerjavico	A
mladec spet spustil v vodi, sta Premeteni in	Ris	urno obrnila drevak in na vso moč naglo odveslala	A
kolišča Ostrorogega Jelena. Tokrat je bil sam,	Ris	je kaj nerad ostal doma.Prav prisiliti ga je	A
v isto smer odrinili v treh dolgih drevakih	Ris	in tropa hlapcev. Ti so se pod noč vrnili.	A
njegova dva sinova, Premeteni Navihanec in Pegasti	Ris,	da so naplenili dovolj divjačine za vedno bolj	A
pač! V dnu pristajnega mosta je stal Pegasti	Ris,	oče Zorne Kaline. Aha!Že ve.	A
Že ve. »	Ris!	« je poklical Ostrorogi svojega prvega hlapca	A
smel vzeti Zorno za svojo drugo ženo.« »Voh!«	Ris	je bil veselo presenečen. »Pa ne smeta imeti	A
in ‒?« Jelen je uprl roko v bok. »Kaj pa ‒«	Ris	je malo premolknil: »Kaj pa ‒ če kasneje Presukani	A
za svojo četrto ženo.« »Haaa!« je zastrmel	Ris.	Ni mogel skriti, da bi mu bilo to najbolj povšeči	A
najbolj povšeči. Jelen pa je sedaj vedel, da	Ris	ne bo pustil Lisjaku Zorne Kaline niti pogledati	A
»Ne skrbi, gospodar!« Jelen in	Ris	sta odšla vsak v svojo kočo. Minila sta noč	A
kaj odgovoriti, jo je rezko poklical Pegasti	Ris:	»Zorna!« »Kaj je, oče?« je zaobrnila glavo Kalina	A
kolišče in s pridom porabiti. Povrh pa Brest in	Ris	nista nikoli mogla oba hkrati zdoma.Zavoljo	A
povedal. Ker ni bilo Lisjaka doma, je odšel tudi	Ris	na Brdo. Saj se ne bodo kaj prida zamudili in	A
nič se nikomur ni mudilo. Če bi pa Brest in	Ris	vedela, kaj se dogaja doma na kolišču, bi pa	A
Brdom pristajala vsak s svojim drevakom Brest in	Ris,	je sredi dopoldneva doma na kolišču trčil ob	A
veselilo. Posušeno posodje bo kasneje žgal že	Ris	sam.V tem pa njega nihče ni prekašal.	A
razveselili, posebno še, ko sta se Brest in	Ris	tudi sama peljala z njimi na trdino, da jim	A
kolih in nosile nanje svežega smrečja. Pegasti	Ris	je pregledal v pobočje hriba izkopano pečišče	A
delo dobro od rok,« sta želela vsem Brest in	Ris	in odveslala nazaj na mostišče.Mladi pa so ostali	A
igračami in otroškimi ropotuljicami vred. Pegasti	Ris	je žgal že prvo peč.Prav danes jo razdere.	A
Bi po njej posodje smrdelo.	Ris	pa je primešal več loncev saj, ki jih je bil	A
ni proti poldnevu zavrel. »Aha!« je rekel	Ris,	»sedaj pa bo.«Potisnil je dogorelo žerjavico	A
pa smrkavi Brest, še manj pa hlapec, Pegasti	Ris.	Jelka in Tulpa sta mu hiteli pritrjevati, ga	A
Jezerna. Ta hip je pritekel v kočo še Pegasti	Ris,	ki je z Brestom in Zorno in mladci še o pravem	A
muhavosti za vselej rešeni.« V besedo je posegel	Ris,	čeprav ni imel navade, da bi se vtikal v pogovore	A
je bilo s kolišča videti, kakor bi Brest in	Ris	rinila svoj splav skozi plamene.Klici na pomoč	A
Sam ni mogel več zlesti na splav.	Ris	ga je skoraj moral dvigniti iz vode.Ni bilo	A
bila razsekala toča. Še preden sta Brest in	Ris	pririnila svoj splav nazaj pod kolišče, se je	A
Grčavi Brest se še ni vrnil. Pegasti	Ris	je premišljal, če bi drugo jutro zaveslal za	A
njimi ‒? »Pojdem. Moram iti,« je dopovedoval	Ris	sam sebi. Hkrati se je pa bal zapustiti za dlje	A
ograje mostišča in se kar ni mogel odločiti. »	Ris!	Ris! Pegasti Ris!« Po poševnini navzgor sta	A
mostišča in se kar ni mogel odločiti. »Ris!	Ris!	Pegasti Ris!« Po poševnini navzgor sta skoraj	A
kar ni mogel odločiti. »Ris! Ris! Pegasti	Ris!	« Po poševnini navzgor sta skoraj privriskala	A
pristala. »Kaj je, mladca?« se je vzravnal	Ris.	Zamišljenost mu je zginila z obraza.	A
»Ne vem.«	Ris	je skomizgnil z rameni, mladca sta ga pa začudeno	A
Kar razumeti nista mogla, kako da se Pegasti	Ris,	ki je bil vedno ves vnet za lov, obotavlja.	A
bodo v pest smejali.« »Imaš prav,« je pohvalil	Ris	Ponirka.»Pa vendar ‒?«	A
»Saj prav zato.«	Ris	se je nestrpno prestopil, si pogladil brke in	A
kakor dva prestradana volčiča. Zunaj se je pa	Ris	znova naslonil na ograjo in se spet zamislil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani