obšlo (265)

potisnejo toliko lažje v prah. STRNÉN: Kaj te je	obšlo?	Ti se uničuješ sam.	A
mojih rok, privezal sem ga z močnimi jermeni ...	Obšlo	me je nekaj slabosti, in v tistih trenotkih	A
pomladne vijuge kač so otrdele v ostankih zime.	Obšlo	me je: Pogled na svet je vedno hladen reženj	A
zavedel, da mi ni za to ugotovitev nič mar, in	obšlo	me je motno spoznanje, da slepo silim v brezdušno	A
In orgle so res bučale. Petra Majcna je	obšlo	slovesno ganotje. »Tudi ta prizor bi	A
kar sta mi prej pripovedovala teta in stric.	Obšlo	me je samo radostno, življenjsko razpoloženje	A
pomislil ter se nagonsko pritisnil k zemlji.	Obšlo	me je nekam otožno, a prijetno ugodje.Nekje	A
bivališč, okrog posušenih vodnjakov, tega bo	obšlo	veliko začudenje in globoko spoštovanje do vsega	A
noter. Naokrog se je svitalo in takrat me je	obšlo	nenadno spoznanje: ta človek se je vendar spomnil	A
A pokimal je. Za trenutek ga je celo	obšlo	spet tiho občudovanje do Okrožnega, ki ima zmeraj	A
je njegov voznik! Takrat ga je kot mrzla prha	obšlo,	da gre nad svoje, nad lasten narod.Kot bi ga	A
imenovanem politika. Ob nenadnem spoznanju, ki ga je	obšlo	kot vulkanski izbruh, je impulzivno stegnil	A
ko se je stiskal za bukvijo in nenadoma ga je	obšlo	kot razodetje - junaške smrti ni!Pravzaprav	A
kot da ji ni bilo dovolj. Kar na lepem jo je	obšlo	in je vse Fanine in Anine cunje zmetala na dvorišče	A
naravnal proti prvemu šotoru. Ali v hipu ga je	obšlo	kakor sram.In razveselil se je Žbilka, ki je	A
hropenje bežečega medveda. Kot blisk me je	obšlo	grofovo svarilo: »Ne streljajte mu na zoper	A
82 . / čisto neznano. Prvič v življenju jo je	obšlo	to čustvo, ki je rodilo toliko jezo na Franceta	A
drago orožje, kakršnega ni videla pri Slovenih.	Obšlo	jo je še samo za hip, kakor bi sanjala, nato	A
že bilo, to sem že doživela,' jo je megleno	obšlo	nekje na robu dojemanja. "Hvala bogu," je	A
kilometrov pustijo ob strani, me je megleno	obšlo	spoznanje, da se je neko obdobje v mojem življenju	A
krati pa me je, čudo božje, po tem tepežkanju	obšlo	nekakšno zadoščenje.Rekla sem si, to kazen si	A
jo je prijela za roko in se naslonila nazaj.	Obšlo	jo je neskončno malodušje.Ni se mogla sprijazniti	A
podobi praseta!“ je ponovil Aleš na tihem in	obšlo	ga je v izgubljenih mislih: ”K meni še nikoli	A
je na cesti ona ženska tam, - moja soseda ...“	Obšlo	me je neprijetno, sitno čuvstvo. ”Pravite	A
in je klical deklo ... Ko se je spomnil, ga je	obšlo	kakor bridkost in kakor grenka utrujenost.Zatisnil	A
mi, da me glava bolí; čutim se neumnega ...“	Obšlo	me je sočutje in hotel sem ga potolažiti s kako	A
zdavnaj ni več. Ko sem jo vzel v roko, me je	obšlo	kakor milost božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo	A
kapljic, zasijalo je sonce in se je skrilo. In	obšlo	me je nenadoma kakor sram, kakor kesanje.	A
srcu, kakor rahlo obžalovanje. Morda ga je	obšlo,	da bi napravil v slovo ponižno komedijo -- da	A
ne, popolnoma resne so bile njene oči. In	obšlo	me je spoštovanje do gospe Zaplotnice: brozga	A
kdaj v tujini na gospo Zaplotnico, takoj me je	obšlo	domotožje ...tiste male, neumne, zadovoljne oči	A
ji je klonil život in so ji omagovale roke.	Obšlo	jo je kakor strašno razsvetljenje, da je držala	A
kos svežega, rdečega, še malo krvavega mesá.	Obšlo	ga je, da je taka najbrž tudi njena duša, kos	A
nogah, po bokih, po komaj vzcvelih prsih.	Obšlo	jo je, da bise razpraskala, da bi rezala z nožem	A
Na ličecih sled, dih, sen plahe rdečice.	Obšlo	me je sočutje, odprl bi jim vrata.Kakó bi se	A
ugledal pod sabo lepo dolino šentflorjansko, me je	obšlo	nekaj posebnega.Čutil sem, da je blizu vélika	A
ki je skrival temno, grozepolno skrivnost. In	obšlo	ga je kesanje. ”Vsaj eno ljubeznivo besedo	A
več: ti sam si ravnal!“ Spoznanje je takrat	obšlo	siromaka in s spoznanjem ga je obšla grenka	A
je raztegnil ustnice in sočutje, ki je bilo	obšlo	Mateja, se je izpremenilo polagoma v stud.En	A
sedi poleg tebe!“ Umolknila je, tudi njo je	obšlo	kakor bojazen pred nečim grenkim, neubežnim	A
vsi obrazi; kakor sladko, veselo sočutje ga je	obšlo,	kadar je ugledal otroka, strmečega v svet z	A
popoldne se napotim!“ In v tistem hipu jo je	obšlo	sočutje; z drugačnim, vse umečim očesom je pogledala	A
Večerje ni bilo, dela ni bilo. Očeta je	obšlo	nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol	A
- strašni prepad. In poslednje upanje ga je	obšlo	obenem, - bežati! ”Mati!	A
prijel je za kljuko, duri so bile zaklenjene.	Obšlo	ga je neprijetno čustvo, bolj zlovoljnost nego	A
kakor pijan hlapec!“ je pomislil in komaj ga je	obšlo	prvo kesanje, se je spomnil na vožnjo, na prejšnji	A
strmeče in drugam pognano čudenje. Gledala je in	obšlo	jo je nenadoma, vso prevzelo in omamilo jo je	A
visokih gorá in da se nič ne bliža; časih jo je	obšlo	mirno veselje, sladko odrešenje, da tistega	A
kolenih, život lesen, glavo narahlo sklonjeno.	Obšlo	jo je sočutje, sočutje odrasle ženske z izgubljenim	A
občutil, da je dobro. Lica so mu zažarela in	obšlo	ga je mahoma prav posebno poželjenje, kakor	A
ozki, temni cesti z razdejanim tlakom, me je	obšlo	neprijetno čustvo - kakor da bi šel miloščine	A
spreletela misel, da bi se zatajil, nato pa me je	obšlo	silno poželenje, da bi jo videl še enkrat; samo	A
”Kaj ste vi drugačni? Ali vas ni	obšlo,	vsaj za hip, da bi planili mednje?Izprašajte	A
Niso prijetni taki trenotki in tudi mene je	obšlo	za hip, da bi pokleknil pred njo, kakor je tam	A
kjer ni treba ne peroti, ne moči, ne poguma;	obšlo	me je bilo spoznanje, ki obide človeka, kadar	A
je zavil za drevje, jo je izpreletel mraz in	obšlo	jo je, da ga ne ugleda nikoli več in da izgine	A
sklonila je glavo in je odprla molitvenik.	Obšlo	jo je nekaj neizmerno lepega in sladkega in	A
prižgala svetilko ter jo nesla iz sobe v kuhinjo.	Obšlo	ga je kakor sočutje, vesel je bil svojih besed	A
tistem trenotku, ko so se vsi ozrli nanj, ga je	obšlo	nekaj čudnega.Odkril se je dostojno, priklonil	A
sedel za mizo ob oknu, ozrl se je postrani in	obšlo	ga je upanje, da dobi denarja za žganje.Popravil	A
čemer je sanjal tako sladko, se je prestrašil in	obšlo	ga je, da bi se vrnil.Francka se je bala, da	A
ven v veliki svet. Kakor tiho obžalovanje je	obšlo	pisarja - ven v veliki svet!Zdaj je prepozno	A
očmi, ki so naglas prosile. Stopila je bliže,	obšlo	jo je upanje. ”Po sitnih potih, krojač, po	A
peči. Ko je začutil gorkoto v životu, ga je	obšlo	polagoma mirno, sladko čustvo; lepo in prijetno	A
odkod in na kakšen način mu pride rešitev. Ali	obšlo	ga je trdno, neomajno upanje, da je ”vse pri	A
se je bala in se je skrila v kot. Časih jo je	obšlo	z veliko močjo, da bi vstala in bi šla k materi	A
opotekala se je in čudovito prijetno ji je bilo.	Obšlo	jo je v tistem trenotku, da je tam konec poti	A
je sedel o lepem pomladnem jutru pred hišo,	obšlo	ga je dotlej neznano hrepenenje, da bi pripovedoval	A
se vračala domov. Pogledal je proti nebu in	obšlo	ga je kakor domotožje. ”Take zvezde so tudi	A
Jereb se je zdrznil; očí so se mu omeglile in	obšlo	ga je predrznoveselo, dotlej neznano razpoloženje	A
in vdani, srečni v svojih sanjah. Jereba je	obšlo	globoko, resnično kesanje, hrepenenje po nečem	A
razmaknjeni gomili ...“ Izpraznil je poln kozarec in	obšlo	ga je upanje ... ”Zgodi se, kakor je božja	A
človek vanj, in če bi bil sam sveti Alojzij,	obšlo	bi ga kakor hrepenenje po sreči in grehu ...Glejte	A
izbičano, vselej spet privrelo iz globočine. In	obšlo	ga je kakor sočutje. - Zakaj bi jim	A
nekaj časa še na peronu in . / . / stran 53 . /	obšlo	ga je, da bi se vrnil.Ali stopil je v kupe mehanično	A
živel mirno in solidno kakor prej. Časih ga je	obšlo,	da bi pisal pismo, ali ko je vzel v roko pero	A
ljubezen. Samo časih, za kratek hip, ga je	obšlo	nekaj kakor pritajena, sramežljiva radost, da	A
storil ... verjemite, gospod, kakor sem izobražen,	obšlo	me je časih, da bi jo udaril v obraz ... To je	A
godilo v meni; srce mi je bilo težko, nemirno;	obšlo	me je poželenje, da bi se upijanil in da bi	A
me je zadel ”usodni dogodek“ ... Sprva me je	obšlo	samo neizmerno začudenje.Dà, povej mi, prijatelj	A
vznemirjen, niti posebno vesel. Skoro me je	obšlo,	da bi se vrnil; strah me je bilo nečesa nerazumljivega	A
komaj sva si upala dihati. Za trenotek me je	obšlo,	da bi pobegnil, ali stal semsredi izbe in nisem	A
živel ponoči. Nisem bil zaljubljen vanjo, ali	obšlo	me je bilo nekaj neznanega.Živel sem čisto drugače	A
sobe ter tipal po mizi za vžigalicami, me je	obšlo	neko posebno čustvo, podobno čisto otročjemu	A
oči in črne zobe pod razgrizenimi ustnicami.	Obšlo	me je veselje, da bi mu zasadil nohte v lica	A
znamenje hvaležnosti.« In še dalje je mislil in	obšlo	ga je kesanje. Kako je bilo prej to	A
motim, -- da se je Helena omožila. Takrat me je	obšlo	nekaj kakor bolestna osuplost -- a tudi to je	A
izvanredno -- čutil se ni nesrečnega in obupanega;	obšlo	ga je samó nekaj neprijetnega in zoprnega, kakor	A
Zunaj se je Slivarju glava takoj razvedrila in	obšlo	ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni	A
je pri njem tri leta. Nekoč, na jesen, ga je	obšlo	globoko, presilno hrepenenje.Bil je zvečer na	A
je v krvi,“ je ponovil Bajt mirno. In res je	obšlo	Slivarja v tem svetlem prijaznem ateljeju neko	A
vsa soba za zmerom polna njene lepe mladosti.	Obšlo	jo je kakor tiha, komaj zavedna bojazen, ko	A
in gnije.“ Skoro zlobnost je bila, kar ga je	obšlo	časih.Z zlobnostjo in zaničevanjem je mislil	A
in stokajo, uklenjeni, ranjeni ... Ali bi ga	obšlo	morda kdaj hrepenenje, globoko v srcu bi se	A
”Milostna, preprijazni ste.“	Obšlo	ga je neprijetno čustvo.Vprašal se je na tihem	A
drug je bil njen obraz, tako mil in blag.	Obšlo	me je poželenje, silnejše od gladu in žeje;	A
Strašne misli govoriš.« In zdaj ga je	obšlo	globlje kesanje kakor prej pred sedemdesetletnim	A
vasi. Neskončna ljubezen, usmiljenje ga je	obšlo	do vseh teh ljudi, ki spijo in še v sanjah živijo	A
/ . / stran 172 . / Podobno ginjenje ga je	obšlo	pri božični polnočnici, ko je vsa cerkev zapela	A
Ni odgovorila. Le še hujše vznemirjenje jo je	obšlo,	prečudna groza, nepoznana slast.Slišati je bilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani