Mojca (10.349)

se v ostrem kotu spusti do napisa: MILAN IN	MOJCA	SE MASTA RADA.Pri besedi SE se črta konča s	A
»Milena, navij mi na prvem stolu!	Mojca,	ti pa takoj umij barvanje!In poglejte, če je	A
Igrali smo Kekca. Ona je bila	Mojca,	jaz pa Kekec.Ker je bila slepa, sem jo za roko	A
Toda načrt ni uspel.	Mojca	me je ob brvi že čakala.Bila je premočena do	A
popularna igralka Brigite Bardot, Be‐Be, moja	Mojca	pa ji je bila na las podobna. Njen glas je do	A
napisan precej čez rob. Če sem ga prav razumel, je	Mojca	namigovala na poljubovanje.Mene pa je bilo že	A
ni, le - lakota!« Pričakoval sem, da mi bo	Mojca	ob tem globokem občutenju sveta kar sama padla	A
kakor ata, resen kakor mama. Nič ni čudno, da je	Mojca	popolnoma ponorela za mano.Verjetno tudi zaradi	A
PUST 5 V VRTINCU 11 BOŽIČNA VEČERJA 19 MOJČARA,	MOJCA	26 ii.Vojne vihre 30 KALKUTA 31 25000 MILJ	A
metavanje s torto. . / . / stran 26 . / MOJČARA,	MOJCA	Mojca, Mojca! ‒Kaj se dereš, Kekec?	A
torto. . / . / stran 26 . / MOJČARA, MOJCA	Mojca,	Mojca! ‒Kaj se dereš, Kekec?	A
/ . / stran 26 . / MOJČARA, MOJCA Mojca,	Mojca!	‒Kaj se dereš, Kekec?	A
‒Kaj se dereš, Kekec? ‒Koline imam zate,	Mojca,	tule v nahrbtniku jih nosim. ‒Koline?	A
Pa so sveže tele koline, Kekec? ‒Ja seveda,	Mojca.	Ravno včeraj smo klali.	A
neugnanih in flaša politega mošta, Mojčara,	Mojca!	Kar sneg se topi mi pod novimi škornji in tu	A
prekličem in zagrmim kot ugrabljena mačka! ‒O,	Mojca,	le tega nikar! ‒Naj ti bo tokrat, pobalin razoglavi	A
njeno umazano kikljo, ti pobalin. ‒Že hitim,	Mojca,	že drvim po ledeniku navzdol! ‒No, končno da	A
tudi Kekec uboga! ‒Bedanca pa le mi pozdravi,	Mojca.	‒Pa še kaj.	A
sodišču, ti brezčutnež, hinavec! ‒Kar meči jih	Mojca!	Le pazi da si roko ne izpahneš, v kolenu ne klecneš	A
razklana, krvavica krvava. ‒Ha, ha, ha, Mojčara,	Mojca.	V življenju svojem še ne polnoletnem se še nisem	A
tramvaj pri Radovedni Kocini. Ha, ha, ha, Mojčara,	Mojca!	Kar po kolenih se tlesknem, nagajivo zažmrkam	A
se še trikrat zasmejem. Ha, ha, ha, Mojčara,	Mojca!	‒Pha.Kar reži se, šema.	A
počakam Van Gogha, da me naslika! ‒Mojčara,	Mojca!	Ravno tebe še čaka Van Gogh!	A
Ti pa v Pariz, na Montmartr! Ha, ha, Mojčara,	Mojca,	gorjanka nevedna, če kdo tu med nama je šema	A
salamenski! ‒Oh, kako sem nesrečen, Mojčara,	Mojca.	Bedanca ti ne bi zavidal niti pijani merjasec	A
tega ne veš, ti butara stara. In zdaj, Mojčara,	Mojca,	le še hurej in dvakrat juhej ti zakličem in	A
... frkolin razoglavi! ‒Ha, ha, ha, Mojčara,	Mojca.	Hurej, juhej, pa dobr se mej tam gor pri Bedancu	A
hurej in že ni me več zdej! Ha, ha, ha, Mojčara,	Mojca!	ii.	A
zardela. »Glej, naše staro motovilo, kuharica	Mojca,	ki jo je bil Hartvik privedel iz Korotana, kuhe	A
»Nikar ne laži!	Mojca	je čisto dobra kuharica!« »Zakaj hočeš prav	A
pisano krilce in pisano šlabankico. »To je naša	Mojca!	« je rekel Rožle, ko je stopil h Kekcu. »Pridna	A
Še škrjanček se mora skriti pred njo ... Glej,	Mojca,	tu je Kekec, ki je prišel k nam služit.A jaz	A
Samo roko ji je podal in je molčal. A	Mojca	je že klepetala naprej: »Prav, da si prišel	A
Rožle pošepetal na uho: »Ne čudi se, Kekec!	Mojca	je sirota ‒ Mojca je slepa ...«	A
na uho: »Ne čudi se, Kekec! Mojca je sirota ‒	Mojca	je slepa ...«	A
deklico za roko pa ji je prijazno govoril: »Da,	Mojca,	lepo bomo prepevali, lepo, da se nam bodo vsi	A
bo veselje. . / . / stran 27 . / Resnično,	Mojca	...«	A
Daj, pokaži nama citre!« je prosil Rožle. In	Mojca	je sklenila ročice pa je moledovala: »Zaigraj	A
vašemu očetu prav. Pojdimo, Rožle; pojdimo,	Mojca!	« Pa so se res odpravili.	A
Rožle in Kekec sta se vso pot pogovarjala.	Mojca	pa je bila kar tiho od takrat, ko je čula sladke	A
sta se pogovarjala Rožle in Kekec; samo mala	Mojca	je še vedno molčala in je le tu pa tam izpregovorila	A
« »O, saj res, Kekec!« se je oglasila mala	Mojca,	ki je sedela v kotičku za mizo in je ves čas	A
že bližalo goram, ko so šli Kekec, Rožle in	Mojca	na vrt.‒ »Zapeli bomo tam lepo pesem,« je rekel	A
Tisto dajmo o pomladi in škrjančku!« je menila	Mojca.	»Oh, tako je lepa, da bi jo vedno prepevala	A
Kekec je uglasil strune pa je pričel brenkati.	Mojca	je zapela s svojim srebrnim, škrjančkovim glasom	A
Rožle je že kar zaverovan v njega in uboga	Mojca	kar strmi in ga posluša.« »Dobro, dobro!« je	A
je počasi in je previdno krilila z rokami. »	Mojca,	hej, Mojca!« je zaklical Kekec in je stekel	A
je previdno krilila z rokami. »Mojca, hej,	Mojca!	« je zaklical Kekec in je stekel deklici naproti	A
pod jesen. »Kako si vedela, da sem tukaj, ha,	Mojca?	« jo je vprašal. »I, čula sem te pred hišo, kako	A
pred hišo, kako si se smejal,« je odvrnila mala	Mojca.	»Pa sem bila radovedna, zakaj se tako smeješ	A
Hm, sonce stoji še visoko,« je dejal Kekec. »	Mojca,	še boš morala počakati nekaj uric. Ali vendar	A
volkom ... pa saj ni bil kosmati volk ‒ ne boj se,	Mojca!	« je nadaljeval, ko je videl, da se je Mojca	A
Mojca!« je nadaljeval, ko je videl, da se je	Mojca	vsa preplašena stresla.»Samo lisjak je bil,	A
tako bali!« »Hi-hi,« se je veselo zasmejala	Mojca	in je dvignila glavico.»Boje se otroci tega	A
kar pojé in te prav nič ne vpraša ... Veš kaj,	Mojca?	Pojdiva domov! Danes smo zadnji dan z Rožletom	A
ga ne bomo videli!« »Saj res,« je odgovorila	Mojca	in je vstala.»Jutri Rožle pojde ...	A
gori na tistih senožetih, resnično lepo! Veš,	Mojca,	natrgal ti bom najlepših mežikeljnov, da boš	A
da boš vesela.« »O, mežikeljni!« je dejala	Mojca.	»Mežikeljni lepo dehte in lepi morajo biti, da	A
« Mala	Mojca	je povesila glavo in iz slepih oči sta se ji	A
pričel tolažiti: »Le nikar ne bodi žalostna,	Mojca!	Veš, hudo je, če je človek žalosten ...	A
Veš, hudo je, če je človek žalosten ... Glej,	Mojca,	že sva doma.Na vrt pojdeva pa zapojeva pesem	A
. / . / stran 38 . / Resnično bo tako, ti	Mojca!	« Deklica je dvignila glavo in se je nasmehnila	A
petimi dnevi. Lepa je bila pesem, da jo je mala	Mojca	prepevala od jutra do večera.V hiši jo je prepevala	A
tihe gozdove in na molčeče snežnike. Pa je bila	Mojca	vesela, vesela kakor škrjanček, kadar sloni	A
in ga kar prehvaliti ni mogel. Rožle in mala	Mojca	sta ga imela rada, kakor da bi bil Kekec njun	A
klobučkom in je na ves glas zavriskal. Kekec in	Mojca	sta mu mahala z rokami, dokler ni izginil v	A
... . / . / stran 40 . / Zdaj bova pa sama,	Mojca!	No, nič ne de ‒ vseeno bova vesela.	A
nič ne de ‒ vseeno bova vesela. Ali ni res,	Mojca?	« Deklica je prikimala z glavo.	A
resnično je hudo, ako je človek slep. Sirota je	Mojca,	velika sirota ...A kaj hočeš, Kekec?«	A
Kekec?« »Pa ni zdravil, stric, da bi uboga	Mojca	ozdravela?« je vprašal Kekec.»O, da bi jaz vedel	A
raste tisto zdravilo. Pa bo ozdravela uboga	Mojca	in bo videla nebo in zemljo ...«	A
hripavo zalajal pes. Takrat je stopila iz hiše	Mojca.	Počasi je šla po trati in je zavila po stezi	A
« Zašumelo je nekaj za njo in	Mojca	je utihnila.Okrenila se je in poslušala.	A
ji je prijazno govoril: »Lepo znaš prepevati,	Mojca,	lepo, da nihče tako. Slišala sem te v gozdu	A
škrjanček. Pridem gledat ‒ na, pa vidim, da	Mojca	tako prepeva ...Saj pravim ‒ nihče ne zna tako	A
prepeva ... Saj pravim ‒ nihče ne zna tako kot	Mojca.	Pa kdo te je naučil?	A
Pa kdo te je naučil? Ha,	Mojca?	« Mojca se je nasmehnila in je odgovorila: »Mamica	A
Pa kdo te je naučil? Ha, Mojca?«	Mojca	se je nasmehnila in je odgovorila: »Mamica me	A
poslušala.« »Pa vam jo zapojem še enkrat,« je rekla	Mojca.	Mislila je, da stoji kraj nje ženska iz vasi	A
pobožala deklico po laseh, a drugega nič. ‒ Ko je	Mojca	končala, je začutila zopet roko na svoji glavi	A
rek . / . / stran 43 . / la: »Dobro, dobro,	Mojca!	Ker si zapela tako lepo, ti dam najboljših jagod	A
Tam na trati jih raste na tisoče.	Mojca,	kar vstani in pojdi z mano, da ti jih natrgam	A
vstani in pojdi z mano, da ti jih natrgam.«	Mojca	je res vstala in ji je pomolila roko.»Pa pojdem	A
za roko in jo vodila v gozd. Varno je stopala	Mojca	med goščavo in je pazila, da se z nogami ne	A
ženska iz vasi se še vedno ni ustavila. Zato je	Mojca	postala in vprašala: »Oj, teta, ali še vedno	A
dušica, pa ti mine čas in boš vesela.« In	Mojca	je šla naprej in je poslušala veselo ptičje	A
« »Kmalu, kmalu,	Mojca!	« ji je prijazno govorila ženska. »Glej, no	A
tu noč in dan.« »Hm, lepo dehte,« je menila	Mojca	in je spet stopala za žensko.Že je izginil čudoviti	A
je potrepljala po rami. »Pa česa se bojiš,	Mojca?	« ji je govorila. »Glej, tu gori se že vidijo	A
Oj, koliko jih je! Da jih vidiš,	Mojca,	to bi se čudila in bi ploskala z rokami od samega	A
dvajsetkrat še prestopi, pa sva pri jagodah.«	Mojca	je nejeverno zmajala z glavo.A vendar je stopala	A
ti jih natrgam toliko, da jih boš sita.« ‒ In	Mojca	je res sedla in je čakala.Pa ni čakala dolgo	A
v predpasnik polno mehkih jagod. ‒ »Le jej,	Mojca,	le jej!« ji je govorila.»Boš videla, kako so	A
takih nisi še nikoli zobala ... Ali ni res,	Mojca?	« In Mojca je zobala sladke jagode in je bila	A
Ali ni res, Mojca?« In	Mojca	je zobala sladke jagode in je bila vsa zadovoljna	A
lepo mi podaj roko in takoj greva nazaj!« ‒ In	Mojca	se je prijela njene roke in se je globoko oddahnila	A
Govorila ji je lepe besede in jo tolažila. A	Mojca	je zajokala in je klicala mamico.‒ »Tiho, dušica	A
grdo je, če se joče tako velika deklica.«	Mojca	je utihnila in je pustila, da jo je ženska nesla	A
stopala dalje in ni izpregovorila besedice več.	Mojca	je bila vsa obupana.Krilila je z rokami in je	A
Oj, povejte mi, kam me nesete!« je tarnala	Mojca	v svojem strahu.»Saj me ne nesete domov ‒ ne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani