doline (7.609)

Nikar me ne spomni, Nežka, da me skoraj hribi in	doline	od gnádljive moje gospe ločili bodo. NEŽKA	A
poštev, ali ga gledamo z najvišje gore ali pa iz	doline.	Jaz vidim v Ljubljani pozimi, če ni megle, sončni	A
Mi vemo, pri čem si. Od Kravje	doline	do Kurje vasi možak se zatorej ne dobi. DOBRIN	A
. No, hvala bogu, samo da ni nič hudega. Do	doline	zdaj ni nobenega ovinka več ...Pohitiva, Tereza	A
njegova zunanjost priča, da visoko drži bandero	doline	šentflorjanske.Kolikor je hinavščine v njem	A
DACAR, od vseh rodoljubov obsojeni grešnik	doline	šentflorjanske; suhlját je, rdečenos, vsaka	A
UČITELJ ŠVILIGOJ je po besedah Petrovih ”čednost	doline	šentflorjanske“.On ne pozná grešnikov in jih	A
PRVI PRIZOR Za mizo sedé rodoljubi iz	doline	šentflorjanske: notar, dacar, štacunar, cerkovnik	A
Že to je črno znamenje!	Doline	šentflorjanske ni blagoslovil Bog zato, da bi	A
priči sveto družbo, takorekoč telesno stražo	doline	šentflorjanske.In jo imenujmo ”družbo razlíčnih	A
prestrašen: Stojte, vi zvesti rodoljubi iz	doline	šentflorjanske!Stojte, pripravite se, branite	A
izkušnjavec, nevernik, stran iz tega kraja, stran iz	doline	šentflorjanske!... Stojte, rodoljubi, in se nikamor	A
govorniški maniri: Gospôda! Čestiti rodoljubi iz	doline	šentflorjanske!Ta visoka čast, ki ste mi jo	A
točita in vzdigneta kozarce. ŽUPAN: Čednost te	doline!	ZLODEJ: Nedolžnost njena!	A
hudó je vrhovnemu čuvarju te lepe in čednostne	doline	šentflorjanske... tudi v njem je krí, takorekoč	A
O Bog, zakaj si odvrnil obraz od te lepe	doline	šentflorjanske?...Ná, pa Bog s teboj in vsi njegovi	A
In kjé, pokaži, so tlačani moji in hlapci iz	doline	šentflorjanske, ki sem jih željna bolj ko vseh	A
srcu: ali si ti res Peter, tisti Peter, greh iz	doline	šentflorjanske? PETER: To je tvoja reč, prijatel	A
tudi ne! Popotnik Peter sem, nadložna sirota iz	doline	šentflorjanske... PETER in JACINTA: Kdo?	A
popotnika: Kdo si? POPOTNIK: Popotnik Peter iz	doline	šentflorjanske. PETER: Nisi! Odpri obedve	A
nikomur ne razodeni, da si Peter, sirota iz	doline	šentflorjanske!Tisti hip, ko razodeneš, te pribijem	A
rodoljuben: Stojte! Stojte, o rodoljubi iz	doline	šentflorjanske!V teh težkih dnéh, ko uživa domovina	A
pozdravim tako pozno! Ti dišeči cvet, ti čednost	doline	šentflorjanske! JACINTA: Pozdravljen!	A
Tako pozno, cerkovnik, tako pozno, pobožnost	doline	šentflorjanske?Kje pa je župnik, kaj mencá?	A
Zaletelo se mi je! - Sirota iz	doline	šentflorjanske je podpisala - PETER: Je podpisala	A
razodeni, Peter, in prisezi: ali si ti sirota iz	doline	šentflorjanske, ali nisi?Ali smo te redili po	A
noč in še to uro po široki rávni, čez hribe in	doline	in vodé.Četvero vrancev je napreženih.	A
Na voz, Jacinta! Po široki rávni čez hribe in	doline	in vodé! JACINTA: Z levico ti bom stiskala	A
bom umetnik, kako bom razbojnik? Sirota sem iz	doline	šentflorjanske; Mojzes, pod vrbo skrit. VSI	A
popotnika ŽUPAN: Stojte, rodoljubi iz	doline	šentflorjanske!Ne prenaglite se, poslušajte	A
nič, neomajana in neomajna je ostala čednost	doline	šentflorjanske! DACAR: Resnično!	A
na bojnem polju; čisto vihrá nad nami bandero	doline	šentflorjanske.In pod tem banderom zapojmo,	A
redí Ustopi Šentpeter s ključi. »Iz solzne	doline	tuj gospod Na pragu je naše hiše, Poprôsil ponižno	A
strmim. O kako si podobna mnogemu srcu te solzne	doline!	Otroku I.	A
ženina motno upira oko in joka ... Pómlad ozarja	doline,	gore; pred jamo na grobih dekleta stoje in raka	A
pokop tedaj ne prigode, ko na polje in vrt,	doline	in gore ob cvetu cvet pripenja pomlad ‒ celo	A
neurnik o povodnji vlije, iz hriba strmega v	doline	plane, z derečimi valovami ovije, kar se mu	A
lovski rog To je lovski rog! Čez hribe in	doline	se zlega naokrog, odzivljejo se skale in tišine	A
sneg tam plameni, planote, glej, globoke te	doline	‒ miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto, visoko	A
LOVSKI ROG To je lovski rog! Čez hribe in	doline	se zlega naokrog, odzivljejo se skale in tišine	A
sneg tam plameni, planote, glej, globoke te	doline	‒ miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto, visoko	A
in svizca. Prilezla prav pod vrh in odvrgla	doline.	Pogledi nad prostorom so tako nenavadno logični	A
svetu roma, Ki ga zvesto spremlja z doma Čez	doline,	čez goré. Čez goré in čez doline, Pa do tvojih	A
doma Čez doline, čez goré. Čez goré in čez	doline,	Pa do tvojih sem bregóv, Kjer naj hujše bolečine	A
se urno solnce pomiče; Smeh, kriki veseli z	doline	doné, Vesela družba k odhodu kliče! Podaj mi	A
Premagane bežé temine, Gore spet gledam in	doline	Življenje se mi vrača spet, Kakó si lep pomladni	A
Jelen Brenčič: Vzdih cvetne dobrave / Spev tihe	doline,	2. zvezek Virtualna slovenska knjigarna BESeDA	A
Kot cvetje... Krog	doline	naše grički so ponižni za sveta vrvenje, boj	A
Jelen-Brenčič: Vrisk jasne planine / Spev tihe	doline,	3. zvezek Virtualna slovenska knjigarna BESeDA	A
kitica te pesmi kot geslo zbirki Spev tihe	doline	objavljena l. 1937. List „Kmečka žena“ je objavil	A
poljem dviga se griček, biserček v kroni naše	doline	nanj imam jaz najlepše spomine, kakor na rodno	A
večer sva zraven kapele tiho obstali, zrli v	doline:	vse obsijane od mesečine v dolu so hiše sanjale	A
šumni lesovi, v potokih drhtijo valovi. Zelene	doline	in skalne gore molčé in strmé... Zvonovi pojo	A
svitu zlate zore. Veterček pihlja čez hribe in	doline;	poigrava se v lesovih vrh planine. Med grmovjem	A
solzo si otrnem z lica Meglena slika ljubljene	doline,	ne drami iz nemirnega me spanja! Mrak jutranji	A
gre moj hod, mudi se mi naprej. Goré še tri,	doline	tri mi prehoditi je, deroče globočine tri mi	A
Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek ozke	doline,	iz dola obrne v strmi se breg, saj dom ji je	A
tmine, glava težka mi zaspí, duh čez hribe in	doline	na perutih k teb′ letí. Teb′ v naročje glavo	A
zadnjič poljubilo je; v krilo temine hribje,	doline	tiho zavili so se. Tam na iztoku v sinjem oboku	A
vrhovi dreves, krošnje zemeljskih čudes; kje	doline	iz ledu in spomina?Čas je iz brez.	A
polja so že prekopana. Dviga iz megle gore,	doline,	svetle jase. Na bazaltnem tronu, v megli sedi	A
še trenutek, in ugasnijo. Tiha je vas sredi	doline.	V kraški kuhinji topli smo zbrani, čutimo v	A
v njem mrlič leži ‒ mlad mrlič med rožami ‒	doline	valové in hribi valové.‒	A
nič boja bilo ni, tukaj je tiho pokrilo morjé	doline,	polja in goré. IX Štirje veslači v noč gredó	A
Gorenj′c, z mrzle planine! Vabi Dolenj′c v gorke	doline.	Mrzel je led, pridi se gret.	A
bogve kdaj ga videl bom. Vmes so hribi in	doline,	vmes šumenje bistrih rek; daleč, daleč so planine	A
poznali Zamaška, ki ga spoštujejo in cenijo tri	doline	in gore in Brda in Kras!« Tisti trenotek sem	A
in skočil na kolo. Kmalu sem bil sredi Rožne	doline,	kjer me je čakal deček.Spravil sem kolo v kmečki	A
želim, pustite tisto preprosto dekle iz Rožne	doline	in si izberite za življenjsko družico kako meščanko	A
hraneč se po livku s samimi redkobami. Na koncu	doline	smo se ob studencu odpočili in okrepčali.Ob	A
Ves ta razgibani relief prepredajo rečne	doline,	ki se ponekod razširijo v zaprta ravninska območja	A
divjanjem barbarov umikalo v težje dostopne	doline	in v višje ležeče kraje. Do 6. stoletja se znova	A
zemljo je tedaj zadišalo po jabolkih iz Vremske	doline	in se vzbudilo klokotanje mlinskih koles.A njihove	A
Milče!« ga je nato klicala, da je odmevalo iz	doline.	To je od sile, je pomislil.	A
Trgovina, ki jo poznajo vsi lovci iz Vremske	doline,	iz Postojne in Istre, ker prihajajo vanjo po	A
stopnicah vzpenjajo od morja gor po bregu, ter	doline.	Za pašten je zasnoval hišico, ki bi od njega	A
bregom in morjem. V notranjosti skledaste	doline	pa si je zamislil poslopje v obliki polkroga	A
podoben srednjeveškemu pevcu ljubezni, ki prehodi	doline	in premaga prelaze, da bi ljudem prinesel novo	A
počasi in neslišno odteka z jezerom iz široke	doline	med gorami proti jugu.Vse je bilo zbrano in	A
nekoliko razpadla, samotna pristava v koncu	doline,	pod črnim smrekovim gozdom, mi je kar všeč.	A
mladih dreves mu je prihajalo naproti skoraj do	doline.	Z levico je pomahal kolovozu in krenil ob potoku	A
obstal in se obrnil, da bi se poslovil od svoje	doline.	Ležala je pred njim vsa bela in vsa tiha, samo	A
širokoplečati Krn, ki je tam daleč na koncu	doline	žarel v svojem belem zimskem kožuhu.	A
O, najmanj desetkrat širša od Temnikarjeve	doline.	Bele ceste in cestice so se vijugale sem in tja	A
vabljiva, toda nevarna, temnooka gospa. Ob robovih	doline	so po policah nad poljem in nad reko sedeli	A
vsemi drugimi stvarmi skladno rima v pesem te	doline...	In tam v pobočju stoji hrast.	A
Peter Majcen in se zamaknil v travnik na dnu	doline,	ki ga je senca že rezala na dvoje: v sončno	A
narejenim veseljem. »Prejle sem jo gledal iz	doline.	Tako prijazno se mi je smehljala s pobočja.«	A
ki si počasi utira pot skozi meglo in drsi iz	doline.	A ko sine svit, je še zmeraj na istem mestu,	A
da ji je pravzaprav že čas oditi iz te solzne	doline	po zasluženo plačilo - in je umrla.	A
To so vrhovi, to so straže. Po sredi	doline	se vije Vipava.Nič peska in kamenja ni v njeni	A
Primorska!	Doline	in polja in njive so samo meso, sama strnjena	A
In bila je tudi najlepša. Rasla je iz zelene	doline.	Njeno pobočje je bilo najprej lepo položno.	A
dežele. Videl je vse druge vrhove, videl je	doline,	reke, morje in mesta ob morju. Bilo	A
je rekla jelka. »Lahko kaj kmalu pridejo iz	doline	in naju posekajo.Saj sva že odrasla in dozorela	A
hudiče, ki še divjajo tam po cesti, naženemo iz	doline	...’Toda ni dočakal.	A
svoje tri visoke topole, ki so stali prav sredi	doline.	Večkrat sem se spraševal, kaj pravzaprav tako	A
cvetele rdeče strehe redkih, skritih hiš. Dno	doline	pa je bilo otavno, blagozeleno in podolgem razdeljeno	A
tudi tri topole, ki so tako negibno stali sredi	doline.	Nenadoma pa se mi je zazdelo, da se prvi maje	A
avtomobila, ki je bil takrat strah in trepet vse	doline.	Ljudje so se razbežali.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani