Ali vendar se je videlo mladi ženi, kako vene in hira. Čez dve leti je Juriju povila hčerko, katero so krstili po materi: Ančica. Mina jo nese bratu, ko je tisti dan popoldne prišel iz gozda, naproti pod cvetočo češnjo, ki je stala pred hišo. Tisti trenutek, ko mu jo je Mina položila v naročje, se je Juriju srce nekako ogrelo in takrat je videla Mina prvikrat, da mu je solza oživila oko, ki je bilo sicer mrtvo in suho.