nova beseda iz Slovenije

gora (13.704)


Kajti na vrhu, visoko nad vsemi vodami, je      gora.      Marjan Kozina, SIMFONIJA MOŠKI (mlad  A
glas): Visim v skoraj navpični steni gore ...      Gora!     Gora!   A
Gora!      Gora!     ... Pot do njenega vznožja sem prehodil s pobešenimi  A
zrušiti; upošteval jo bom, kakor to zahteva      gora.     Ampak mišice mi ne bodo več drevenele ...   A
Steno; zdaj sem na vrhu, trden in visok kakor      gora,     in svoboden kot nikjer drugje.Moja svoboda zdaj  A
ZEMLJI MOŠKI (zaupno in veselo): Morje in      gora,      to je naše življenje, to smo mi ...Res nas je  A
vleče tako na dno mórja kot na vrh gôre ...      Gora      ... Sprva jo še kar bodro mahaš in si vlivaš  A
zrušiti; upošteval jo bom, kakor to zahteva      gora.     Ampak mišice mi ne bodo več drevenele ...   A
Steno; zdaj sem na vrhu. Trden in visok kakor      gora,      in svoboden kot nikjer drugje. Moja svoboda  A
galeba . / . / stran 15 . / 13. Mlada trava ‒      gora      krvavi iz čelade prepolne sanj 14. Pod padlim  A
Prisrčna voščila na dan godu, Pepínica, ko      gora      je v cvetju tam daleč in tu dolinica. Tam rastejo  A
gori s poslednjo močjo, v svitu rožnem žari      gora      pred nočjo. Kot bi sončni prah na daljave pal  A
gor in dol, v ognju jutro gre. A bleščite le,      gora      in dol, in žarite, planine ‒ kak kot rosa bi  A
grem, hej, tega komaj čakam. Ajda začrni,      gora      pordeči, polhu dlaka v bukvah vsa se nagosti  A
slutnja k nam v deželo gre, zdravo, Bog in sonce,      gora      in polje! O vas vedo ptice, lahno žvrgole, noči  A
oblački plavajo in v vetru šumi vsa obsevana      gora,      ah, če mlado srce boli navdajajo, trpeti, vdati  A
hoste grem, hej, tega komaj čakam. Ajda začrni,      gora      pordeči, polhu dlaka v bukvah vsa se nagosti  A
Želje Ni izšlo še zimsko sonce, komaj zarja vrh      gora,      prvič k bistremu studencu devica je po vode  A
bližin; živim, ah, in zraven umiram po blesku      gora      in dolin. Trenutek Tam v daljavi, ne ve se  A
hrepenenje svoje lije, Ko tiho v spanji diha plán in      gora.      Ko beli dan pripelje mlada zora, Veselo žvrgolé  A
stran 47 . / Reichenau V večernem žaru se      gora      blišči, Mrak tihi v dolini logove zagrinja;  A
pomočnica! Že begajočih je ljudi Vsa polna slevska      gora;      Cerkvica, oh! velika ni, Za vse ne bo prostora  A
naša bolj ko vse do zdaj. Od vsepovsod: z      gora,      gozdov, s porušenih domov in iz grobov kriči  A
pepel. Prav zato, tovariš, boš ostal, in z      gora      pošiljal boš pozdrav! Klical boš ljudem, mrtvim  A
od kje?« »Prihajamo iz daljnih krajev, kjer      gora      Triglav dviga se v nebo, kjer sinje Adrije valovi  A
šumljaš, kako čvrstó, krepkó skakljaš, ko sred      gora      še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj  A
pritiska ‒ kaj bakle po gori vžigajo se, da      gora      v svetlobi se bliska? Prišli so nevestico mlado  A
zora, ko pripelje beli dan, da zbudi zelena      gora      se iz težkih nočnih sanj. Da glavé dviguje cvetje  A
mladih let. Poglej, obrni se okrog, zelena      gora,      živ je log; povsodi pomladanski cvet vesoljni  A
tuji meč. . / . / stran 105 . / Gori Ti      gora,      kljubvaš starosti stoletni, na tebi ne pozna  A
pozdravljala boš pomladanji svet, takrat moj narod,      gora,      mi pozdravi, nov rod ponosnih sinov in deklét  A
kako je s teboj, ki tiho spiš v koči sredi      gora,      saj nisem več sam sredi sveta. Iz nevidnih dvoran  A
odmev ti povrne od hribov rjavih, od modrih      gora.      Kdo te je slišal?   A
In hiša.      Gora.     Hrib.   A
............................. 410 Visoka je      gora      ...........................................  A
Ona jo je, ona jo je v našo goro dela. Naša      gora,      naša gora jako obrodila. Tri ptičice, tri ptičice  A
ona jo je v našo goro dela. Naša gora, naša      gora      jako obrodila. Tri ptičice, tri ptičice so morje  A
med nami ni. . / . / stran 411 . / Visoka je      gora      Visoka je gora, zares hud je klan′c, oh, kdaj  A
/ stran 411 . / Visoka je gora Visoka je      gora,      zares hud je klan′c, oh, kdaj boš pa prišel  A
Kako se z blagri krmi in napha, Je v njem devet      gora,      devet voda. Je v njem devet gora, devet voda  A
voda. . / . / stran 89 . / Je v njem devet      gora,      devet voda. Je jelenfant pohlep in bolna slast  A
prigrizkov in pitnin, da zašibi molitvena se      gora.      Prestreženi, kis, smola, je delfin moj bog Belin  A
ki me je odneslo s svojim vztrajnim zvonenjem      gora,      s sojem svetlobe, polzečim iz dolgih, pokončnih  A
menoj navzgor, da sem ga komaj dohajal. Stara      gora      je severnovzhodno pobočje hriba Svetega Marka  A
soseda onstran dolinice Belega potoka lična      gora      z imenom Kukla, kar pomeni v sedanji trentščini  A
naravnal navzgor, Grad in Kostanjevica, Stara      gora      in Sv. Marko nad Šempetrom, Oslavje in Kalvarija  A
Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor      gora      naložen.Par grabljic leži na njem, razgretih  A
vzpetine, v Sloveniji npr. Turjak in Turska      gora)     . Razprostranjenost tovrstnih toponimov širom  A
1325), Gorica (1471), Kamnik (1418), Višnja      gora      (1496).Prim.: Dunaj in Slovenci, Ljubljana 1994  A
niso orli v šilastih gorskih lokih. »A takale      gora?      ni takale gora tudi krtina ob štirimilijonskem  A
šilastih gorskih lokih. »A takale gora? ni takale      gora      tudi krtina ob štirimilijonskem mestu?« je rekel  A
vrha potresajo z zvonci in je, kakor da ima      gora      vse okoli svojih prsi venec zvoncev. Srečko  A
Vaska odnesel za barako. Mali Čeh je na dnu in      gora      teles je na njem, sem takrat pomislil in bil  A
Zamaknil se je v Brezi. Kopasta      gora      se je širila in rasla, širila in rasla ter ga  A
korenine bodičastega grmovja. Sonce je bežalo od      gora.     V gostih curkih je lila luč na Kras.  A
so preganjali svoje preroke in zavrgli pesem      gora      in neba. Celo svoje besede jih je sram.  A
Tolminke in Bače. Slišali bomo pesem naših      gora      in naših polj. Zadišalo nam bo po kraškem teranu  A
Zima je. Po dolini se vozi veter, z      gora      drsi in izginja zopet za gore.Tolminci so vsi  A
se med hišo in hlevom kakor zasnežena kopasta      gora.     Stisne me v grlu in kolena se mi zašibijo.  A
kipela naravnost v nebo. Bila je res mogočna      gora,      veliko višja od vseh drugih gora.In bila je  A
res mogočna gora, veliko višja od vseh drugih      gora.     In bila je tudi najlepša.   A
Razgled je bil čudovit. Rodica je najvišja      gora      naše dežele.Videl je vse druge vrhove, videl  A
redki kamni pridejo tako daleč,« je nadaljevala      gora.     »Veliko jih obleži v gozdu in na gmajnah, ob  A
njegovih bratov. »No, kaj bi ti rad?« je vprašala      gora.      »Rad bi... rad bi, da ne bi bil sam  A
imela rada.« »Dva in rada?« se je začudila      gora.     »Saj si vendar kamen, kako boš imel rad?  A
more?« je vprašal kamen. »Hm?« je pomislila      gora.     »Samo ena pot je za kamen, ki je podobna ljubezni  A
je šel tam po travi, nad dolino je stala bela      gora      skalnata v soncu - in vse je pelo pesem kamnu  A
v mesto. Ozrl sem se po dolini, po grebenih      gora,      ki so silili iz tolminskih grap, potem pa sem  A
V njej so gladke senožeti in temni vrhovi      gora,      čisto na dnu pa je razgrnjeno ravno nebo, posejano  A
Italiji. V tisti vaši sanjski deželi onstran      gora      bi vas zaradi takšnega zločina odtrgali iz naročja  A
Od tam naprej pa je silila v nebo cela truma      gora      najrazličnejših velikosti in oblik.Za vsemi  A
naprej je silila v nebo cela truma vrhov in      gora      najrazličnejših velikosti in oblik, za vsemi  A
je bilo utonilo že več mladih predrznežev z      gora,      ki so se ob nedeljskih popoldnevih prihajali  A
trenutka svetlejši, dokler se ni na vrhovih      gora      pokazalo bledo sonce, ki se je počasi nižalo  A
zelenih rek, teh poraščenih pobočij, teh belih      gora,      tega odprtega neba in teh rožnatih oblakov,  A
se med hišo in hlevom kakor zasnežena kopasta      gora.     Stisne me v grlu in kolena se mi zašibijo.  A
»Ali prav vse?« »Oh, ti      gora      nedolžna!« je vzkliknila Temnikarica, mu potegnila  A
izmed prstov. Ozrl se je po nebu in po vrhovih      gora,      potem pa je odprhnil vodo iz nosa in se počohal  A
»A misliš, da ne bi šel v senik?« »O, ti      gora      nedolžna!« se je nasmehnila Temnikarica.»Ti  A
Po sončnico.« »O ti      gora      nedolžna!« je vzkliknila Žuželjčevka ter si  A
in se celo ritenski umaknil za korak. »O ti      gora      nedolžna!« se je zasmejala.»Saj se ne boš ti  A
Tolminska dežela je lepa, najlepša na svetu. Polna      gora.     Gore vse polne snega, globeli in prepadov in  A
gozdovi. Izza gozdov gleda venec zasneženih      gora,      ki se svetijo v jutranjem soncu. Sova  A
njih zaplesale svetle, srečne iskrice. »Oh, ti      gora      nedolžna!« je ginjeno vzdihnila Pepa.Zmajala  A
pekoča žerjavica. Možje se ozrejo po vrhovih      gora,      in zdi se jim, da se je dolina spet pogreznila  A
belila iz vasi, njive, travnike, pobočja, vrhove      gora,      nebo in dva velika oblaka nad Krnom - vse je  A
niti sten ni in niti hiše, ne doline in ne      gora,      nič stanovitnega ni več.Vse je samo prelivanje  A
To ti je bil župnik! Velik kakor      gora,      trd kakor dren.Vse pretepače je ugnal v kozji  A
ki so morali dom zapustiti in zbežati preko      gora.     Pozdrav vsem, ki nimajo doma.   A
. / Sonce se še kar kotalika po nebu, črna      gora      z oblaki, z golaznijo v njih, pa mirno ždi ob  A
potuje domov, pravijo, leti čez Alpe, na vrhovih      gora      se sveti spomladanski sneg.Daleč spodaj na gorskem  A
zadnjimi žarki današnjega sonca. Zelena in temna      gora      se dviguje za njim, žarki, ki mu oblivajo visoko  A
gmota Pohorja, na desni bela in siva Uršlja      gora.     ..Potem se nenadoma zmrači, temne lehe se potegnejo  A
gmota Pohorja, na desno bela in siva Uršlja      gora.     ..Potem se nenadoma zmrači, temne lehe se potegnejo  A
hribom, še danes je moral priti do zasneženih      gora      blizu Solnograda. Blizu Solnograda se je kelmoraj  A
gorske prelaze, skozi nevarne soteske, preko      gora,      da bi se njihove duše dotaknile nečesa, kar  A
nasmehne, takšni kot tu, malo hitrejši so, ni      gora,      da bi se zagozdili mednje kakor pri nas. Pripoveduj  A
cvetja in loke ob robu jase, ne vidi zasneženih      gora,      ki sta jih pustila za sabo, včasih se mi zdi  A
ves strah je zdaj prišel nadnjo, velik kakor      gora,      temno pobočje nekega hriba z obrazi vseh teh  A
prej in zdaj, tam in tukaj, Simon in velika      gora      strahu, zdaj je bil podoben samo strah, podoben  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA