gora (13.704)

Kajti na vrhu, visoko nad vsemi vodami, je	gora.	Marjan Kozina, SIMFONIJA MOŠKI (mlad	A
glas): Visim v skoraj navpični steni gore ...	Gora!	Gora!	A
Gora!	Gora!	... Pot do njenega vznožja sem prehodil s pobešenimi	A
zrušiti; upošteval jo bom, kakor to zahteva	gora.	Ampak mišice mi ne bodo več drevenele ...	A
Steno; zdaj sem na vrhu, trden in visok kakor	gora,	in svoboden kot nikjer drugje.Moja svoboda zdaj	A
ZEMLJI MOŠKI (zaupno in veselo): Morje in	gora,	to je naše življenje, to smo mi ...Res nas je	A
vleče tako na dno mórja kot na vrh gôre ...	Gora	... Sprva jo še kar bodro mahaš in si vlivaš	A
zrušiti; upošteval jo bom, kakor to zahteva	gora.	Ampak mišice mi ne bodo več drevenele ...	A
Steno; zdaj sem na vrhu. Trden in visok kakor	gora,	in svoboden kot nikjer drugje. Moja svoboda	A
galeba . / . / stran 15 . / 13. Mlada trava ‒	gora	krvavi iz čelade prepolne sanj 14. Pod padlim	A
Prisrčna voščila na dan godu, Pepínica, ko	gora	je v cvetju tam daleč in tu dolinica. Tam rastejo	A
gori s poslednjo močjo, v svitu rožnem žari	gora	pred nočjo. Kot bi sončni prah na daljave pal	A
gor in dol, v ognju jutro gre. A bleščite le,	gora	in dol, in žarite, planine ‒ kak kot rosa bi	A
grem, hej, tega komaj čakam. Ajda začrni,	gora	pordeči, polhu dlaka v bukvah vsa se nagosti	A
slutnja k nam v deželo gre, zdravo, Bog in sonce,	gora	in polje! O vas vedo ptice, lahno žvrgole, noči	A
oblački plavajo in v vetru šumi vsa obsevana	gora,	ah, če mlado srce boli navdajajo, trpeti, vdati	A
hoste grem, hej, tega komaj čakam. Ajda začrni,	gora	pordeči, polhu dlaka v bukvah vsa se nagosti	A
Želje Ni izšlo še zimsko sonce, komaj zarja vrh	gora,	prvič k bistremu studencu devica je po vode	A
bližin; živim, ah, in zraven umiram po blesku	gora	in dolin. Trenutek Tam v daljavi, ne ve se	A
hrepenenje svoje lije, Ko tiho v spanji diha plán in	gora.	Ko beli dan pripelje mlada zora, Veselo žvrgolé	A
stran 47 . / Reichenau V večernem žaru se	gora	blišči, Mrak tihi v dolini logove zagrinja;	A
pomočnica! Že begajočih je ljudi Vsa polna slevska	gora;	Cerkvica, oh! velika ni, Za vse ne bo prostora	A
naša bolj ko vse do zdaj. Od vsepovsod: z	gora,	gozdov, s porušenih domov in iz grobov kriči	A
pepel. Prav zato, tovariš, boš ostal, in z	gora	pošiljal boš pozdrav! Klical boš ljudem, mrtvim	A
od kje?« »Prihajamo iz daljnih krajev, kjer	gora	Triglav dviga se v nebo, kjer sinje Adrije valovi	A
šumljaš, kako čvrstó, krepkó skakljaš, ko sred	gora	še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj	A
pritiska ‒ kaj bakle po gori vžigajo se, da	gora	v svetlobi se bliska? Prišli so nevestico mlado	A
zora, ko pripelje beli dan, da zbudi zelena	gora	se iz težkih nočnih sanj. Da glavé dviguje cvetje	A
mladih let. Poglej, obrni se okrog, zelena	gora,	živ je log; povsodi pomladanski cvet vesoljni	A
tuji meč. . / . / stran 105 . / Gori Ti	gora,	kljubvaš starosti stoletni, na tebi ne pozna	A
pozdravljala boš pomladanji svet, takrat moj narod,	gora,	mi pozdravi, nov rod ponosnih sinov in deklét	A
kako je s teboj, ki tiho spiš v koči sredi	gora,	saj nisem več sam sredi sveta. Iz nevidnih dvoran	A
odmev ti povrne od hribov rjavih, od modrih	gora.	Kdo te je slišal?	A
In hiša.	Gora.	Hrib.	A
............................. 410 Visoka je	gora	...........................................	A
Ona jo je, ona jo je v našo goro dela. Naša	gora,	naša gora jako obrodila. Tri ptičice, tri ptičice	A
ona jo je v našo goro dela. Naša gora, naša	gora	jako obrodila. Tri ptičice, tri ptičice so morje	A
med nami ni. . / . / stran 411 . / Visoka je	gora	Visoka je gora, zares hud je klan′c, oh, kdaj	A
/ stran 411 . / Visoka je gora Visoka je	gora,	zares hud je klan′c, oh, kdaj boš pa prišel	A
Kako se z blagri krmi in napha, Je v njem devet	gora,	devet voda. Je v njem devet gora, devet voda	A
voda. . / . / stran 89 . / Je v njem devet	gora,	devet voda. Je jelenfant pohlep in bolna slast	A
prigrizkov in pitnin, da zašibi molitvena se	gora.	Prestreženi, kis, smola, je delfin moj bog Belin	A
ki me je odneslo s svojim vztrajnim zvonenjem	gora,	s sojem svetlobe, polzečim iz dolgih, pokončnih	A
menoj navzgor, da sem ga komaj dohajal. Stara	gora	je severnovzhodno pobočje hriba Svetega Marka	A
soseda onstran dolinice Belega potoka lična	gora	z imenom Kukla, kar pomeni v sedanji trentščini	A
naravnal navzgor, Grad in Kostanjevica, Stara	gora	in Sv. Marko nad Šempetrom, Oslavje in Kalvarija	A
Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor	gora	naložen.Par grabljic leži na njem, razgretih	A
vzpetine, v Sloveniji npr. Turjak in Turska	gora)	. Razprostranjenost tovrstnih toponimov širom	A
1325), Gorica (1471), Kamnik (1418), Višnja	gora	(1496).Prim.: Dunaj in Slovenci, Ljubljana 1994	A
niso orli v šilastih gorskih lokih. »A takale	gora?	ni takale gora tudi krtina ob štirimilijonskem	A
šilastih gorskih lokih. »A takale gora? ni takale	gora	tudi krtina ob štirimilijonskem mestu?« je rekel	A
vrha potresajo z zvonci in je, kakor da ima	gora	vse okoli svojih prsi venec zvoncev. Srečko	A
Vaska odnesel za barako. Mali Čeh je na dnu in	gora	teles je na njem, sem takrat pomislil in bil	A
Zamaknil se je v Brezi. Kopasta	gora	se je širila in rasla, širila in rasla ter ga	A
korenine bodičastega grmovja. Sonce je bežalo od	gora.	V gostih curkih je lila luč na Kras.	A
so preganjali svoje preroke in zavrgli pesem	gora	in neba. Celo svoje besede jih je sram.	A
Tolminke in Bače. Slišali bomo pesem naših	gora	in naših polj. Zadišalo nam bo po kraškem teranu	A
Zima je. Po dolini se vozi veter, z	gora	drsi in izginja zopet za gore.Tolminci so vsi	A
se med hišo in hlevom kakor zasnežena kopasta	gora.	Stisne me v grlu in kolena se mi zašibijo.	A
kipela naravnost v nebo. Bila je res mogočna	gora,	veliko višja od vseh drugih gora.In bila je	A
res mogočna gora, veliko višja od vseh drugih	gora.	In bila je tudi najlepša.	A
Razgled je bil čudovit. Rodica je najvišja	gora	naše dežele.Videl je vse druge vrhove, videl	A
redki kamni pridejo tako daleč,« je nadaljevala	gora.	»Veliko jih obleži v gozdu in na gmajnah, ob	A
njegovih bratov. »No, kaj bi ti rad?« je vprašala	gora.	»Rad bi... rad bi, da ne bi bil sam	A
imela rada.« »Dva in rada?« se je začudila	gora.	»Saj si vendar kamen, kako boš imel rad?	A
more?« je vprašal kamen. »Hm?« je pomislila	gora.	»Samo ena pot je za kamen, ki je podobna ljubezni	A
je šel tam po travi, nad dolino je stala bela	gora	skalnata v soncu - in vse je pelo pesem kamnu	A
v mesto. Ozrl sem se po dolini, po grebenih	gora,	ki so silili iz tolminskih grap, potem pa sem	A
V njej so gladke senožeti in temni vrhovi	gora,	čisto na dnu pa je razgrnjeno ravno nebo, posejano	A
Italiji. V tisti vaši sanjski deželi onstran	gora	bi vas zaradi takšnega zločina odtrgali iz naročja	A
Od tam naprej pa je silila v nebo cela truma	gora	najrazličnejših velikosti in oblik.Za vsemi	A
naprej je silila v nebo cela truma vrhov in	gora	najrazličnejših velikosti in oblik, za vsemi	A
je bilo utonilo že več mladih predrznežev z	gora,	ki so se ob nedeljskih popoldnevih prihajali	A
trenutka svetlejši, dokler se ni na vrhovih	gora	pokazalo bledo sonce, ki se je počasi nižalo	A
zelenih rek, teh poraščenih pobočij, teh belih	gora,	tega odprtega neba in teh rožnatih oblakov,	A
se med hišo in hlevom kakor zasnežena kopasta	gora.	Stisne me v grlu in kolena se mi zašibijo.	A
»Ali prav vse?« »Oh, ti	gora	nedolžna!« je vzkliknila Temnikarica, mu potegnila	A
izmed prstov. Ozrl se je po nebu in po vrhovih	gora,	potem pa je odprhnil vodo iz nosa in se počohal	A
»A misliš, da ne bi šel v senik?« »O, ti	gora	nedolžna!« se je nasmehnila Temnikarica.»Ti	A
Po sončnico.« »O ti	gora	nedolžna!« je vzkliknila Žuželjčevka ter si	A
in se celo ritenski umaknil za korak. »O ti	gora	nedolžna!« se je zasmejala.»Saj se ne boš ti	A
Tolminska dežela je lepa, najlepša na svetu. Polna	gora.	Gore vse polne snega, globeli in prepadov in	A
gozdovi. Izza gozdov gleda venec zasneženih	gora,	ki se svetijo v jutranjem soncu. Sova	A
njih zaplesale svetle, srečne iskrice. »Oh, ti	gora	nedolžna!« je ginjeno vzdihnila Pepa.Zmajala	A
pekoča žerjavica. Možje se ozrejo po vrhovih	gora,	in zdi se jim, da se je dolina spet pogreznila	A
belila iz vasi, njive, travnike, pobočja, vrhove	gora,	nebo in dva velika oblaka nad Krnom - vse je	A
niti sten ni in niti hiše, ne doline in ne	gora,	nič stanovitnega ni več.Vse je samo prelivanje	A
To ti je bil župnik! Velik kakor	gora,	trd kakor dren.Vse pretepače je ugnal v kozji	A
ki so morali dom zapustiti in zbežati preko	gora.	Pozdrav vsem, ki nimajo doma.	A
. / Sonce se še kar kotalika po nebu, črna	gora	z oblaki, z golaznijo v njih, pa mirno ždi ob	A
potuje domov, pravijo, leti čez Alpe, na vrhovih	gora	se sveti spomladanski sneg.Daleč spodaj na gorskem	A
zadnjimi žarki današnjega sonca. Zelena in temna	gora	se dviguje za njim, žarki, ki mu oblivajo visoko	A
gmota Pohorja, na desni bela in siva Uršlja	gora.	..Potem se nenadoma zmrači, temne lehe se potegnejo	A
gmota Pohorja, na desno bela in siva Uršlja	gora.	..Potem se nenadoma zmrači, temne lehe se potegnejo	A
hribom, še danes je moral priti do zasneženih	gora	blizu Solnograda. Blizu Solnograda se je kelmoraj	A
gorske prelaze, skozi nevarne soteske, preko	gora,	da bi se njihove duše dotaknile nečesa, kar	A
nasmehne, takšni kot tu, malo hitrejši so, ni	gora,	da bi se zagozdili mednje kakor pri nas. Pripoveduj	A
cvetja in loke ob robu jase, ne vidi zasneženih	gora,	ki sta jih pustila za sabo, včasih se mi zdi	A
ves strah je zdaj prišel nadnjo, velik kakor	gora,	temno pobočje nekega hriba z obrazi vseh teh	A
prej in zdaj, tam in tukaj, Simon in velika	gora	strahu, zdaj je bil podoben samo strah, podoben	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani