golob (3.713)

spustita z vrha lutki v podobi hudiča in bel	golob.	Otroci med vriščem pobirajo sadje in lect, petje	A
trpljenja ... KOMAR: pod oknom, s pijanim glasom:	Golob	in golobica, Bog vaju blagoslovi! Jerman	A
toliko bolj silijo k soncu. Tudi jaz sem bil tak	golob,	ko sem prvikrat pobegnil v Ameriko. DIONIZ	A
Grozovitež angeljskoblagi! Ti	golob	srditi!Ti jagnje z volčjo krvoločnostjo!	A
vprašanje. GROZD: Nihče ne umrje naravne smrti ...	Golob	je mrtev in postavimo mu spomenik; to je vse	A
revolucionar, mora biti pripravljen na stradanje.	Golob	je stradal in izstradal, kakor je hotel; to	A
svetom, povzdigniti njegov spomin. ŠČUKA: Bajke!	Golob	je bil nespameten človek.Naj bi bil lagal, kakor	A
Sredstvo je sredstvo. MATILDA:	Golob	ni lagal? STÉBELCE resno: Ne, gospodična	A
Pesem 53 Fin de siecle 55 Ti angel visoki 58	Golob	59 Slutnja 60 Na brinju jagoda 62 Pesem 63 Vprašanje	A
vernosti in brez prevar. . / . / stran 59 . /	Golob	Te oči kakor v ognju okopane, pa nad njimi	A
in dan s hrepenenjem bi v začarani kraj, kot	golob	za zvonenjem vse bi k tebi nazaj! Slutnja	A
je. Zdaj stoji, diši, na daljave blešči, ko	golob	mi upira v svet rdeče oči. Kadar klas šumi,	A
je. Zdaj stoji, diši, na daljave blešči, ko	golob	mi upira v svet rdeče oči. Kadar klas šumi,	A
tvojih očeh. - - - Tik mimo mene je priletel	golob	in se mi s perutjo dotaknil ustnic. Kdo se spomni	A
zelenemu polju. Zvit kakor kača, preprost kot	golob.	Živeti.	A
vendar drugače.« »Seve, da je drugače, ker	golob,	ko se spusti s stolpa, lahko zoblje koruzna	A
prepada ali stolp v mestu. Pri tem pa mi je	golob	bližji.Ker živi z nami, gruli na napuščih naših	A
Seve, prav gotovo ga bi. Divji	golob,	siva kepa, se je utrgal z napušča in padel mimo	A
grad in popotniku v dalji uteha ti,	golob	izpod tujega neba trepeče nazaj, hrepenenje	A
nežno, ‒ tako bi v »Malih oglasih« idealen	golob	vabil idealno golobico na vkupen izlet v večerno	A
se je smejal in je zraven gledal kakor turški	golob.	Morebiti je meni škodovala govedina, morebiti	A
vojske!« Družina je že večerjala, ko je prišel	Golob,	ki je bil židane volje.Sklenil je dobro kupčijo	A
Francka je odšla v izbo. . / . / stran 121 . /	Golob	je poiskal porcelanko, ki si jo je privoščil	A
se naslonila nazaj pri peči in vzdihnila.	Golob	je obstal sredi hiše in prenehal gibati s prsti	A
»Kaj pa je?«	Golob	je pozorno dvignil glavo. »I, kaj?	A
»Danes mi je sama priznala.«	Golob	je pritisnil pesti ob senca, se okrenil, topotnil	A
in spat pojdi!« je zamolklo zarežal nad ženo	Golob.	Mati se je pokropila iz kropivčka in odšla v	A
»To bi bilo najboljše. Toda	Golob!	On je strašen človek.«	A
počakaj. Potem pa zaplešemo in mir besedi in oče	Golob	se bo koj unesel.« »Bog ve, kdaj bo konec vojske	A
Mati je vstala še pred dnem in odšla.	Golob	je ni vprašal, kam gre.Vstal je mrk in čutil	A
jih poslala za njo.« »To je prav,« je rekel	Golob	in truden sedel k peči. »Če bi si bila kaj naredila	A
kaj naredila!« »Trmasta je dovolj,« je menil	Golob	in se presedel na klopi. »Moj Bog, saj veš,	A
Kakšen si!«	Golob	je na pol vzdihnil, na pol se oddrzal, pa ni	A
potegnili neko žensko iz Save. Mati je zajokala,	Golob	je žvečil s čeljustmi in pihal skozi nos, da	A
»Včeraj, no! Ta ni bila Francka.«	Golob	bi bil žensko najrajši udaril. Tudi tretja odposlank	A
Mati jo je plačala.	Golob	pa ni strpel in je pomolil za njo skozi vrata	A
zahvaljen,« je vzdihnila mati, ko sta bila sama.	Golob	se je pa takoj potuhnil in razsodil: »Naj le	A
opazil Goloba, ki je šel po cesti pred njim. »	Golob,	« je rekel hlapec in pokazal z bičem po cesti	A
Tako,« je rekel hladno. »Kaj pa bo s Francko?«	Golob	je pobledel in pogledal čez polje: »Kar si je	A
Kar si je skuhala, naj pa sné.« »Ne tako, oče	Golob,	« je začel župnik.»Saj je hudega že tako dovolj	A
prikladajmo!« »Jaz tudi tako pravim,« je potrdil	Golob	in gledal v hlapčev hrbet.»Desetkrat rajši bi	A
Nazaj naj pride.« »Nak!« je kakor odsekal	Golob.	Župnik je pomolčal.	A
Saj je padel, ste rekli,« ga je hitro ustavil	Golob.	»Pravi Jernej.	A
Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat omenil: »	Golob,	lepo vas prosim, premislite si!« »Lahko noč	A
prosim, premislite si!« »Lahko noč,« je rekel	Golob	in naglo odšel. Župniku pa se ni ta večer nič	A
Župan je vzel klobuk in sta šla.	Golob	je sedel pred hišo in kadil pa čemerno se je	A
« ga je nagovoril župnik. »Se,« je odvrnil	Golob	in privzdignil nekoliko klobuk. Vstal pa ni	A
zet tudi.« »Kakšen zet?« gaje zavrnil osorno	Golob.	»Ki bi bil, če bi učakal,« je popravljal župnik	A
Župan je segel po drugo slivo.	Golob	je pogledal v veje: »Le daj, župan, saj jih	A
saj jih imamo.« . / . / stran 169 . / »Vidiš,	Golob,	« je začel naglo župan in odfrcnil s prstom pečko	A
Matija padel.« »Ali da je zares?« je pogledal	Golob	najprej župnika, potem še župana in za hip je	A
še sedaj.« »Posebno še sedaj ne,« je potrkal	Golob	s sklepi po klopi.»Zakaj sedaj je sramota vidna	A
grizla Golobova trma. »Le pustimo,« je rekel	Golob	in gledal srepo predse. »Jaz sem bil danes že	A
odpovem, na tem mestu! Župan, ti si za pričo ‒«	Golob	je planil v hišo in prinesel ključ od cerkvene	A
volitve! Potem boš videl in vi tudi, kdo je	Golob.	« »Zbogom,« je rekel župnik in se okrenil.Župan	A
France, ali Lojza je šla. . / . / stran 205 . /	Golob	je kosil steljo v gozdu, mati je bila doma.	A
modro odvedla vso družino ven v kuhinjo. »Oče	Golob,	snubit sem prišel,« je začel France brez ovinkov	A
sem prišel,« je začel France brez ovinkov.	Golob	se je zavzel. »Za koga?«	A
»Za koga?« »Zase.«	Golob	se je še bolj čudil. »Ali mi daste Francko ali	A
»Počakaj no, grem po mater.«	Golob	je zaklical skozi duri, da je prišla žena v	A
/ . / stran 224 . / Segla sta si v roke in	Golob	mu jo je stiskal in stiskal in iskal besede	A
Velja?« »Ali sem kaj vprašal,	Golob?	Kar ji daste, vse pride prav.	A
dote ne bo v moji hiši nikoli kruha stradala.«	Golob	je spet segel čez mizo in poiskal Francetovo	A
je vračal domov, zakaj izvrstno vino je imel	Golob.	In doma ni mogel drugače, da je potrkal na okno	A
»Pokličite ga!« »	Golob!	« je zavpil župan in ga vabil z roko. Golob je	A
Golob!« je zavpil župan in ga vabil z roko.	Golob	je zasadil vile v tla, si otrl pot z rdečo ruto	A
naše kompanije.« »Kaj?« je vprašal zateglo	Golob	in kri mu je šinila v lice. »Kaj, kaj, kaj!	A
je dvignil izpod konjskih kopit. Župan in	Golob	sta gledala za njimi. »Vidiš, Golob, sedaj bomo	A
Župan in Golob sta gledala za njimi. »Vidiš,	Golob,	sedaj bomo pa občutili vojsko.« Golob ga je	A
Vidiš, Golob, sedaj bomo pa občutili vojsko.«	Golob	ga je gledal z razprtimi očmi, po suhem licu	A
Le vse dajmo, samo da nas Laha obvarujejo.«	Golob	ga je gledal in ustnice so se mu tresle, kot	A
« mu je še rekel župan in šel nazaj v vas.	Golob	je gledal za njim in, ko je bil že daleč, je	A
gospodarji so gledali od daleč izpred hlevov.	Golob	je nakladal zadnji voz na pol suhega sena.Klobuk	A
bilo zdrave zemlje, da bi človek legel nanjo.	Golob,	tisti Golob, ki je od daleč mahal s klobukom	A
zemlje, da bi človek legel nanjo. Golob, tisti	Golob,	ki je od daleč mahal s klobukom in sikal šššššš	A
sikal šššššš, če je zašla kokoš na travnik,	Golob,	ki je ka zal pesti, če je paglavec sunil soseda	A
paglavec sunil soseda šolarčka s ceste v travo ‒ ta	Golob	je bil priča razdejanja, groznih ran na travniku	A
Ali ne vidite, da je pot zaprta?«	Golob	se je ustavil in premeril vozove, ki so stali	A
seno!« »Ne, ne prodam,« je odvrnil zadirčno	Golob	s sklanim glasom. »Morate!« je velel vojak.	A
»Morate!« je velel vojak.	Golob	ga je pogledal izpod čela.Odkar je bil gospodar	A
»Petnajst kron za seno,« je ponudil vojak.	Golob	je še enkrat srepo pogledal in nato strogo velel	A
. / stran 270 . / »Prevrnite!« je ponovil	Golob	in skočil k vozu.Skrivil je upognjeni hrbet	A
pomolil kolesa kvišku. »Primi!« je velel spet	Golob,	zagrabil za kolo, mišice so se mu napele in	A
potisnili in dvignili voz čez jarek suhega potoka.	Golob	je pa šel ves sključen pred njim in se ni več	A
»Seveda je bil. Kako bi bil odletel	golob,	da bi ne bil pogrlil golobici.« »Ah, in jaz	A
Lovreku, kakor že večkrat, pridružil poročnik	Golob.	Vohun ju je opazil ter jima od daleč sledil.	A
pogovarjalo več ljudi. Eden izmed njih - poročnik	Golob,	kakor je dognal Ulrik po njegovem debelem glasu	A
visel na pozlačeni, če ne zlati verižici bel	golob,	z oljkovo vejico v kljunu. ”Kakšna božja	A
gorsko vas, ki se je bila spustila kakor bel	golob	na zeleno réber.Po cesti mimo vrta je prišel	A
mirno nebó, a nedaleč je stal na neki strehi	golob,	prestopal se z ene noge na drugo in stezal belo	A
okroglo stranska mizo sta sedela davčni praktikant	Golob	in učitelj Slivar; prvega so krasile redke,	A
znan obraz se je sklonil k njemu. »Ej, gospod	Golob,	ej, Francek, po tolikem času?« Smehljajoč	A
dremal pijan pred dolgo vrsto praznih steklenic...	Golob	je hitel, mudilo se mu je, zgrešil je ulico	A
III Franc	Golob	je imel tiste čase šestindvajset let, ne dosti	A
šla molče in počasi po stopnicah navzgor.	Golob	se je vrnil v mesto.Prišel je domov šele pozno	A
velikonočni zvonovi ter utihnili za zmerom. Franc	Golob	si je mislil v svojem srcu: Ko sem bil	A
velela kraljična. Mati je bila vznemirjena, kakor	golob,	kadar prileti skozi okno in frfota prestrašen	A
nepomembna senca resničnosti. MOJ NAJLEPŠI	GOLOB	Našo družino sem si vedno predstavljal	A
golobico si pa verjetno dobil pri meni... Vaš	golob	mi jo je speljal...« Zaslutil sem, da	A
zapičil se je v mojega beločopca. Moj najlepši	golob	pa ga že od daleč ni maral. Kadar se je možakar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani