oča (279)

je zgodilo. Jaz bom zanj skrbel, bom njegov	oča	za naprej kakor dosehmal.Al to si bom zgovoril	A
kratkem razložil, vaša gnada. Rajnki Anže Kopriva,	oča	Jurijev, je zapustil mitensko zemljo, zraven	A
Zdaj Jurij Kopriva naprej prinese, da je njegov	oča	Anže namesto stare lesene kajže novo hišo gor	A
nimam, sem ga zgubil. ŽUŽEK Kako se tvoj	oča	imenuje? MATIČEK Naj mi povedó, kdo je moj	A
imenuje? MATIČEK Naj mi povedó, kdo je moj	oča?	ŽUŽEK O le tiho, ga bomo že našli.	A
MATIČEK Vzamem jo ‒ za svojo mamko. To so moj	oča!	Pokaže na Žužka. NEŽKA Al je mogoče?	A
Al hočem? okoli Žužka stopita: Ljubeznivi	oča!	NEŽKA MATIČEK ŽUŽEK K sebi jo bom vzel ‒ jo	A
človeku srce smeje, kadar jo vidi? MICKA	Oča,	povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne	A
prav. Deklè, ti imaš več pameti kakor tvoj	oča.	No, ne bom te več vprašal; pak vendar, Micka	A
Prinesi ta čas glaž vina gori! MICKA Že prav,	oča.	JAKA Tistega pri zidu.	A
ljubeznivi Schönheim? Tukaj ni treba, da bi moj	oča	rekel: »Ljubi ga, Micka, vzemi ga! Micka, vzemi	A
lasje že sivi ratújejo!« ‒ Danes, ljubeznivi	oča,	še danes, in ko bi moglo biti, zdaj pri tej	A
grozno ljubila. ŠTERNFELDOVKA Al vé tvoj	oča	o tvoji ljubezni? MICKA Nič ne vedó.	A
mi je prepovedal, njim kaj povedati. Saj bi	oča	tudi pustili ne bili. ŠTERNFELDOVKA Pojdiva	A
kateri ven strelja. . / . / stran 13 . / ANŽÈ	Oča,	bo rekla, da sem obnorel. JAKA Anžè, jaz ti	A
bom to na pamet navadil. Ampak jaz vam povem,	oča,	mene bo smeh silil.Ta reč gre vse bolj do srca	A
jaz te štimám, da bi te ugriznil ‒« Šentaj,	oča,	tistikrat mi srce prav poskakuje! JAKA Prav	A
vina gori prinesti. ANŽÈ Bom zdaj prišel,	oča,	Bom le še pogledal, če so moji hlapci in moje	A
jih bom na vrt noter spustila, kadar bodo že	oča	spali. TULPENHEIM Oh, Micka!	A
MICKA Tiho!	Oča	me kličejo.Se bomo videli, Schönheim! TULPENHEIM	A
njimi, kadar pridejo! ANŽÈ Le mene pustite,	oča.	JAKA Saj mu bo dosti žal, kadar bo videl,	A
odvrnili. ŠTERNFELDOVKA Brez vse hvale,	oča;	jaz sem več zase kakor za vas storila.Odrešena	A
govoriti! Me zastopiš, Anžè? ANŽÈ Že prav,	oča!	JAKA In nič se noter ne vtikúj!	A
Dva kmétiška, MICKA Naj le pridejo. Saj; moj	oča	tako vse vedo! JAKA Le noter, gospodje, le	A
TULPENHEIM (s strahom): Ne zamerite,	oča.	MONKOF Dober večer.	A
Al ve? TULPENHEIM Meni se zdi ‒ GLAŽEK	Oča	župan, Bog vas sprimi! JAKA Naj se doli usedejo	A
Tukaj bo bolje z županom potegniti. Vaše ime,	oča	župan? JAKA Jaka Zanétovec. GLAŽEK (piše	A
. / . / stran 37 . / GLAŽEK Zdaj pak vi,	oča.	JAKA Že prav.	A
ŠTERNFELDOVKA Ima vse zvedeti! Lahko noč,	oča	župan! Micka, lahko noč!	A
se prosi za pomoč zoper Turke. ZBOR: Bog	oča	bodi per nas./ Našo revo, žalost znaš / kadar	A
stran 13 . / Glej, in vspnè se jim kraljevi	oča,	Ozre v svoje se sinove mlade Zadnje zbere še	A
kraljéstvo, Na Moravi véliko slavjansko, Kadar	oča	vaš otide v dežel, Kjer je Samo, drugi so očaki	A
njej cvetóča! Često hčerka sáma gospodári,	Oča	ide, v čolniči ribari; On odhaja, nékdo pa prihaja	A
‒ »Čestiti	oča	Vladimir, Zdaj vabim Vas pa na svoj pir.« »Gospá	A
vsplavaj molitve goreče naj glas In k tebi, naš	Oča,	v nebesa ‒ Obváruj nas potresa!« »Uslíšanja	A
željo, Zgodí se ti, česar želiš.« »Ob Móravi	oča	moj stari Tam spet mi je stopil na prag, In	A
ozira, Dohaja li sin že mu drag?« »Zastónj	oča	hodi me čakat, Zastónj si napénja očí; Uglédal	A
pečál ... Siróte izróčam zdaj Têbi, Tí bódi jim	oča,	o kralj!« Pripógne se k tretjemu v krvi: »Boríl	A
»Pobêri mi se spred očíj!« Grdó nanj	oča	zakričí. »Zdaj kruha ískat pojdi sám!	A
Slavni svetec v blaženstvu nebeškem, Kartuzjancev	oča,	sveti Bruno! Ki rodil si nas v dolini pusti	A
Zbranimi tu v samostanu Zajčkem: Ne zaméri,	oča,	ne zaméri, Da ti sin tvoj, stari Marijófil	A
saj vem, da bodeš mi odpústil, V slavi rajski,	oča	Bruno! Amen. Bótra Znosila h krstu že vso vas	A
/ . / stran 94 . / Ukrajinska duma »Kám,	oča	mènih, dalje, kám? Le noter, noter v dvorec	A
pokončáli, Pozóju nas spet darovali.« »Moj	oča	tlačán, jaz tlačán, Tí sinko boš v robstvo vkován	A
‒	Oča	so kléli, tepli me, mati nad mano jokáli se	A
trepeta? »Oh, nepremišljena prisega!« obupno	oča	zaječi, da grozno se okrog razlega, da mraz	A
Joj, ti nesrečni ôtrok moj, še bolj nesrečen	oča	tvoj, ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš	A
da ni ti mari svet! Čemu se joče mati, kaj	oča	se solzi? Po tebi žalovati pa meni se ne zdi	A
križavka 52 Moja ljuba je z Gradca doma 53 Muoj	oča	ima kuonjča dva 54 Na nebu sije zvezdica 55	A
da. [ Prlekija ] . / . / stran 54 . / Muoj	oča	ima kuonjča dva Muoj oča ima kuonjča dva, óbadva	A
stran 54 . / Muoj oča ima kuonjča dva Muoj	oča	ima kuonjča dva, óbadva sta šimliča, kar puojdem	A
za njo, de prah kadi se pod petó, pod petó.	Oča	mi pravjo, pa takó, pa takó: »Kir jo doteče	A
Johan: Na parah, ja.	Oča	so ležali na parah, pa je sveča dol padla, pa	A
ga Bog nebeški! Kaj pa je bilo, da so bili	oča	na parah? Johan: S sosedom so se na smrt	A
kar je strmečim poslušalcem glasno razložil,	oča	s Ptuja, da je prav v tem letu minilo pet tisoč	A
ognju, so šepetaje sporočali, da je med njimi	oča	s Ptuja, tistim, ki niso vedeli, kdo je oča	A
oča s Ptuja, tistim, ki niso vedeli, kdo je	oča	s Ptuja, so pojasnili: doma je s Ptuja, poznajo	A
ga tudi v okolici in na vseh romarskih poteh,	oča	s Ptuja, to je očak Tobija, znamenit po tem	A
zaradi govna. Ampak potem je na srečo vstal	oča	s Ptuja in zbranim razložil, kako težko breme	A
očaka. Tiho, tiho, je zašuštelo okrog miz,	oča	s Ptuja govorijo.In odložili so žlice, kupice	A
blata, mu pritrjujejo, zdaj ni čas za počitek.	Oča	Tobija, reče konjar in pljune, oča s Ptuja imajo	A
počitek. Oča Tobija, reče konjar in pljune,	oča	s Ptuja imajo stopetdeset let ali več, pa nikoli	A
nazadnje je postal še svetnik. Ali spoštovani	oča	Tobija hočejo reči, da je tisti človek Poljančevo	A
ne pozna? Sveti Hugo, je zmagoslavno povedal	oča	s Ptuja, opat v opatiji Lincoln v Angliji, je	A
Dolničar iz Šentjanža, župnik Janez Demšar in	oča	s Ptuja so torej ob vrčih piva Pri Sveti krvi	A
niso možem meščanom razložili, da je med njimi	oča	s Ptuja, prav ta, ki sedi tukaj, prav ta ima	A
je rekel očak Tobija, zato ga tudi kličejo:	oča	s Ptuja. -	A
lepo so nas vzgajali, ko sem bil majhen, mi je	oča,	ki je bil tudi s Ptuja, povedal, da je neki	A
- Saj veste, je skromno rekel	oča	s Ptuja, Italijani pač hočejo zmeraj biti nekaj	A
dan nadaljevali svojo pot k Trem modrim, ko bi	oča	s Ptuja to protokolarno laž mirno prenesel.	A
- Leta 999, je zagrmel očak Tobija, jezni	oča	s Ptuja, leta 999 pred nastopom milenija, so	A
vznemirila očitna laž, da je neki romar, neki	oča	s Ptuja, star sto petdeset let in da je bil	A
častivredno in pametno hčer, ampak dejstvo je, da je	oča	s Ptuja star, kolikor je pač star. Romarji pristanej	A
in večjo reč, kot je bila Velika Magdalenka.	Oča	s Ptuja, ki pač ni mogel predvideti, da bo zaradi	A
Simona je naenkrat streslo: bil je Tobija,	oča	s Ptuja, veliki pripovedovalec.Brez besed je	A
Nabrežini, vsi vaščani iz Glavin na Dolenjskem,	oča,	mama, sestra, brat, vsi bi ga bili morali videti	A
bil praktičen in lojalen predlog kakor njegov	oča,	predstojnik krčmarskega ceha in gostilničar	A
ga bili domislili; Petrač je bil prvi. Ko moj	oča,	Bog jim daj dobro, saj so na božji pravici,	A
hripavim grlom: »Blagoslovi vas vsemogoči Bog	oča,	sin in sveti duh!« Med blagoslovom padejo	A
deželah. Vse to je bilo zategadelj, ker je večni	oča	v svoji milosti videl, kako vi krvavo pogrešate	A
Ta je bila nova! Kaj takega	oča	Pipan še ni bil doživel. Glej ga, deda irhastega	A
natančno vedó: »Tale te bo zdajle pozdravil,	oča!	« in potem se mu vsi trije že od daleč odkrijejo	A
krompirjem in solato. Tedaj je domov prišel	oča.	Poslušal je in dejal, da koristnih del nikakor	A
Petru se je zadovoljno smejalo lačno srce.	Oča	pa je stopil k oknu in zaklical na dvorišče	A
Sonato igrajo ‒ sonate meni tudi ne diše.«	Oča	pa ga je prijazno podučil: »Šema, mar misliš	A
sestaviti poseben pasji spored!« Še je izrazil	oča	pobožno željo: »Bog ti daj pamet!« in je z glavo	A
zakon, ki ukazuje lepo ravnati z živalmi. Tudi	oča	pravi, da za pse ni vse dobro, kar je dobro	A
kakor cvilijo psi nežnega spola, in je rekel	oča,	da tako cviljenje za pasja ušesa ne doni dosti	A
šoli sta zvedela tudi mila mu majka in dični mu	oča.	Pa se je zgodilo, da je skavt Peter prijaznega	A
in nož in klobaso ... »Stop!« ga je ustavil	oča.	Resno je gubančil čelo in majal je košato glavo	A
ričakovane očetove besede so presunile skavta Petra.	Oča	pa je nadaljeval: »Ne razumem te, moj sin!	A
Ha?« »Toda,	oča!	« je vzkliknil skavt Peter in je bil ogorčen	A
prej tja?« Potem je prijel očeta za rokav: »	Oča,	ti mi nagajaš!« Oče se je začudil: »Kaj, ali	A
hrbet, kadar se je prikazal sosedom. Skrbni	oča	mu je svetoval, naj hvalevredno svojo polnočno	A
poletje udeležil skavtskega taborjenja ob morju.	Oča	je dejal: »Le pojdi, morski zrak in morska voda	A
je, da mu je žal, da ni vzel s seboj gosli ‒	oča	da mu je povedal, da se ribe zelo boje prstnih	A
ustrezal, pa mi drugi branijo.« Se je začudil	oča:	»Kdo ti brani?« Skavt Peter je postrani pogledal	A
mi častno besedo, da ne boš hud!« Pa mu je	oča	namesto častne besede naklonil rahlo tepko na	A
večer skavtska zabava ob svetem ognju. »O, o,	oča,	jutri se moramo javiti, kdo da bo šel taborit	A
najprikupnejše in najmilejše strune: »Dragi	oča,	kajne da boš dal?Vidiš, če jutri ne prinesem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani