zofi (320)

rjuho, plahta in blazinica ležita na tleh. Na	zofi	sedi Peter Novljan, zelo mlad dečko, siromašno	A
Novljanu: Dočakal si, Novljan! NOVLJAN sedí na	zofi:	Glej, Nina, hudó sem bil žalosten, tudi Poljanec	A
KANTOR: Takoj pridem... Vzame klobuk, ki leži na	zofi;	delavki: No, le pojdite. DELAVKA ki je	A
levi zofa D i o n i z sedi sključen na	zofi,	obraz uprt v dlani. P o l j a n e c za srednjo	A
POLJANEC: Sanjaš, otrok! DIONIZ sedi na	zofi,	oči uprte kvišku: Stal je ob morju paradiž	A
v sobo. Na mizah rože DOLINAR sedi na	zofi	pred malo mizico na levi; govori tiho, napol	A
GRUDNOVKA: Nekaj krasnega je ležati o mraku na	zofi,	lenó in brez misli, posebno če so rože v sobi	A
je pospravil kovčege; popotna suknja leži na	zofi,	palica na mizi.Vse je pripravljeno.	A
pa se ne bi nihče potapljal!« Spet je bil ob	zofi	in pobral zvezek, a ga še isti hip spet zagnal	A
Hrenovih, a ni se dolgočasil. Udobno je sedel na	zofi,	smehljajoč se je poslušal zakonsko dvojico,	A
zaklopnica, bleščeča se na Daničinem pasu; po	zofi	se je po vseh štirih priplazila do deklice in	A
stenah in po tleh; po mizah, po stolih in po novi	zofi;	v shrambi skrunijo posodo in skrivajo se v čevlje	A
dodelili na hrano in stanovanje, sem spala na	zofi	v njuni spalnici. Brž ko sem zaslišala, da sta	A
precej prostora, in tako sem tiste dni spala na	zofi,	v spalnici staršev.Nič se nisem jezila na mehko	A
bi se bila potem spomnila, da ležim tamle na	zofi!	Mama je vzdihnila in zagrenjeno rekla:	A
/ V pisani spalni halji je ležal Traven na	zofi	in je kadil iz dolge pipe, ki je segala s svojim	A
Izba je bila polna. Sedeli so na stolih, na	zofi,	celó na postelji.Še izza peči, še s stropa so	A
-- -- Ležal sem na	zofi	v svoji sobi.Kako in kedaj sem prišel domú,	A
vina. Sinoči sem stopila v izbo; sedel je na	zofi,	lica je skrival v dlani; zdelo se mi je, da	A
nikoli ni segla roka preko njega ... Ležal sem na	zofi,	glavo uprto ob dlan, oči polzatisnjene; opojnoprijetno	A
zaklical ob poznem večeru, ko sva sedela na	zofi,	trudna od ljubezni, toda v utrujenosti hrepeneča	A
Zakaj ni bilo okno zagrnjeno, nisva sedela na	zofi,	tesno objeta, trudna od ljubezni, višje sreče	A
In sem mu ponudila roko. Stal je ob	zofi,	z roko se je opiral ob mizo in je gledal v tla	A
napil nekoč premočnega čaja in je zaspal na moji	zofi,	ko je bil poprej še prevrnil kozarec na mizi	A
ljudmi, med otroci, ki sede že polzaspani na	zofi,	v levici jabolko, v desnici črnega parklja;	A
ter se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na	zofi,	že slečena in odeta.Oče se je zasmejal in jo	A
strah bi jo bilo, če bi ležala tam na stari	zofi	in bi ne mogla zaspati in bi poslušala pozno	A
tiste gosposke sobe; v lepem krilu je sedela na	zofi,	preproge so bile na tleh, od stropa je visel	A
predsobi skozi priprta vrata, da je ležala na	zofi,	z rokami pod glavo in z razpuščenimi kitami	A
Luči nisem napravil ves večer. Ležal sem na	zofi	in čakal.V sobi se je temnilo, sence so se razgrnile	A
so rasli kostanji, sta sedela doma na mehki	zofi.	Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane	A
pogledom in je zavzdihnil globoko; sedel je na	zofi	molče in s povešeno glavo do polnoči, nato se	A
so rasli kostanji, sva sedela doma na mehki	zofi.	Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane	A
pogledom in sem zavzdihnil globoko; sedel sem na	zofi	molče, nato sem se ozrl še enkrat z dolgim in	A
obstrmel. Ofelija je zaprla duri, stopila je k	zofi,	obesila je suknjo, ki je ležala tam, preko stola	A
domači prag, in da bi sedela za to mizo, na tej	zofi	povabljena in poklicana.Ti si me vabil v gozd	A
greh in sramota.“ Ofelija je sedela mirno na	zofi,	život nekoliko upognjen, roke sklenjene v naročju	A
se mu zameglile. Zazdelo se mu je, da sedi na	zofi	nekdo drugi, ne Ofelija, da mu strme v obraz	A
širokim, modrim senčnikom, in tuintam, na tleh, na	zofi,	na robu belo pogrnjene postelje so dremali nje	A
koraki, iztega roko, oči mu žare; in tam na	zofi,	pred tisto malo mizico, tam sedi -- kdorkoli	A
ko je ugledal gospoda Valentina. Ležal je na	zofi,	glavo naslonjeno na belo blazino; na kolenih	A
Matilda je igrala. On je slonel na	zofi	in je zatisnil oči; Bog vedi, če je slišal pesem	A
”Take so torej tvoje želje! Na	zofi	sediva in si pripovedujeva o ljubezni; berem	A
slabo vzgojeni cestni pes od psá, ki dremlje na	zofi	in imá krog vrata svilen trak... Naredba kralja	A
pa sam imel še par desetic ...“ Ko je sedel na	zofi,	lomil kruh z rokami in lupil jabolko, je bil	A
duše zmerom. . / . / stran 160 . / Na rdeči	zofi	je napol slonel, napol ležal mladenič, navidez	A
natakarica iz milosrčja privoščila, da je slonel na	zofi	do jutra ...Odkod si prišel, ti mladi fant, spomin	A
sočutje mimo in se ne zmeni zanj. Na stari	zofi	je bila njena postelja.Vsa od vratu do podvitih	A
sivo ruto; podobna je bila neveliki culi, na	zofi	pozabljeni; izza rute jegledal obraz in je gledalo	A
kakor je pošten človek, ki leži od rojstva na	zofi.	Igrala je najpoprej mirno; čez pol ure pa	A
“ ”Daj, da te zavijem in odenem, Pavla; na	zofi	bom sedel to noč in bom dremal!“ ”Ustrašili	A
/ stran 276 . / Pavla je ležala v izbi na	zofi;	tako bel in lep je bil njen obraz, kakor nikoli	A
ustnice niso več genile. Tuja ženska je stala ob	zofi	in je pripovedovala s kričečim, jokavim glasom	A
Prižgala je svečo, postavila jo je na mizo ob	zofi	in ni izpregovorila besede.Od tiste ure je nisem	A
ter se hkrati umikale odgovoru; sedel je na	zofi	in je pušil viržinko, ki je bila prevelika zanj	A
steklenice in kozarce. Konrad, ki je sedel na	zofi,	je vstal, ko jo je ugledal.Nekoliko ožji se	A
vzduha samega. Konrad je slonel globoko na	zofi,	oči napol zaprte, viržinko v ustih, roké prekrižane	A
razmočen, kakor cunja v luži povaljana. Na	zofi	so sedeli svatje, vsi že dodobrega pijani, in	A
očmi in zabuhlim obrazom je slonel Košir na	zofi;	zahropel je časih v Vrtnikovo melodijo, pobrundal	A
razprostrtima rokama, eno nogo na tleh, drugo na	zofi;	usta so bila odprta, obraz je bil upal in starikav	A
- -- -- V sobi gospé Marte sta sedeli na	zofi	gospá Divjakova in gospá Majerjeva; njima nasproti	A
temveč meščana Marhulo, ki je sedel za mizo na	zofi	ter gledal name z mrkim očesom.Njegov obraz	A
tovariš. . / . / stran 177 . / Ležala je na	zofi,	razkrečene tenke prste na licih, očí podbrekle	A
čas v svoji izbi, daleč od ljudi. Sedela je na	zofi,	glavo povešeno, roke uprte ob kolena, in je	A
je bilo telo, ki ga je objemal. Ležal je na	zofi	in komaj je še mislil na čudno novico, ki mu	A
Noč je bila, zunaj vse tiho; ležal sem na	zofi,	dremotno je gorela svetilka na mizi. Iz temnih	A
nanj in sem molčal; tam je sedel na tisti rdeči	zofi	... kakor madež od olja ali petroleja; človek	A
tesni izbi večeren somrak. Mlad človek leži na	zofi,	roke pod glavo.Vzduh je zatohel, težak, stene	A
bilo, da bi stopil malo na cesto.“ Človek na	zofi	se je ozrl z zaspanimi očmi proti oknu.Na nasprotni	A
počasi na njegova prsa ... Vzdignil se je na	zofi,	uprl je roke ob kolena in je sklonil glavo.	A
temne ulice, v gnus in trpljenje ... Sedel sem na	zofi,	ona je sedela pred mano na nizkem stolu, roke	A
svetile, kakor da bi stal z nožem pred njo; in na	zofi	je sedela lepa dama, gosposko opravljena; z	A
neprijetno brenčanje ... Sempronij je ležal na	zofi	ter kadil cigareto.Premišljal je ekspozicijo	A
razškropil vroči čaj po mizi, po postelji, po	zofi,	po njegovih rokah in njeni bluzi.Vstal je trepetajoč	A
zarja ter udarila naravnost skozi okna. Na	zofi	za mizo je sedelo dvoje otrok, dekletce in deček	A
življenja. Tu gori široke, tihe sobe, in na	zofi	jaz sam, s svojim dolgim, starikavim telesom	A
nisem ganil iz izbe. Dopoldne sem ležal na	zofi,	pil sem čaj in sem čakal, da se je vrnila Minca	A
deležen! ... Ali bi jo pozdravil, ki zdaj leži na	zofi,	obraz v blazini, lica mokra in vroča od solz	A
levico. Niti je nisem dobro pogledal; šel sem k	zofi,	odložil sem palico in klobuk, nato semstopil	A
sobi prijeten mrak, kadar sem popoldne ležal na	zofi	in kadil cigarete. V njihovi sobi je bilo	A
videla mojega obraza. Potem pa sva sedela na	zofi	in pripovedovala mi je, kakšno bo najino življenje	A
Utrujen od dolge večerne poti sem ležal na	zofi	z zatisnjenimi očmi.Zmračilo se je bilo; skozi	A
kvečjemu, da se preobleče po modi... Ležal sem na	zofi	in gledal s trudnim, zaspanim očesom na tisti	A
začudila. Malomarno kakor prej je visela ob	zofi	drobna bela roka. In on se je bližal	A
spremenilo vse ob tisti uri, a ko je slonela na	zofi	in so opazovale izpod polzaprtih trepalnic radovedne	A
bral ognjevite jambe Romeove; slonela je na	zofi	pred menoj; njen beli obraz, narahlo zasenčen	A
takrat kdo pokazal mlado ženo, zleknjeno na	zofi	v sramoti in strahú, s šklepetajočimi zobmí	A
s postelje: zdelo se mu je, da sedi nekdo na	zofi,	čisto bel in miren.Bila je mesečina; mesec je	A
svetilka na mizi, bo napol oblečena sedela na	zofi,	gola roka se bo prešestno svetila iz polumraka	A
v obraz, zašumelo je v izbi, na postelji, ob	zofi.	Sklonili so se skozi okno.	A
prebudil iz dolgih, težkih sanj, je ležal na	zofi	v Lojzetovi izbi, čelo je imel obvezano z mokro	A
polni svetlobi svetilke, je sedel študent na	zofi;	život je imel upognjen, roke je bil položil	A
Lavrin prestopil prag in je tiho zaprl duri ... Na	zofi	je sedela žena v beli ponočni halji; glava je	A
tapecirani in pozlačeni; sedel je na žametni	zofi,	pred sabo na mizici steklenico šampanjca in	A
steklenico šampanjca in dvoje kozarcev, poleg sebe na	zofi	lepo mlado dekle z golimi rokami in golim vratom	A
čila in zdrava smrčala pred televizorjem, teta	Zofi	pa je štrikala jopico za veliki pomladni ples	A
tedaj ne bodem mogel sprejeti in tudi na mehki	zofi	ne boste sedeli.« »Kar se mene tiče, vsega tega	A
precej obilnim, ostrim nosom, ko je mož baš po	zofi	stegnil se bil in pipo prižigal. »Danes sem	A
sedela v veliki sobi v prvem nadstropju sama na	zofi	in brez dela.Podpirala je težko glavo v dlan	A
gospod doktor,« reče Lisec. »Sedaj sem že na	zofi	in sem morda celo vesel, da mi žareče oglje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani