nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Ob smrtni postelji, poved v sobesedilu:
V Maslenovi gostilni so se dolgočasili navadni gostje: Evstahij Flerin, davkar v pokoju, debel človek z bleščečo plešo in gromovitim basom, - kontrolor Slamica in davčni adjunkt Križaj, oba drug drugemu do pičice podobna, z enakimi rdečimi brki, mežikujočimi očmi in nenavadno porastlimi rokami, - poštar Brezina, ki je zazdehal vsak trenutek in si popravljal ovratnik pod tolstim podbradkom, - skratka, ljudje, kakršne dobite proti večeru navadno po vseh malomestnih gostilnah. Za okroglo stranska mizo sta sedela davčni praktikant Golob in učitelj Slivar; prvega so krasile redke, svetlorumene in zato skoro nevidne, drugega pa goste, črne brkice. Niti na tem niti na onem ni bilo nič posebnega, kar bi koga na prvi hip zanimalo; dvoje povprečnih, vsakdanjih obrazov, kakor jih človek pozabi v tistem trenutku, ko jih je bil prvikrat zagledal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani