deleuze (220)

spravljali v obup, toda igrala sta naprej, saj	Deleuze	ukazuje, da nas jok in stok ne smeta prestrašiti	A
interpreti, med njimi izstopata zlasti Lefort in	Deleuze,	v tem pamfletu videli višek Sadove ironije.	C
človekova strast ne potrebuje večje svobode."	Deleuze	je med prvimi opozoril, da je ključni pogoj	C
najdemo, denimo, v Deleuzovi Logiki smisla.	Deleuze	namreč razmerja med subjektovo voljo in voljo	C
mu pomeni to, kar se mu primeri. Kot pokaže	Deleuze,	pri privolitvi v usodo ne gre samo za interpretacijo	C
izhodišču." Ta sklepni moment metode označuje	Deleuze	kot ponovno najdeni dualizem, ali tudi, in to	C
metoda prevladanja dualizma. K temu dodajmo, da	Deleuze	izhodiščno raven, raven dane mešanice razume	C
strukturalizem ni kos. Tako lahko rečemo, da	Deleuze	misli strukturalizem onstran ti. strukturalizma	C
da ga je sposoben tudi postaviti na noge.	Deleuze	torej ne misli le bistva strukturalizma, ampak	C
filozofski stil, 'svobodni indirektni govor':	Deleuze	interpretira in konstruira hkrati, analizira	C
Logiko smisla in Anti-Ojdipom. V Logiki smisla	Deleuze	dokazuje, da lahko logika smisla opravi nalogo	C
ontologije: tako v Logiki smisla kot Anti-Ojdipu	Deleuze	išče neko ontološko oporo, kamor bo lahko umestil	C
potjo. Naloga mišljenja mnogoterega je, pravi	Deleuze	v Foucaultu, da uide dualizmom tako, da jih	C
vmes le na način pregrade videza. Zdi se, da	Deleuze	v svoji filozofiji ključni spopad z logiko videza	C
je dano na začetku, je neka mešanica, pravi	Deleuze	z Bergsonom, toda v tem je ves problem metode	C
ampak obrat, v katerem bi se avtonomni Gilles	Deleuze	izkazal za "Gillesa Deleuza", in "Gilles Deleuze	C
Deleuze izkazal za "Gillesa Deleuza", in "Gilles	Deleuze"	za nujni ovinek na poti k neki avtonomni singularnosti	C
te opozicije je našel, bolje rečeno, iznašel	Deleuze	sam v stoicizmu; ne gre torej za to, da bi se	C
sam v stoicizmu; ne gre torej za to, da bi se	Deleuze	vračal k stoicizmu, ne gre za novo branje stoicizma	C
telesi. Le če bodo umeščene med telesa, koncipira	Deleuze,	bodo lahko netelesne kategorije dobile status	C
pogorišče stoiškega večnega ognja", sem postavi	Deleuze	novi začetek.Toda kaj v resnici pomenijo metafore	C
Bistvo nove stoiške ontologije, kakor jo misli	Deleuze,	pa je zveza teles in netelesnega: samo razmerje	C
prostora. Zato to prvo podvojitev bergsonizma	Deleuze	uravnovesi s tem, da trajanju doda prostor,	C
razgradijo svet navideznih razlik. Tako koncipira	Deleuze	dvojno gibanje razlike v Razliki in ponavljanju	C
prinaša razgradnjo teh danosti. Empirizem, pravi	Deleuze,	je neka pasivna sinteza, ki drsi ob pojavih	C
ločnico, kot navidezno razliko. Tako koncipira	Deleuze	humovski in bergsonistični empirizem, oba svoje	C
netelesnega, lahko formuliramo šele, ugotavlja	Deleuze,	če stoicizem razumemo kot empirizem pasivne	C
predstavlja sama. Želja po delitvi, komentira	Deleuze,	je pravzaprav želja po izločitvi: politik je	C
lažnih pastirjev ljudi od pravih. S tega vidika	Deleuze	preinterpretira vlogo mita pri Platonu: zdi	C
nerazločljivosti in nerazumljivosti. Ali kot pravi	Deleuze:	"Čisto postajanje, neomejeno, je snov simulakra	C
kar filozofsko domeno par excellence, ki ji	Deleuze	pravi svet reprezentacije.Vezno tkivo tega sveta	C
sveta reprezentacije pri Platonu, ugotavlja	Deleuze,	ne sežejo prek same metode njegove vzpostavitve	C
gospodovanje Istega in Podobnega. Toda nemara, dodaja	Deleuze,	je ta vizija postplatonske filozofije pretirana	C
hkrati večji in manjši", "starejši in mlajši".	Deleuze	nakazuje, da se Platon v Kratilu nemara sooča	C
Nauk subverzije platonizma, kakor ga artikulira	Deleuze,	je torej v tem, da je premik gledišča dovršen	C
čistih dogodkov. Paradoksi smisla, interpretira	Deleuze,	so pri Carrollu najprej, se pravi na ravni zgodbe	C
logika govori o dimenzijah jezika, izpeljuje	Deleuze,	poleg designacije in manifestacije nima v mislih	C
stvarjo, potem velja za to dimenzijo, ki ji	Deleuze	pravi pomen ali pomenjanje (signification),	C
in kot pogoj blokiran. Reduciran je, pravi	Deleuze,	na obliko možnosti same propozicije, kolikor	C
simulacija propozicije, "propozicija". Ali kot pravi	Deleuze,	zanima nas, kako je mogoče smisel uzreti kot	C
prestopimo na univerzalno raven. Tedaj, pravi	Deleuze,	v krog propozicije ne dolbemo le vrzeli designacije	C
ravni čistih neudejanjenih dogodkov. Kadar torej	Deleuze	govori o površini smisla, o dogodkovnosti smisla	C
je pojasnilo stoiškega Amor fati, za katerega	Deleuze	pravi, da "je enak boju svobodnih ljudi": to	C
je njegova pot obrnjena. V tem pogledu ločuje	Deleuze	med določitvijo pomena (détérmination de signification	C
nesmisla. Ujeti to gibanje nesmisla, dokazuje	Deleuze,	je tudi edina poanta dveh vrst paradoksov v	C
pridevniki in substantivi. Te razlike, pravi	Deleuze,	nimajo nobenega pomena, bistveno je le to, da	C
znajdemo še predobro. Vprašanje je, ali se	Deleuze	zaveda nevarnosti, ki jo prinaša konceptualizacija	C
so splošna izvajanja zavita v dvoumnost, kjer	Deleuze	ves čas enako uporablja "zunanjo" in "notranjo	C
substanc. Ko govorimo o matematiki, opozarja	Deleuze,	ne gre za matematično metaforo; pred nami se	C
ali plati površine. Narave simbolnega, pravi	Deleuze,	ni mogoče pojasniti mimo tega razmerja, v katerem	C
diferencialnih enačb te krivulje. Ali kot pravi	Deleuze,	ki se v teh definicijah opira na delo Alberta	C
nerazločljivostjo in spodvitostjo. Temu temelju pravi	Deleuze	v splošnem neka mnogoterost (une multiplicité	C
ustrezajo vsaki vrsti posebej. Ali kot pravi	Deleuze,	"prve konstituirajo neke spremenljivke, druge	C
marveč v svoji idealnosti. Strukturalizma, pravi	Deleuze,	se ne da ločiti od novega materializma.Pomembno	C
topološko polje singularnosti. To polje je, pravi	Deleuze,	neko "realno transcendentalno polje"; transcendentalno	C
refleksivnega razmerja med točko in razlikami	Deleuze	ne upošteva, ampak izrecno ločuje diferencialne	C
nove koncepcije subverzije običajnega prostora	Deleuze	v Logiki smisla prenovi tudi idejo časa, ki	C
ki obstaja v stoiškem svetu teles, komentira	Deleuze,	je čas sedanjosti ali Kronos.Preteklost in prihodnos	C
čeprav je točka singularnosti, je Aiôn, pravi	Deleuze,	neka neomejena premica."Medtem ko je bil Kronos	C
zavito, nelinearno strukturo časa. Kot pravi	Deleuze,	"Aiôn pričakuje jezik", čeprav vznikne šele	C
idealno raven. Zdaj vidimo natančneje, zakaj je	Deleuze	prisiljen vztrajati na dvoumnosti teles in stanj	C
idealne točke subverzije. Značilno je, da	Deleuze	za učinke smisla, ki izhajajo iz idealne ravni	C
prvo raven individualizacije. Kajti, razvija	Deleuze,	če je število singularnosti nekega takega konvergentnega	C
v stiku z drugimi telesi, pravi z Leibnizem	Deleuze,	individualna monada izraža nek svet, pri čemer	C
bistvo stoiškega koncepta izrazljivega formulira	Deleuze:	"Taka je najsplošnejša operacija smisla: smisel	C
ivergentnih serij. Tako sta konstituirana, analizira	Deleuze,	moment spoznavajoče subjektivnosti, ki ji Husserl	C
instanca, dvoumen je le znak, ali kot pravi	Deleuze,	"to, kar je reprezentant tega znaka", se pravi	C
šele z logično genezo. Zato je razumljivo, da	Deleuze	ontološko statično genezo sklene tako, da na	C
porajajo na telesu matere. Oralnost, pravi	Deleuze,	je teater terorja, vse v tem teatru je globina	C
delnih objektov. Če dopustimo možnost, nadaljuje	Deleuze,	da se shizofrenik, ki sicer popolnoma obvlada	C
kot rečeno, najširši domet. Videli smo, da	Deleuze	svet delnih objektov istoveti z gibanjem simulakrov	C
vrednost?? Tako pojasnjuje moment intence tudi	Deleuze,	ko pravi, da je željeno dejanje neka podoba	C
prevaro, nujni moment videza. Prav tako pojasnuje	Deleuze	tudi učinek, ki ga ima glede na intenco storjeno	C
območja, ki predstavljajo danosti površine. Tako	Deleuze	pojasnjuje freudovsko razlikovanje med stadiji	C
ravni jezikovne strukture. Ni naključje, pravi	Deleuze,	da se fantazma izraža v gramatikalnih transformacijah	C
določiti njenega pravega časa. Fantazme, ugotavlja	Deleuze,	ni mogoče ločiti od premeščanja, odvijanja oziroma	C
ponavljanja, ki obeleža simbolizacijo. Ko torej	Deleuze	pravi, da je sublimacija narcističnega libida	C
gibanja in rdečo nit razgradnje nujnega videza,	Deleuze	na koncu dinamične geneze izpostavi problem	C
čigar razgradnja odpira pot k vzniku fantazme.	Deleuze	opisuje splošni mehanizem potlačitve s prehodom	C
deseksualizirana energija metafizične ravni, ugotavlja	Deleuze,	lahko ponovno investira nek seksualni predmet	C
dilemo zgolj izpostavila in dokončno afirmirala.	Deleuze	v Logiki smisla izpričuje, da je pravi dualizem	C
se kljub drugačni in povsem obrnjeni vsebini	Deleuze	v Anti-Ojdipu ni odpovedal ideji subverzije	C
oziroma "absolutni pogoj produkcije". Ko torej	Deleuze	pravi, da je shizofrenija absolutni pogoj produkcije	C
neprava? Problem ojdipske želje je, ugotavljata	Deleuze	in Guattari, da jo je kot željo, ki meri na	C
med spodvitjem in nerazločljivostjo in kako	Deleuze	in Guattari to dilemo odpravljata: namera Anti	C
prvega. V tem je izziv in čar Anti-Ojdipa: če bo	Deleuze	v Anti-Ojdipu uspel pojasniti dualizem ojdipske	C
molarnim. Z vidika želeče produkcije, trdi	Deleuze,	med naravno, organsko in družbeno, mehanično	C
historične pogoje lastnega nastanka. Ali kot pravi	Deleuze	na začetku poglavja, kjer analizira niz zgodovinskih	C
ampak vir zablode, kar pojasnjuje, zakaj je	Deleuze	namesto Bergsona in metode prevladanega dualizma	C
ki jo pred analizo postavlja spodvita pot, se	Deleuze	in Guattari izogneta tako, da izpostavita neko	C
kodiranjem. Želeča produkcija, koncipirata	Deleuze	in Guattari, je v času pred nastankom kapitalizma	C
zadeva represija. Želeča telesa, koncipirata	Deleuze	in Guattari, sestavlja nerazdružljivi par toka	C
povzročajo vse produkcijske zveze." Kar torej	Deleuze	in Guattari imenujeta pasivna sinteza, pomeni	C
oziroma za absolutni pogoj produkcije. Ko torej	Deleuze	pravi, da delni objekti tvorijo polje mnogoterosti	C
Formulo izključujoče disjunkcije, argumentirata	Deleuze	in Guattari, pogosto uporablja tudi Freud; najbolj	C
in za dečka. Toda, argumentirata Guattari in	Deleuze,	bistveno za uprizoritev fantazme je, da njeno	C
popolnoma sočasne. Zato pravzaprav preseneča, da	Deleuze	in Guattari o despotskem označevalcu govorita	C
členov. Prav ta prehod označujeta Guattari in	Deleuze	kot transcendentno rabo, ki nediferencirano	C
zakonski par spolov. Toda povsem možno je, pravita	Deleuze	in Guattari, da zakon prepove nekaj, kar je	C
Najbolj čudno pri tej indukciji, ugotavljata	Deleuze	in Guattari, je to, da je premeščena želja razglašena	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani