gora (401-500)

počakal zunaj. Na strehe hiš se je izza obronkov	gora	razlila rdeča jutranja zarja.Z vseh koncev je	A
bataljona, ki je bil na sektorju Snežnik-Travna	gora,	je bil Ronko, ki je bil potem vse do svoje smrti	A
zelo navezani na Travno goro. »Hm, ali Travna	gora	je menda edini partizanski kraj na Kranjskem	A
no, kar počasi. Ofenziva je bila in Travna	gora	je bila nekaka prehodna točka, kakor drugi kraji	A
Dan je bil sončen, jasen. Po robovih	gora	je ležal sneg. Po končanem boju smo se vsedli	A
otožnostjo, kakor mora prevzeti človeka domača	gora,	ki je že dalj časa ni videl, še manj pa po njej	A
tam dalje pa Uršna sela, tam naprej je Trška	gora.	Tista velika razvalina je Hmeljnik, v kotlini	A
poslušal zamolklo bobnenje, ki se je razlegalo z	gora,	udaril konja z bičem in rekel: »Ja, tam gori	A
je vel vonj pokošenega sena. Iz Savinjskih	gora	je počasi lezla luna, ki so jo obkrožali beli	A
vse po vrsti. Polna luna se je pokazala izza	gora,	ko so naši trije junaki stopali po stezi.V gozdu	A
poželjivo radovednostjo občudovali lepoto Savinjskih	gora.	Žiga se je prvi predramil iz zamišljenosti,	A
poljubljala. Ko je sonce pokukalo izza daljnih	gora,	je Andrej postal žalosten.Povedal ji je, da	A
France se je zbudil, ko je sonce pokukalo izza	gora.	Skočil je pokonci in pogledal po sobi.	A
je slišalo na daleč. Grom se je odbijal od	gora.	Iz neke grape je ves zasopel prišel brigadni	A
do 1955. . /\ .. stran 17 . \/ »Pa visoka	gora...	«Tomažev glas se je prelival po sobi.	A
in krenil k vodiču Vinku. Luna je lezla izza	gora	in skozi drevje osvetljevala molčeče gonjače	A
dober poznavalec gozdnih steza, poti, dolin,	gora,	kotanj, vesel fant, plesalec, pivec, ljubljenec	A
je ravnokar prilezel izza daljnih snežniških	gora	in obsvetil gozdnato pokrajino.Konji so sopli	A
da je poleg mogočnega Triglava tudi Šmarna	gora,	ki jo ljudje tudi obiskujejo, čeprav je majhna	A
požvižgal na vse take besede. Zapel je pesem: Oj ti	gora	Mica, oj ti Mica micasta.Ema ga je trepljala	A
planin . /\ .. stran 146 . \/ in štajerskih	gora.	Pokazal ji bo vse svoje gozdno območje, kakor	A
se je postavljal. Sonce je počasi lezlo izza	gora,	ko je Milka s knjigo v roki hodila po gozdni	A
Od daleč se je slišalo grmenje. Bička	gora	je bila ogrnjena v deževno meglo.Mrzel veter	A
nesrečah in srečanjih z divjimi lovci onstran	gora.	Tistega majskega jutra je vstala zgodaj.	A
ozki strmi stezi. Sonce je lezlo izza daljnih	gora.	Po obronkih gmajn so švigali divji zajci.	A
vsega me poglej, ko stojim pred tabo zdrav kakor	gora,	klobuk potegnjen po strani na oči in širokopleč	A
zgrbljena in se zdi zaspanim očem kakor rdeča	gora,	ki leži nekje daleč onstran stene in je belo	A
vlita! Noge imaš pa tudi močne, stojiš kakor	gora	Libanon! Živio, Tirola!« Avtomat malo utihne	A
se okrene, pa stojiš za njegovim hrbtom! Ti	gora	visoka ti!« Mirtič stoji pred njo, v bleda lica	A
Zdaj ‒ naenkrat ‒ v mraku se je napolnila vsa	gora	s samimi pesmimi.Kakor bi se spremenili vsi	A
tuintam gori že kaka zvezda. Luna vstaja izza	gora	in velika je kakor ogromen zlat hlebec. Spredaj	A
zvezde in jih raztepa, da beže plahe po grebenih	gora,	po vrhovih visokega drevja in se skriva jo po	A
se okrene, pa stojiš za njegovim hrbtom! Ti	gora	visoka ti!« Mirtič stoji pred njo, v bleda lica	A
Zdaj ‒ naenkrat ‒ v mraku se je napolnila vsa	gora	s samimi pesmimi.Kakor bi se spremenili vsi	A
zvezde in jih raztepa, da beže plahe po grebenih	gora,	po vrhovih visokega drevja in se skrivajo po	A
zgrbljena in se zdi zaspanim očem kakor rdeča	gora,	ki leži nekje daleč onstran stene in je belo	A
pahljačo svetlobe zahajajočega sonca, zasneženih	gora	na obzorju in modrine Sredozemskega morja.Pripovedov	A
oblake. Svetloba se razseva po ovršju zasneženih	gora	in po mrakobnih doleh in tako prihaja dan v	A
vsem tem pa se vzpenjajo sive skalnate gmote	gora,	ki kronajo obzorje s svojimi zasneženimi vrhovi	A
dolina med gozdovi in na obzorju venec visokih	gora.	Jezero, v katerem valovi voda, voda v prostem	A
Zemlja mi je nekaj znanega... Jalovec.	Gora	moja ljubljena, spominjam se tvojih drzno lepih	A
sila ne viharjev jeza, roke se naju prek ovir	gora	sklenile bi, in tudi če nebo nad nama zruši	A
ozre, pljune luščino proti Iksii in bevskne: »	Gora	ni nora, nor je kdor gre gor!Misliš, kraljična	A
razgled po planoti pod sedlom in na pobočja	gora	na drugi strani.Ob robu previsa odkrijem spustni	A
drugem koncu planote, tam kjer se ob vznožju	gora	razprostirajo ledišča, opazim nekaj temnega	A
morem si privoščiti razgledovanja po lepotah	gora.	Seveda če je sneževec le izgovor za tvoje uživanje	A
Utrujen sem. Sončna obla je zdrsnila za ovršja	gora	in razpela nad njimi zlatasto rdečo zarjo.V	A
se svet podira. Bobnenje se je odbijalo od	gora,	se zajedalo v doline in odmevalo z neštetih	A
slovensko dušo: vse imamo, od morja do visokih	gora	in nebotičnikov, vse je poslikano v čudovitih	A
prineslo v ta pravljični svet pod očakom naših	gora	utrip današnjega pogrošnega, porabniškega časa	A
strupen jezik.« »In opleta z njim čez devet	gora,	« mi je prišepnila. »Čez deželico slovensko šviga	A
Veter ga je nesel v loku nad kamnitimi obronki	gora;	zakrmaril je še više in nenadoma se je njegov	A
zrakoplova, ki je počasi pripolzel izza obronkov	gora.	»Zrakoplov!« je vzkliknil in pokazal navzgor	A
žvečenjem sladice in si prižge stenozor zasneženih	gora.	Okrog nje se razpne širjava zimske pokrajine	A
oblake zasneženi Trizob, najvišja trapanska	gora,	na drugem polu pa se razprostira temno modra	A
temno modra gladina Trapanskega morja. V vznožju	gora	izvirajo reke Vasa, Varda in Čosa, ki se podobne	A
do ušes, na obzorju pa se je prikazala Mrka	gora,	za katero se je skrivala trapanska prestolnica	A
»Trizob. Naša najvišja	gora.	Spustiva se, pokazal ti bom Bedelsko jezero.	A
smučaš se v Avstriji ali v Švici, ker ti Kranjska	gora	ni dovolj imenitna, kadiš izbrane pipe dunhill	A
Kakor da bi s svojim krikom zbudil goro in zdaj	gora	renči v svojem drobu; utrne se bliščava bliska	A
samotnjaškimi skalami, ki so se zvalile z obronkov	gora.	Njegov obraz je bil zaraščen, med kocinjem so	A
Na jutranji strani obzorja je uzrla nov venec	gora,	ki niso bile tako strme kot Ruadi in jih spodaj	A
presenečenja: pred njenimi očmi se je namreč pokazala	Gora	božje milosti v vsej svoji veličastnosti.Bila	A
skrivnostnih odprtinah, posejanih v vznožjih kristalnih	gora	povsod po tem svetu. Dromidi so bili nezaupljiva	A
številni studenci. Stari ljudje so pravili, da	gora	na tem mestu stiska vodo iz sebe.Svojevrstna	A
Med kopišči so še zorela žita.	Gora,	ki je zapirala kotlino na južni strani in kamor	A
nagrbančenih korenik obirske gore, ko da bi ta	gora	pila z njimi iz Drave in po njih srebala sokove	A
razlegalo daleč naokrog in odmevalo od bližnjih	gora.	Debelogledov rog, Žlicoliznikov klenkot in pasja	A
prazničen svit in kras. Čisto se odražajo temena	gora	in marsikatera bela cerkvica od vedrih višav	A
daljavi pa buči grom in odmeva od oblakov in	gora.	»Grof bi me v svoji jezi takoj ubil, če bi stopil	A
obzidjem in močnejšimi vrati. Na vrhovih visokih	gora	so pripravili grmade; zložili so velike kupe	A
gospodine mladi, s planinami? Planina je planina,	gora	je gora.Ta je malo večja, druga spet malo manjša	A
mladi, s planinami? Planina je planina, gora je	gora.	Ta je malo večja, druga spet malo manjša; tukaj	A
splezal na goro, na Dovško babo. Seveda, če je to	gora,	« se je nasmehnila in bolj potiho rekla: »Oprostite	A
kupolo, ki se je odpirala samo na njeno šifro.	Gora	bujnega zelenja in umetniške slike priznanih	A
zaspati, začni svoje pisanje brati. ◆ Če ne pride	gora	k Mohamedu, mora Mohamed h gori. ◆ Če ne teče	A
Bog obrne. ◆ Človek s človekom se spravi,	gora	z goro nikdar. ◆ Človek sam sebe najmanj pozna	A
◆ Golobradec uči stare. ◆	Gora	ni nora, tisti je nor, ki gre gor. ◆ Gorenj	A
Rdeča brada rada zbada. ◆ Rdeča zora, mokra	gora.	◆ Rečeno je ‒ rečeno.	A
zlodej, starih dobrot ne pomni. ◆ Tresla se	gora,	rodila se miš. ◆ Tretjič gre rado.	A
sušec pa je najhujši.« Po teh besedah pa se vsa	gora	hipoma pooblači in vse nevihte udarijo nanjo	A
sprehajati pod sončnim plavim nebom sredi njihovih	gora	in ledenikov. Iz krčem in okolice odmeva glasba	A
neprestano je kazal s prstom skozi ozračje na vrhove	gora,	na struge rek, na bregove jezer in na ravnine	A
vsa živa zanj, vesel bi bil gozdov, potokov in	gora.	Godba bi mu postala zopet visoka in ne bi se	A
ve kam se mu toži, čez deset zemelj, čez sto	gora...	v neizmerno daljo...In bala se je, da ji ga ne	A
samo da bi mu kdo verjel, take prsi, kakor	gora,	in niti kašlja ne! * Ko je prišla pomlad, ni	A
navpično skoro in nevarno. Samotna je bila	gora,	ni bilo na njej sledi človeške. »Izgubila sem	A
zahajalo, zardečilo se je mesto v dolini, od	gora	sem je zapihal veter. »Domov, Vladoša!« je rekla	A
Zakaj je ta dim tu?« je vprašala. »To je Vezuv,	gora,	ki bljuje ogenj.« »Od kod pa?«	A
sloni širo . / . / stran 165 . / ka zagrebška	gora	s svojim raztegnjenim temenom in neštetimi hribi	A
in jokal; vidim ga kakor skoraj v vsej lepoti	gora	in dolin, polj in gozdov, vijugastih potokov	A
bilo to nekaj groznega. Skala je kot kakšna	gora	zavzemala vso trato, grobnica je bila kot kocka	A
izbruhnili ognjeniki, ognjene skale so letele iz	gora	in tekoča gmota porfirijev in bazaltov se je	A
odkritje?« Bouvard je hotel pojasniti z dviganjem	gora	teorijo Elieja de Beaumonta. »Ne poznam	A
izginila), da je bil ta kraj, ta nekropola -	gora	Faunus, kjer so bili zakopali Zlato tele.	A
se Sveto pismo ne moti? Predvsem pa, kje je	gora	Faunus?Pisci tega ne povedo.	A
prošnjo, a odgovora nanjo ni bilo. Morda pa je	gora	Faunus izginila, morda ni bila grič, temveč	A
Bil je debel, a gibčen mož, osupljivo neumen,	gora	bebavega navdušenja - eden tistih popolnoma	A
da ti pred očmi propada, kot bi se krušila	gora.	Bila je samotna petnajsta ura.	A
je bila železnica prekinjena ob vznožju teh	gora,	ki jih je bilo potrebno prekoračiti v nosilnici	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani