pleča (1.040)

grem. S klopi vzame plahto in si jo vrže čez	pleča.	Lenčke niti ne pogleda in gre strt proti vratom	A
da so temena bron, ramena bron, a bakelitna	pleča,	meča, ledja, nedra - rapsod pritoka pa pod	A
nosačev žita v prevodu Gregorja Strniše "Naša	pleča	so bron, / naša srca so bron"). MOST (str. 59	A
Kako naj se človeku, ki mu leze četrti križ na	pleča	in gre njegovo življenje že nizdol, zravnajo	A
poleg njega. Pri odlaganju se ji prsi vzpno in	pleča	zleknejo, krila ji zaigrajo... »Ptičku« se zasvetijo	A
Zdaj si berač, ponižen in prihuljen, glavo za	pleča	skrito, strahopetno in bojazljivo, v vednem	A
na mizo. Krčevito hlipanje mu stresa široka	pleča.		A
sliši ...« Sova zmaje z glavo, nato se mu široka	pleča	stresejo v krčevitem joku.	A
nerazpadla svetnikova glava, del hrbtenice,	pleča	in ohranjene mišice, vse, kar je ostalo od njega	A
kakor kak drug človek, samo višji in širši čez	pleča	in čez pas, z dolgimi lasmi in lepo brado, po	A
in zdela se mu je silno slabo urezana, čez	pleča	pretesna, spodaj preobilna, z eno besedo skažena	A
kaše in druge ropotije, oče so zadeli koš na	pleča	in so jo mahnili proti veliki cesti, za njimi	A
čevlje, tiskarske stroje, liturgično obleko,	pleča,	hrbte in tilnike, potrebovali so nečistnika	A
osem.« Tako je zavzdihnil, da so mu zadrgetala	pleča.	Vilar je pogledal nanj ter velel naliti findjane	A
mastno juho ves teden vse mesne dni. Kost od	pleča	pa so si prihranili za pustni čas in so jo tedaj	A
brezsrčnost matere narave, ki ji je ustvarila	pleča	vzad in ne spred, zaradi česar zrcalo ob vsej	A
naredil.« Mama je rekla: »No!« in ga dregnila v	pleča;	pri tej spodbudi je ujel očetovo roko in jo	A
dol po sobi. Roke je držal na hrbtu, široka	pleča	so se mu upognila in oči so gledale v špranjo	A
razkoljejo pod kvedrovci.« Zavihtel je nahrbtnik na	pleča,	segel po palici in mimogrede še naročal: »Skrbno	A
skoparil. Odkolehal mu je dobršen kos svinjskega	pleča	in mu ga podal: »Priden!Izdelal si z odličnim	A
priveznil hudobcu z vatlom sedaj prav gorko na	pleča,	sedaj na hrbet.Tudi po glavi ga je časih osmodil	A
skrbi je drsela z ramen, čelo se je jasnilo,	pleča	so se dvigala sproščena in prsi so se širile	A
krive cokle, kovane z nasekanci, ogrnil čez	pleča	ovčjo kožo in se ravnal iz bajte: »Moram za	A
tekle po blagu in se poleg levega in desnega	pleča	stekale na sredi šiva.Tako ga je prešunilo,	A
suši.« Naslonil se je niže, da so se mu široka	pleča	dvignila in skoro zakrila upognjeno glavo.	A
stopila z materjo v hišo, je obstal; široka	pleča	so bila dvignjena, kri mu je gorela v licih	A
Hlapci smo. Bič na	pleča,	to je za nas, ne pa svoboda!« Silno so me zabolele	A
mu je bilá sešila gorkih jagnječevin, a stara	pleča	mu odela z najlepšo ovnovo kožo. Ko se mu je	A
ognjev, so se zravnala široka, od let upognjena	pleča.	Dvignil je pest in zamahnil proti jugu.	A
stran 6 . / strelicami, so si obešali mladci na	pleča,	z levico so segali po lokih.Možje kakor hrasti	A
kožuhovine, ki jim je visela ob ledjih in čez	pleča.	Beli jagnjiči, črni ovni, rjavi medvedje, lisice	A
Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova	pleča	so bilá kakor hrib. »Ko ugasne sonce ‒ poglejte	A
umaknila naskoku, da bi udarila od strani za	pleča	sovražniku.Toda prepozno.	A
Razpuščeni lasje so se v temnih valovih usipali čez	pleča	in preko valujočih, razburjenih prsi. Rahlo	A
razprhnila, gonil je posamez Sloven Anta in mu bil na	pleča.	Hunska in alanska konjica se je z redkimi ostanki	A
lokih nad hunske konje. Huni so vrgli loke na	pleča,	pograbili dolge sulice in s povešenimi ostmi	A
nosile najplemenitejše dvorjanice v Bizancu, čez	pleča	ji je visela v valovitih gubah do tal segajoča	A
umolknil in so se mu stresala samo še dvignjena	pleča.	Počasi se je preobrnil, vstal in pogledal na	A
deželo barbarov. Kjer koli sem srečal široka	pleča,	kjer se je pojavila močna roka, stasito telo	A
zapalili smo ogenj. Očka, ti obrazi, te mišice, ta	pleča!	Vsi rojeni gladiatorji.	A
videti od zadaj, ker mu je glava zlezla med	pleča,	kakor bi hodil jetičnik. Jok pa ni ubral	A
In se bo,« je vrgel Mihor oguljeni suknjič na	pleča	in šel.Za njim je ropotal v coklah čez prag	A
smrti, še ni tiktakala. Oče je privzdignil	pleča.	Vsi so slutili, da se zdaj zdaj okrene in razsodi	A
razprostrta, kakor da je bila zdrknila komu raz	pleča.	”Resnično je bil pri meni!“	A
se je razsrdil František, zgrabil je Jana za	pleča	ter ga potisnil iz gneče. Jan je šel omahovaje	A
Sedel je na zofo, sključil in sklonil mogočna	pleča,	uprl težke roke ob kolena. ”Daj, ti, posodi	A
kladiva na glavo, na tilnik, na stisnjena ozka	pleča.	Otrok se je opotekal, toda padel ni; rekel ni	A
kakor da se mu je bilo zvalilo težko breme na	pleča.	”Še pred tremi dnevi ... še pred tremi dnevi	A
telesce je bilo gibko in lahko, neupognjeno:	pleča	niso občutila bremena.Gospodična so ji rekli	A
ubogal! Kaj se to pravi: Zadeni culo na stara	pleča	in pojdi od hiše?Kako je v tej besedi božja	A
Kdo ima pravico, da pravi: Zadeni culo na	pleča	in pojdi brez slovesa, zakaj velik je svet?	A
poznal krivice, dokler je nisem zadel na svoja	pleča,	da hodim zdaj po svetu in iščem, kje bi jo odložil	A
preko papirjev in se je smejal, da so se mu	pleča	tresla; sodnik je nagubančil čelo.	A
usipale trde in težke bunke na glavo, na prsi, na	pleča.	Prej, ko so se igrali s cmeravcem, so molčali	A
vedi kod! Ampak otrok ... otroka pa občini na	pleča:	ná, zdaj nosi in plačuj!Saj mu ni občina oče	A
preden je odgovoril; zakaj ne samo na ramo in na	pleča,	tudi na prsi in na sapo sta mu tiščali butari	A
mu zašibila. Tedaj je urno zvrnil butaro raz	pleča,	ker je vzrasla kakor gora.Trikrat je počival	A
smehlja! Jaz pa bom prevalil tvoj križ na svoja	pleča,	zato ker sem močan, in te bom odrešil!“ Ko	A
spozna ljubezen. Tudi tvoj križ bom vzel na svoja	pleča,	ki so krepkejša od tvojih!“ Vzdignila se	A
in moten je pogled; narahlo se stresajo vitka	pleča	v slutnji in poželenju, bočijo se in trepečejo	A
petnajst let. Majhna je bila, toda zelo krepka;	pleča	so bila kakor ustvarjena za breme; noge so stopale	A
zmerom globlje in pusto, nizko nebo je tiščalo na	pleča	in na srce. ”Glej, zaželela sem in Bog me	A
srcu, težko je moralo tiščati breme na njegova	pleča.	Pokleknila je pred ograjo, da bi si odpočila	A
stoji trdno z obema nogama. Če mu pade breme na	pleča,	ga nosi in se navadi nanj ...To pomisli, dekle	A
doslej brez njega; še ne veš ne, kako so moja	pleča	krepka.- S tabo pa je stvar vse drugačna!	A
suknja, cunje mu visé od ramen; njegova krepka	pleča	so se zožila, glava se je povesila; roke, tresoče	A
bil tisti, ki je s prešernim smehom zadel na	pleča	butaro svojega trpljenja?To sem bil jaz, Anton	A
Dela je našel, sreče ne veliko.	Pleča	so mu bila široka, pa je nosil breme, kakor	A
bil storil. Če je breme z žeblji pribito na	pleča,	pa v lužo, pa v jarek še s tem sirotnim telesom	A
nekakšno otrplost je občutil v ustnicah; zožil je	pleča	in upognil glavo, kakor da se niža strop nad	A
globoko je klonil hrbet, kakor da bi tiščalo na	pleča	silno breme.Le ena tolažba je bila v njenem	A
solz in žalosti, da bi jih svobodno vrgel raz	pleča,	kakor pretežko zimsko suknjo.Vera v slast in	A
gobcu in po grivi, nato je pobegnila v vežo in	pleča	so se ji tresla ... Nekaj hladnega mi je takrat	A
voščenem čelu so krvave kaplje. Upognjeni so,	pleča	kipé, pesti se stiskajo v krču, prsa hropé.	A
vzgled stanovitnosti. Ampak kolikor bolj so	pleča	potrpežljiva, toliko hujši je bič.In švrknilo	A
roke je imel uklenjene za pestjo, stiskal je	pleča	in pripogibal hrbet; gologlav je bil, suknjo	A
proti peronu. Dolgo telo je bilo sklonjeno,	pleča	so bila ozka, rame nizke, ušesa so štrlela v	A
ko ležiš pred menoj, bi te lahko zabodel med	pleča	...“ Ves truden se je vzdignil Ksenofon in	A
let, majhen je bil, šibak in sključen, ozka	pleča	je imel in tenke noge.Skrbno obriti obraz je	A
zglavje!“ je ukazal. ”Kaj ste mi položili pod	pleča?	“ Pa komaj je izpregovoril, pa še predno so	A
Bodi zlodej, če se ne vidiš v ogledalu! Med	pleča	si dal vest in grbo si jo krstil -- dokler je	A
Udaril je. Onemu je padalo čez glavo, hrbet in	pleča	in je zdrknil na kolena, a njegova beseda je	A
nizko sklonjene glave, potisnjene med suha, ozka	pleča.	»Kapomaž jih zmerja, grof jih bije in še s	A
Tako so legali zopet in zopet kot breme na	pleča	ubogega tlačana. Recimo, da je zahtevala banka	A
sabljo, ki mu je na širokem jermenu visela čez	pleča,	ter obstal s celo avtoriteto užaljenega zakona	A
udarcev, s katerimi bi mu bili tovariši obložili	pleča,	da se je bil stavil. Pri ognju so ostali	A
razkazovale svoje drage obleke, svoja naga tolsta	pleča	in dolgi rep kipečih svojih častilcev!A zakonski	A
lepše je hoditi po bregovih in strminah, če so	pleča	prazna in če ne tiči na njih preobložen koš	A
rame, tako da se mu je vsekala rana, globoko v	pleča	segajoča.K njemu je priskočila deklica in mu	A
kakšne tri metre in pol je meril čez svoja pajčja	pleča,	in kakšnih šest dvometrskih lestev bi človek	A
nazaj, da so mu dolgi lasje pali čez široka	pleča.	»Ali so grajski gospodje doma?« je hotel vedeti	A
glavi je bila vendarle prehuda: omahnil je na	pleča	in zamižal. »Tako ne bo nič!« je ženska odločno	A
Smejal se je Obličan in zbadljivo gledal,	pleča	so se mu stresala v tihem smehu. Ponosni Trlep	A
več, kar je bil! Še starost mu je počenila na	pleča.	Zdi se mu, da je v napoto in spotiko vsem.	A
se starost spenja po njem in mu težko seda na	pleča.	Zdelo se mu je, da se v mestu strašno hitro	A
najmočnejšega vola, saj je bil kitast in stegnat in čez	pleča	širok kakor vrata od poda, v roke pa ga je bilo	A
Plamenolasec ne mogel pogledati čez njegova	pleča,	če bi stopil obenj.Jelen je hotel pravkar zaskočiti	A
mladec je pa odletel skozi rogovje jelenu na	pleča.	Z roko se je ujel za grivo, se naglo obrnil in	A
Ostrorogemu v roke, risa pa mu je ogrnil čez	pleča:	»Dobro si ga, Karpa, čeprav bi bil jaz rajši	A
Jesensko sonce je obsevalo njegova bronasto ožgana	pleča.	V drevak se je z drevja vsipalo rožno barvasto	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani