Mojca (101-200)

ženska je molčala in je stopala vedno hitreje.	Mojca	je zakrila obraz z rokami in je zajokala, da	A
ženska, in sam bog ve, kam jo sedaj nese? ‒ In	Mojca	se je stresla v svojem strahu.Proseče je sklenila	A
mano! Pot je končana ‒ prišli sva domov ... «	Mojca	je čutila, da je stopila preko praga.Razveselila	A
svojo kočo, da jo poješ na mojem domu ... Oj,	Mojca,	jaz nisem iz vasi ‒ jaz sem Pehta ... « Mojca	A
Mojca, jaz nisem iz vasi ‒ jaz sem Pehta ... «	Mojca	se je stresla kakor ujeta ptičica, ko je slišala	A
in bog ve, ali jo izpusti še kdaj? ‒ In mala	Mojca	se je tresla vedno bolj in se je stiskala v	A
Ženska ji je venomer govorila prijazne besede. A	Mojca	je ni čula.‒ Mojca je vedela samo to, da jo	A
A Mojca je ni čula. ‒	Mojca	je vedela samo to, da jo je ugrabila Pehta in	A
Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa	Mojca.	Slišal je njen srebrni glasek, ki poje pesem	A
ker ga je bolelo, o, tako zelo bolelo! ‒ Oj,	Mojca,	oj, sirotica mala, slepa!Zakaj se ti je to dogodilo	A
se mu je zdelo, da sedi nekje tam doli uboga	Mojca	in poje s svojim srebrnim glasom. Kekec se je	A
Kekec se je zganil in je na ves glas zavpil: »	Mojca,	oj, Mojca!« A nihče mu ni odgovoril.	A
zganil in je na ves glas zavpil: »Mojca, oj,	Mojca!	« A nihče mu ni odgovoril.	A
Čudno, hm, čudno ... Skoraj sem mislil, da je	Mojca	tam doli.Pa sem se prevaral ...	A
»Moralo je biti tako ... Pa saj nemara	Mojca	ni umrla.Nemara je zašla kam, pa je pri tujih	A
kako smo ob večerih lepo prepevali na vrtu? Ti,	Mojca	in jaz ...O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj	A
jaz ... O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj dni	Mojca	mrtva, nihče!In Mojca je tako lepo pela!	A
da bo čez nekaj dni Mojca mrtva, nihče! In	Mojca	je tako lepo pela!Ali se še spominjaš, Kekec	A
citral in glasno so prepevali. A najlepše je pela	Mojca	s svojim škrjančkovim glasom.Da, lepo je bilo	A
trdno prepričan, da sedi tam doli v črni koči	Mojca	in poje. Slišal je Rožleta, ki mu je pravil	A
in tedaj mu je šinila v glavo misel: Glej,	Mojca	je izginila pred tremi dnevi.A Mojca ni padla	A
Glej, Mojca je izginila pred tremi dnevi. A	Mojca	ni padla v gorski potok, kakor pravijo ljudje	A
gorski potok, kakor pravijo ljudje na vasi. O,	Mojca	je še živa ‒ ugrabila jo je Pehta pa jo zaprla	A
svojo kočo. Tam doli v tisti koči prepeva zdaj	Mojca.	Saj Kekec sliši njen glas, njen le8igejv	A
njen glas, njen lepi, škrjančkov glas ... Živa je	Mojca,	oj, resnično živa in ni padla v gorski potok	A
silil v svojem velikem strahu nazaj v gozd. »	Mojca	je tam doli, Pehta jo je ugrabila ‒ in sedaj	A
tam doli, Pehta jo je ugrabila ‒ in sedaj je	Mojca	pri njej.‒ Kaj ti nisem že prej rekel, da je	A
pri njej. ‒ Kaj ti nisem že prej rekel, da je	Mojca	še živa?Ha, Rožle?	A
verjemite, teta Pehta! Nikdar nisem vedel, da je	Mojca	pri vas.Oj, mislil sem, da je padla v potok	A
zavriskal na ves glas, hej, še je živa sirota	Mojca,	še je živa!Ni padla v potok in tudi umrla ni	A
Mojco. Zbežal je z njo v dolino ‒ in sirota	Mojca	se smeje zdaj doma pri očetu in materi in pripoveduje	A
svoj strah in samo tega se je zavedal, da je	Mojca	še živa in da je doma na varnem. Nič več ga	A
prvi hip ni skoraj ničesar razločeval. ‒ »	Mojca,	o, Mojca!« je potihoma zaklical.Nihče mu ni	A
ni skoraj ničesar razločeval. ‒ »Mojca, o,	Mojca!	« je potihoma zaklical.Nihče mu ni odgovoril	A
izba ne. Že na pragu je zaklical na ves glas: »	Mojca,	o, Mojca!Ali me slišiš?	A
na pragu je zaklical na ves glas: »Mojca, o,	Mojca!	Ali me slišiš?	A
»Ali me ne poznaš po glasu?	Mojca,	ali ne poznaš Kekca?« Mojca se je začudila in	A
poznaš po glasu? Mojca, ali ne poznaš Kekca?«	Mojca	se je začudila in se je oklenila njegovih rok	A
rešim in te povedem domov. Hitro, kar hitro,	Mojca!	Veš, zelo se mudi.	A
doma, pa se lahko vrne vsak čas ... kar hitro,	Mojca!	« Kekec ni čakal, ampak je potegnil Mojco naglo	A
na tla in jo prijel za roko. ‒ »Na poti sva,	Mojca!	« je rekel.»Varno pojdeva navzdol in čez uro	A
čez uro sva lepo doma. Le ničesar se ne boj,	Mojca!	Dokler sem jaz pri tebi, se ti ni treba ničesar	A
jaz pri tebi, se ti ni treba ničesar bati.« A	Mojca	se je tresla v silnem strahu in je dvomila.	A
potem bo nama gorje!« »Ne bova je srečala,	Mojca,	ne bova je srečala!« jo je tolažil Kekec. »Pehta	A
nama zagradi pot ... Zato pa se ničesar ne boj,	Mojca!	« Mojca se je nekoliko pomirila.Tesno se je oklenila	A
zagradi pot ... Zato pa se ničesar ne boj, Mojca!«	Mojca	se je nekoliko pomirila.Tesno se je oklenila	A
Nekaj časa sta šla molče. A hipoma se je	Mojca	spet stresla in je rekla z drhtečim glasom:	A
posmejal in je prav mirno rekel: »Volka se bojiš,	Mojca?	Pa čemu se ga bojiš?	A
Saj ti ne stori nič žalega, le meni verjemi,	Mojca,	da ti ne stori nič žalega.Blizu doline sva že	A
in v dolino si volk ne upa. Bodi brez skrbi,	Mojca!	Še pol urice ‒ pa sva na polju in na varnem	A
gledali doma, ko prideva dol. Oj, to bo veselje,	Mojca!	‒	A
Jokali smo se za tabo ... Pa si živa,	Mojca,	pa si živa!Saj pravim ‒ to se bomo danes veselili	A
Pehta je rekla, da je pesem lepa,« je odvrnila	Mojca.	»Zato pa sem ji morala prepevati tisto pesem	A
je poslušal. »Kaj je, Kekec?« je vprašala	Mojca	in se je pričela tresti. »Ali je Pehta?	A
položil roko na usta in je šepnil: »Tiho, tiho,	Mojca!	V grmovju je nekaj zašumelo ...	A
lisjak ali pa zajec. Samo tiho moraš biti,	Mojca!	« In čepela sta tam za grmovjem in sta zadrževala	A
strašni volk, pa ti skoči na pot dolgorepi lisjak!	Mojca,	samo lisjak je naju oplašil.Ali ga slišiš, kako	A
preganjal Pehtin volk ... Ali te kaj noge bole,	Mojca?	« »O, prav nič me ne bole,« je odgovorila Mojca	A
Mojca?« »O, prav nič me ne bole,« je odgovorila	Mojca.	»Samo to mi povej, Kekec, ali bova kmalu doma	A
Kekec, ali bova kmalu doma.« »Kmalu, kmalu,	Mojca!	« je rekel Kekec.»Zdaj greva preko trat, kjer	A
« »Že popoldne je odšla z doma,« je dejala	Mojca.	»Rekla je, da se kmalu vrne.	A
vedel je, da zdaj ni več nobene nevarnosti. ‒ »	Mojca,	Mojca!« je govoril v svojem veselju.»Zdaj sva	A
da zdaj ni več nobene nevarnosti. ‒ »Mojca,	Mojca!	« je govoril v svojem veselju.»Zdaj sva v gozdiču	A
sem jo tako nasukal!« Kekec se je smejal, a	Mojca	je dvignila glavo in se je čudila: »Kekec, ti	A
desetkrat poskoči, če samo enkrat kihneš.«	Mojca	se je na ves glas zasmejala.»Kekec, Kekec!«	A
« »Pusti to,	Mojca,	pusti!« je odvrnil Kekec.»Zdaj bova zopet lepo	A
lepo in veselo, ker si še živa in zdrava ... Oj,	Mojca!	Že sva na polju, že vidim vašo hišo.	A
sva na polju, že vidim vašo hišo. Rešena sva,	Mojca,	doma sva, Mojca!« Resnično ‒ stopila sta iz	A
vidim vašo hišo. Rešena sva, Mojca, doma sva,	Mojca!	« Resnično ‒ stopila sta iz gozdiča na zeleno	A
stojita na pragu,« je govoril brez sape. »Oj,	Mojca,	to bo veselje!« »Mamica!« je zaklicala Mojca	A
Mojca, to bo veselje!« »Mamica!« je zaklicala	Mojca.	»Ali me ne vidite, mamica?	A
ju zagledala pa sta jima pritekla naproti. ‒ »	Mojca!	Ali si res ti, Mojca?« je vzkliknila mati in	A
‒ »Mojca! Ali si res ti,	Mojca?	« je vzkliknila mati in je dvignila svojo ubogo	A
vzkliknila mati in je dvignila svojo ubogo hčerko.	Mojca	se je je oklenila z obema rokama okrog vratu	A
vžgala leščerbo, da se je videlo v temni izbi.	Mojca	se je smehljala, samo smehljala v svoji veliki	A
ni treba prav ničesar dati. Vesel sem, da je	Mojca	doma in da bova spet lahko prepevala. A najbolj	A
Koroščevi. Pozno je že bilo in mala, slepa	Mojca	je že zadremala tam v kotičku.Mati jo je morala	A
gozdu in išče Mojco, da bi jo požrl ... Hihi,	Mojca	pa spi lepo doma v posteljici in Pehta je ne	A
‒ »	Mojca	me kliče,« je dejal sam pri sebi.»Slišala je	A
na vso sapo proti hiši. Tam na pragu je stala	Mojca	in ga je čakala. »Ti si, Mojca?« je izpregovoril	A
pragu je stala Mojca in ga je čakala. »Ti si,	Mojca?	« je izpregovoril Kekec, ko se je ustavil pred	A
Pa zakaj si tako zgodaj vstala?«	Mojca	si je popravila črne lase, da so ji padli preko	A
zapihal kakor mucek, kadar mu pokažeš kriv prst.	Mojca	je sklonila glavico in je postala žalostna.	A
prešla, kakor bi mignil, ko je videl, da je uboga	Mojca	resnično žalostna. »E, saj ni tako hudo!« je	A
»E, saj ni tako hudo!« je govoril. »Veš,	Mojca,	samo Pehte mi ne spominjaj več!Če se je domislim	A
lepo jutro?« je kar nenadoma vprašala slepa	Mojca.	»Ptički tako lepo prepevajo in ker tako lepo	A
po polju pa kliče sama radost. Da bi videla,	Mojca,	koliko cvetic se ziblje po polju in koliko metuljev	A
koliko metuljev pleše nad njimi! Da bi videla,	Mojca,	kar vriskala bi v svojem veselju ... « Mojca je	A
Mojca, kar vriskala bi v svojem veselju ... «	Mojca	je vzdihnila.Povesila je glavico in sklenila	A
tako radostno dihalo po zagorskem svetu. A mala	Mojca	ni videla te lepote, o, nikoli je ne bo videla	A
‒ In	Mojca	se je domislila svoje nesreče.Še bolj je sklonila	A
žalostni obrazek in je bridko ihtela. »Kaj ti je,	Mojca?	Oj, kaj ti je?« je izpraševal in se je tudi	A
lepo govoriš o prelepem jutru,« je odgovarjala	Mojca	sredi glasnega joka.»A jaz ničesar ne vidim	A
nazadnje se je domislil nečesa lepega. »Ne joči,	Mojca!	« ji je pričel prigovarjati. »Saj ne boš vedno	A
pa bi ravno za oči ne? ‒ O, le meni verjemi,	Mojca!	Ni daleč do vile Škrlatice.	A
Pa bi se je bal? Veš,	Mojca,	k njej pojdem in jo poprosim za tisto zelišče	A
Pa bi mi ne dala zelišča? ‒ O,	Mojca,	le nikar se ne joči!Saj boš še zdrava in boš	A
videla nebo in bele snežnike. Le meni verjemi,	Mojca!	Če ti drug ne bo pomogel, ti bo pomogel Kekec	A
in je govoril še dosti drugih lepših stvari.	Mojca	ga je poslušala in se je popolnoma potolažila	A
se je venomer muzal, ko je videl, da se mala	Mojca	nič več ne joče.Pogladil se je po bradi in je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani