bel (5.040)

Tako sem star in sam ... O, kakor ledenik	bel	vrh sinjih gor, je starec sam v življenju, vse	A
vrata. Potem njegov pomočnik čeznje namala velik	bel	križ.Trubar in Tomaž prijezdita po prazni ulici	A
se spustita z vrha lutki v podobi hudiča in	bel	golob.Otroci med vriščem pobirajo sadje in lect	A
si je izmislil rdečega zajca? JOŽEF: Bil je	bel.	Oči je imel rdeče.	A
kovček izpod postelje, iz njega potegne vrv. Čez	bel	in gladek trebuh je bila prepasana s štrikom	A
bobnečem valu vrgel na površino. Kako drugače	bel	je zdaj dan!In kako lep je tudi ta dan ...	A
molitevco. Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes	bel	in jutri črn, kakor ukazuje gospodar.Nadalje	A
glavnega vhoda, čez nedeljsko krilo prevezan	bel	predpasnik: Lužarica je že spet tukaj; kar	A
stara ste bila, bele čeveljčke ste imela in	bel	sončnik.Takrat sem se zmislil, da bodete vi	A
/ . / stran 32 . / Poróka Stojí tam gradič	bel,	stojí; Moží se lépa grajska hči. Kar róžica	A
Na poljani Na poljani, na poljani javor	bel	stoji, na poljano, na poljano sonce ne blešči	A
omamilo mene. . /\ .. stran 92 . \/ Čez pešček	bel	Čez pešček bel, od senc poljubovan, gre ljuba	A
stran 92 . \/ Čez pešček bel Čez pešček	bel,	od senc poljubovan, gre ljuba nasproti ta krasni	A
večer! Vzplavala čeznjo je tanka meglica,	bel	šal kraljici napravila je.Dober večer!	A
besed. Otémnil ni ga časa beg, nič manj ni	bel	prs tvojih sneg. Život je tak, roké, nogé so	A
v snu me nekaj zaslepi - na drugi strani	bel	portal, sijoč od sonca močnega, me vabi	A
priplázi se z gróba: ”Vže čas je odkríti	bel	cvét?“ Saj zímska odhája lenóba -- v pomládi	A
oči ognjene, diven stas, deklet najlepših	bel	obraz ni gánil mi dosléj srcá, ni vnemal	A
švigne mirno kakor sanje. Videl sem samó obraz -	bel	obraz device, velike, zamišljene oči, par kodrov	A
jarcem, kolovrat, par jančjih rokavic in kožuh	bel,	kratek in ustrojen, z rožami. Nato pregleda	A
ljubim jaz. Bele gore so, domovi, svetel,	bel	je njih nakras, bele roke ima dekle, ki iz vseh	A
kadar zateče kostanjeve sohe, obletele in osute,	bel	adventni vsakdan, ko starčevstvo korakoma, podrsujoče	A
jezikoma so norele. Vse je sililo na dan, v	bel	odtis.Vsa praznina zamolčanega ni mogla prekriti	A
vetrc ga nosi, kot lahen puh je mehak, s krilc	bel	prah trosi. Pavlinček nima teže, v telescu nima	A
Manica je imé, Ljubezni je polno njeno sercé.	Bel	ima obraz, pa černe oči, Mehkó se na njenih	A
tiho pada sneg, čisto tiho je pri meni, čisto	bel	je drobni sneg ... nežno hrepenim po ženi. Naj	A
VI Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in	bel	odlomi, moja draga! Ne bom ga za klobuk pripel	A
in spet razžaril tožni jim pogled. Samo en	bel,	en češnjev cvet odlomi, moja draga, saj veš	A
Tam zunaj že cvete pomladni žafran, kot lilija	bel	ves in pisan, in na izprehode metuljček leh	A
odkrito. . / . / stran 12 . / Svatba na morju	Bel	galeb in galebica zgodaj zjutraj sta se vzela	A
redkih, bledorjavih laseh. Le ovratnik je	bel	in poškrobljen kakor mrliški prt. Že po nekaj	A
globočine tri mi prebroditi je. Za brodom tretjim	bel	je prod, za prodom svet zelen, tja romarica	A
se sušeče drevo priraste zeleneče, golobček	bel	se nanj spusti, na drevu kljuva, kljuva, pika	A
sneženo odeta, na levi ji prstan poročni blesti,	bel	venec ji čelo opleta. SELITEV Ob postelji	A
vas. Klobuk imá na glav′, za njim pa listek	bel,	ta listek táko prav′, da cesar ga bo vzel.	A
Slišim klic. Ne dovoli spečemu, da pretrga	bel	obok. Predice neba so na delu, sveti se preja	A
kolen. V laseh imam prostor za rožo črno,	bel	znak. Odpirala se bodo vrata, na oknih bo spal	A
Pomlad.	Bel	obraz je zasijal v sinjini, svila zašumela po	A
Zelena tajnost. Nate mislim, ki si odšla kot	bel	labod preko rdečih voda. Zanikovalci Črn dežnik	A
Vrt je teman. Le tvoj obraz je lilijsko	bel,	Mirijam. Lilijsko bel iz mladeniških sanj.	A
tvoj obraz je lilijsko bel, Mirijam. Lilijsko	bel	iz mladeniških sanj. Na vse se spušča vse odpuščajoč	A
noč, beži moja duša. In na nji mornar, odet v	bel	plašč, in na nji mornar, izstreljen v večnost	A
Ali je trava zelena? Človek je	bel.	Gibanje.	A
ga v železje in jeklo vkovali? Jaz bi hotel	bel,	svilen plašč, kakor ga nosijo mladi kralji.	A
ki široko šumi kakor svetli pomladni oblaki,	bel	plašč, ki se svetlo blešči kakor labodi ‒ pomladni	A
Pesem Slavček med trnjem se je zganil in zapel;	bel	cvet divje rože je zakrvavel ... Trnje zori sredi	A
okenca zagrnjena večerno sonce sije. Rdeča ruta,	bel	ošpet, dekle razposajeno, širok klobuk, oj,	A
polknice Vase skrijem širino dneva Danes je	bel	Kmalu bo pomladen Jaz sem že In te čakam te	A
žameten cvet, kot lokvanj pred mano drhtiš,	bel	in razpet. Ljubek pogled, prikupen nasmeh, telo	A
. / . / stran 41 . / KAKOR SI ŽELEL Kot	bel	veličasten labod si tam, osamljen, v svoji lepoti	A
je medlel v gladini, si videl kot pisan, ne	bel	odsev. Tako zaslepljenemu s samim seboj, tok	A
porcelanasti litrski lonec in zlije kavo nanj.	Bel	lonec je rabil že stari oče in ker so ga otroci	A
obsvetil bok majhnega obrežnega parnika, da je ves	bel,	trikotnik morja med parnikom in pomolom pa je	A
Samo to bi rad vedel!« Ivanka si je opasala	bel	predpasnik.Samo učitelja in poštevanko ima v	A
labod je, voziček, spredaj ima dolg in usločen	bel	vrat, zadaj bel rep; samo da so na sredi namesto	A
spredaj ima dolg in usločen bel vrat, zadaj	bel	rep; samo da so na sredi namesto nog kolesa	A
so se premaknile in so zdaj na Mimici, ki je	bel	vosek.Tedaj se v očetovem grlu utrga in zavozla	A
ploščatimi trebuhi. Samó eden je nabuhel in	bel.	Dein Kamerad Jugoslav, je spet rekel norveški	A
obvezoval flegmono ali pa roko tistega, ki je bil	bel	od prahu, kakor da je prišel iz mlina.Prsti	A
valujočega vetra pa je vročina nepopustljiv	bel	oklep, ki drži telo priklenjeno k beli skali	A
za njim. On je prileten in njegov trebuh je	bel	sodček, na pol zavit v rdečkasto blago. »Kakó	A
A naj pride ta hip. In naj bo	bel.	Naj ima bele trepalnice in bele nosnice.	A
Potem še eden z razsvetljenim dimnikom.	Bel	dimnik pa z rumeno obvezo vsenaokoli.Nato dva	A
videti, kakó so spodaj sinjkaste, ko razpihnejo v	bel	kolobar prah na asfaltu. Po pročelju nasprotne	A
vse belo kakor list papirja pred njim. En sam	bel,	slepeč lesket. »Vous êtes joli!« tedaj začivka	A
utrnejo in je naenkrat tisti predmet ves tuj, tako	bel,	v umirajoči svetlobi lampijonov, ki jih megla	A
barvnimi kredami. Na sredi slike je stal vitek in	bel	minaret z modrikasto kupolo na vrhu, pod njim	A
cipresami, v parku pod njima, je bil videti	bel	vogal vile; tik nje je moralo biti tudi jezero	A
približeval debelušni kuhar in si otiral roke v	bel	predpasnik; pogledoval je na jezero, potem pa	A
bil še bolj simpatičen. Hribovski čevlji in	bel	predpasnik! »In ko boste še naročili testenine	A
Pogled je imel na kamnih, ki so bili še zmeraj	bel	pas ob oljnati vodi, a zdaj so bili kamni kakor	A
Iz temnega Rejčevega gozda je nenadoma planil	bel	konj in švignil čez jaso.Res le za bežen hip	A
belem konju, ki drvi po zeleni trati, zakaj	bel	konj na zeleni trati pomeni svobodo; če bom	A
pri nas, doma ... Sneži, da je Krn že zdavnaj	bel,	sneži, da je Soča vsa gosta! - Zvoni	A
Vsedel se bom lepo k mizi.	Bel	papir bo razgrnjen na njej, tisti dober bel	A
Bel papir bo razgrnjen na njej, tisti dober	bel	papir sprejme vse, kar se iz srca vlije nanj	A
donela trobenta in na sinjem nebu je mirno plaval	bel	oblak. A šele kasneje.	A
je v zimskem soncu še rahlo pozibaval lep in	bel	oblak njegovega življenja.V jekleno modrih Temnikarj	A
komaj štiri metre od okna je bil gladek in visok	bel	zid drugega krila, nad zidom rjava streha, na	A
samega kosa lesa. In bil je tako gladek in	bel	še v senci tako svetel, kakor bi neko posebno	A
lesketajoči se sinjini njenih mokrih oči srečno plava	bel	oblaček... Temnikar se počasi zlekne na	A
leži mirno in gleda v nebo, ki po njem plava	bel	oblak. - Kam plava?...	A
umirila in na zelenkasti gladini je vztrepetal	bel	oblak. Peter Majcen se je tako razveselil	A
podolgovat, kuštrav kakor jagenjček, in ves	bel,	bel ... »A tukaj si?	A
podolgovat, kuštrav kakor jagenjček, in ves bel,	bel	... »A tukaj si?	A
beli perilnik. Beli se kakor bela račka, kakor	bel	galeb, kakor bel labod.Tako daleč je, daleč	A
se kakor bela račka, kakor bel galeb, kakor	bel	labod.Tako daleč je, daleč tam na dnu, a kako	A
okvira do okvira usločen, precej širok rožnato	bel	pas: njiva cvetoče ajde.	A
vsem tem je bil kos modrega neba in na nebu	bel	oblak. »Oblak!« je zašepetal Peter Majcen	A
razpetimi krili tišine je po nebu mirno plaval	bel	oblak.	A
na čereh med borovci z mesečino oblit, kakor	bel	labod, se pognal čez Sočo, ki se je penila pod	A
tako pač je. Kadar je moka pri hiši, peče	bel	kruh, kadar je ne bo, bo kuhala koruzne mrve	A
oče nesel pšenico v mlin! In potem bomo spekli	bel	kruh.Saj nam je vendar spomladi tako obljubil	A
odvrgel ajdo, njegov obraz je bil zdaj skoraj	bel.	»Ali sem župnik ali nisem?« se je zarežal	A
jasnega pomladnega dne sta priletela na vrh gore	bel	orel in bela orlica.Takrat, pred davnimi časi	A
oblike razrezano in v peči pečeno testo. Poznam	bel	in črn kruh.Bel je pekovski, ki mu pri nas kmetje	A
Poznam bel in črn kruh.	Bel	je pekovski, ki mu pri nas kmetje in delavci	A
Bernard je razlil kapljo rdečega vina na	bel	prt in jo začel s prstom raztegavati v rožo	A
pesek se je lesketal v mesečini; bil je začuda	bel	in bliščeč. Tako, zdaj so šli in nihče	A
bobnal po mizi, Julček je razgrnil pred sabo	bel	list in ga spoštljivo gladil z dlanjo, Dominik	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani