mina (642)

Lepe spanjšice cvetele, drobne tičice so pele,	Mina	je solze točila, tiho srcu govorila: »Bolno	A
Lepe spanjšice cvetele, drobne tičice so pele.	Mina	je solze točila, tiho srcu govorila: »Bolno	A
Lepe spanjšice cvetele, drobne tičice so pele.	Mina	solze je točila, tiho v srcu govorila: »Spanjšice	A
Spanjšice ble ocvetele, ble so suhe že in vele.	Mina	je bla v njih zaspala, nikdar več ni s spanjšic	A
izginjale v tridesetih predorih. Samó ko je silna	mina	nepričakovano stresla barako, sta se zdrznila	A
strojnico, pritisne na sprožilca in začne kositi.	Mina	trešči v bližino.Grušč in dim zdramita Nančiko	A
pritisne k tlom. Krogle zaprasketajo po skalah,	mina	spet udari v bližino, sovražni hrup se vali	A
»Otroke boš imel ...«	Mina	prižvižga.Oba se naglo pritisneta k tlom in	A
pritisneta k tlom in si z rokami zaščitita glave.	Mina	trešči v bližini ter ju oškropi z vodo in obsuje	A
se zamakne v kos opeke, ki jo drži v rokah.	Mina	prižvižga.Sova besno pogleda, kakor bi se jezil	A
motijo pri razmišljanju, in se pritisne k tlom.	Mina	trešči precej daleč vstran.Sova se dvigne, si	A
»Nemci so udrli čez vodo! ...«	Mina	žvižga.Sova naglo vrže Borisa na tla in ga pokrije	A
Borisa na tla in ga pokrije s svojim telesom.	Mina	prileti ob vogal stebra in se raztrešči.Drejc	A
zadeli, zamižal in počasi povlekel sprožilec.	Mina	je zasikala, iz zadnjega konca cevi je bruhnil	A
nasmešek. Vsi so vedeli, kaj naredi tromblonska	mina,	zato je tudi Primož skozi prizmo z vso budnostjo	A
posestnik iz bližnje vasi Gorice. »Saj se je še	Mina	jokala, ki je dobila mene.« »Jaz sem že vedela	A
med seboj.« »Bodi tiho!« mu prigovarja žena	Mina.	»Naj te kdo sliši!«	A
človek ne!« »Kaj bi pa tudi odgovarjal?« se čudi	Mina	za kolovratom. »Zlodeja bi odgovarjal!« se huduje	A
skrivnostno pogledovale fanta in si kimale,	Mina	pa spregovori in pravi: »Juri, če se ti ljubi	A
in prekanjen lisjak. Njegova edina sestra	Mina,	ki je našla in vzela s seboj izgubljenega Tončka	A
samoti; tolažilo jo je le to, da ji je bila	Mina	dobra prijateljica, ki ji je skušala po svoji	A
hčerko, katero so krstili po materi: Ančica.	Mina	jo nese bratu, ko je tisti dan popoldne prišel	A
stala pred hišo. Tisti trenutek, ko mu jo je	Mina	položila v naročje, se je Juriju srce nekako	A
Juriju srce nekako ogrelo in takrat je videla	Mina	prvikrat, da mu je solza oživila oko, ki je	A
kapale na cvetoča lica smehljajočega se deteta.	Mina	jo je tolažila, kolikor je vedela in znala,	A
gozdarja, katerega se vse ogiblje. Zdaj je	Mina	tudi zapazila, da ponoči večkrat izostaja, in	A
Ančico pa na drugem koncu. Ko je tisti večer	Mina	pripeljala Tončka s seboj, Jurija še ni bilo	A
pripeljala Tončka s seboj, Jurija še ni bilo doma.	Mina	je skuhala večerjo, ki je posebno Tončku dobro	A
Misliš, ko si jo ti snubil? ‒ Bog ve!« pristavi	Mina	bolj sama zase. »Koliko je fant star?«	A
spet zamisli, porine od sebe večerjo, ki jo je	Mina	postavila predenj, in dolgo sedi molčé.Naposled	A
»Sam Bog ti je dal to dobro misel.«	Mina	je šla v kamrico, kjer sta mirno spala otroka	A
srce. Drugo jutro sta otroka zgodaj vstala in	Mina	ju je peljala k studencu, ki je nedaleč od hiše	A
Včasih sva bila znana.«	Mina	prime fanta za roko, ga pelje ven in mu da jesti	A
kakor pri gozdarjevih. Opoldne po obedu se	Mina	napravi, naloži malo košarico z živežem, preskrbi	A
Vdovo je jelo skrbeti, kaj je s fantom. Šele	Mina	jo je potolažila, ko ji je povedala, kako in	A
in kaj. »Pusti fanta pri nas,« jo nagovarja	Mina,	»dokler ne ozdraviš; saj je preskrbljen in verjemi	A
kravo rdečko in petero ovac, zvečer jima je pa	Mina	pravila prelepe povesti in zgodbe iz svetega	A
so bili daljši dnevi in lepa pot, je hodila	Mina	z otrokoma vsako nedeljo v cerkev, kamor je	A
Tončkovo mater, ki pa je postajala vedno slabša.	Mina	in Logarjevi so uvideli, da ne bo več dolgo	A
Vdova je bila že prav slaba, ko je prišla	Mina	s Tončkom. Podala ji je roko in govorila s slabim	A
roko in govorila s slabim, tresočim se glasom: »	Mina,	z menoj gre h koncu, ali zgodi naj se sveta	A
zapadel sneg, niso mogli skoraj nikamor iz hiše in	Mina	je tačas ustanovila malo šolo, Tonček in Ančka	A
spomlad, sneg je skopnel po dolinah in jarkih in	Mina	je z otrokoma spet vsako nedeljo hodila k službi	A
ter tja še čepele po klopeh, med njimi tudi	Mina,	ki ni hotela Tončka opominjati, da bo treba	A
bil klečal tu na grobu, ko bi ne bila prišla	Mina	in ga prijela za roko, rekoč: »Tonček, pojdi	A
če boš večkrat zanj molil.« Toliko je vedela	Mina	Tončku povedati o njegovem očetu.Ves čas, ko	A
povedati o njegovem očetu. Ves čas, ko mu je	Mina	pripovedovala, ji je gledal verno v obraz in	A
let star, ravno na njegovega godu dan, ko je	Mina	po obedu pospravila z mize, ga gozdar nagovori	A
je prvikrat s puško na rami stopil čez prag!	Mina	in Ančka, ki je tudi že bila v dvanajstem letu	A
vznemirilo. »Alo, pojdite jest!« se oglasi	Mina,	ki je ravno postavila skledo na mizo pod češnjo	A
»No, Jurij, pojdi jest,« ga spet opominja	Mina.	»Le jejte!«	A
jejte!« »Oh, kako so spet sitne muhe,« toži	Mina.	»Gotovo bo kmalu dež.«	A
so se mu šibile in glava se mu je pobesila.	Mina	je prestregla deklico v svoje roke, ji potegnila	A
bilo v gozdarjevi hiši kaj prazno in žalostno.	Mina	je še dolgo po tej nesreči na tihem jokala,	A
bliže ljudi. Gozdar dolgo tako ne bo živel in	Mina	se potem lahko preseli na Preseko.Ko vse premisli	A
je razjasnilo, ko je Tone stopil prédenj. »	Mina,	pústi naju malo na samem!« prosi Mino, ki je	A
mi po gospoda!« Gospod so že čakali zunaj,	Mina	je poslala ponje. Tonček jih je pustil samega	A
BESeDA (Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) I »	Mina,	kako misliš?« Kajžar Anton se je dvignil pri	A
na tla, sedel in se naslonil na čelešnik. »	Mina,	zakaj mi ne odgovoriš!« Ženi je obstala igla	A
Po svetu kaže vsem, ki se v njej rode.«	Mina	je vnovič pričela vbadati v debelo zaplato in	A
drugače, naj se zgodi božja volja!« »Kakor hočeš,	Mina.	Ančka je toliko tvoja kakor moja; zato sem te	A
veljavna gospodinja, jo je tolažila: »Ne boj se,	Mina!	Kakor doma, tako bo dekle spravljeno pri nas	A
ozrl čez naočnike, gospodinja je vstala. »	Mina,	kaj ti je?« je začela naglo Mokarica namesto	A
‒	Mina,	nič nikar ne jokaj in ne udeluj!Dekle je nedolžno	A
Mokar je snel naočnike, pokril klobuk in šel.	Mina	je sedla ob Mokarico. »Poslušaj, Mina!« je začela	A
Mina je sedla ob Mokarico. »Poslušaj,	Mina!	« je začela šepetaje, da se ni slišalo v Ančkino	A
‒ Ko se je kajžarica	Mina	poslovila, ni več jokala: Zvečer je možu pravila	A
vprašati vas moram, saj veste, kaj mislim.« »	Mina	mi je pravila.Ne vem, kako bi.«	A
Zanj roko v ogenj, kadar hočeš! Ne,	Mina,	tega ti ne pozabim.« »Hvala Bogu, da je tako	A
o nesreči. Med njimi je bila tudi Urbasova	Mina,	samska ženska, močna pa tako, da se ni ustrašila	A
dobiček!« Tedaj pa se je oglasila vsa raztogotena	Mina:	»Ne gobezdajte, ženske!Ali mislite, da sta šla	A
ušesa, ste slišale, ve košate gruntarice!«	Mina	je odvršala in zaloputnila vrata. Žene gruntarice	A
in gledale na vrata, skozi katera je zginila	Mina.	Županja je prva spregovorila: »Mina je groba	A
zginila Mina. Županja je prva spregovorila: »	Mina	je groba kakor grča.Ima pa prav!«	A
Kako pa!« »	Mina,	saj veš, da te nisem nadlegovala.Saj ne prosim	A
»Zakaj neki?« »Ponoči je	mina	raznesla podčastniško barako, in kakor poročajo	A
stresa ob silnih udarcih. Granata za granato,	mina	za mino, sto strelov v enem hipu ...Pred lino	A
Zdaj je konec! Prva granata,	mina	ali šrapnel, ki udari v bližini, ga bo raztrgala	A
”Kakor vidiš! . / . / stran 156 . / ...	Mina,	še pol litra! ...“	A
strahoma njene objokane oči. ”Kaj se je zgodilo,	Mina?	“ Takrat je resnično zajokala.	A
On rine jih na mostovž in po stopnicah. ”	Mina!	“ ”Milostljivi gospod?“	A
kotla, ki je na težki verigi visel od stropa.	Mina,	kuharica iz loškega grada, je vrtila s potnim	A
in cepile drva. Ugledavši našega pisarja, je	Mina	takoj oblastno zavpila nanj: »Pod to streho	A
drugih potrebščin? Na Visokem je revščina, mati	Mina!	Tudi mi je vitez Hohenburg, predobri naš gospod	A
ste vse s seboj pripeljali.« »Kaj« ‒ in mati	Mina	je tu za naše čase precèj robato zaklela ‒	A
luteranske grofice!« Še bi se bila jezila kuharica	Mina,	ali prav takrat je prihitela po stopnicah s	A
ničesar v roke vzeti!« je odgovorila kuharica	Mina	ravno tako osorno. »Tiho!«	A
ognjišča, kjer je še vedno zapovedovala mati	Mina.	Na zelenem travniku pa se je vrgel v hladno travo	A
istem času na stopnicah sedela stara beračica	Mina,	ki jo je po imenu »Pasja čevca« poznala vsa	A
»Ježeš, ti meni pomagaj!« In	Mina	je zadegala molek na stopnico, a z roko je pričela	A
pozneje prestavile v Slonove ulice. Končno pa je	Mina	vrgla svoj kamen, a vrgla ga je vselej tako	A
stal pred svojo lopo ter se smejal. Potem se je	Mina	zadovoljno odpravila na svojo stopnico, vzela	A
za drevo in se skrbno oziral, ali najemnica	Mina	ne meče krompirjevih krhljev za brazdo pregosto	A
krhljev za brazdo pregosto ali morda preredko. »	Mina,	preredko nikar.Še dobri dve pedi ne sme biti	A
sili.« »Po gospoda bi poslali,« je svetovala	Mina.	Ker ni nihče na to nič rekel, je še zamodrovala	A
Nastop hoje na Triglav. Na Senožetih. Minica in	Mina.	Na Kazanici. Bohinj!	A
pretirano hvalo, in sedši na prteno rjuho, ki jo je	Mina	razgrnila v senci pred šotorom, sem govoril	A
nego je tu pisano. Rekel sem med drugim: »	Mina	je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res	A
minilo je trinajst let. Ali ni bilo res tako,	Mina?	« Mina je zardevala in molče gledala vstran.	A
trinajst let. Ali ni bilo res tako, Mina?«	Mina	je zardevala in molče gledala vstran.Mož mi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani