velikan (2.299)

piedestal... O, da je že svetovno znan, o, in duševni	velikan!	Oj, raste on!	A
dobre volje. V najlepši razredni sobi je ležal	velikan	na postelji, ki je bila navadne velikosti, a	A
vseh. Ležé v objemu Alp, katerim kraljuje	velikan	Triglav, v objemu sinjega Jadrana in mogočnega	A
fatamorgano: Tam na motovunskem griču umira	velikan,	Veli Joža... in istrski oljčni niso več dandanes	A
ga je mraz. Tesar Podzemljič je bil pravi	velikan,	saj je bil visok najmanj dva metra.Toda vsi	A
’ je rekel, ‘ti si mi res Podzemljič. Pravi	velikan	si mi, neroden pa tudi, kakor bi bil prišel	A
tesarju Podzemljiču, da bi dedu zbil krsto.	Velikan,	ki je ležal na peči in molel po izbi dolge,	A
- U‐usahnil? - je vprašujoče ponovil	velikan	in se zamislil v velikanski škorenj, ki ga je	A
konje, z zapravljivčka pa sta se kobacala na tla	velikan	Podzemljič in grobi grobar Martin. Mama	A
napisati, kako je umrl Hotejčev Matic, naš nedolžni	velikan.	H	A
Pogledali so kvišku. Matic je bil res	velikan:	z glavo se je dotikal sajastega stropa.Z obema	A
ter ga nato poslali h Katri »v vas «. Pijani	velikan	se je res prizibal k potovki, ta pa je planila	A
da je rešil Matica iz temne kleti. Nedolžni	velikan	je bil tako prestrašen, pa tudi tako sestradan	A
»Kaj pa jaz? A?« ponovi tršati	velikan.	Brada se mu trese, po uvelih licih mu polzita	A
za pult, čisto sem, za moj hrbet. Tu stoj,	velikan	okorni.Zmuznem se ti, četudi med nogami.	A
nedopovedljivo tiho ječal pod velikanovimi nogami.	Velikan	ga je imel zadosti in čez glavo so mu segli	A
/ . / stran 110 . / Pa ni dosti pomagalo,	velikan	je samo stresel z rameni, da se je tisti znašel	A
nekaj ga je spominjal, tako z bratom ali kaj.	Velikan	je bil ob vsej svoji eleganci poživinjena surovina	A
ulici, po Krekovi je tekel za njim, ko se je	velikan	obrnil in s pestjo preusmeril tok njegovega	A
kaj se godi. Proti večeru je brazgotinasti	velikan	stopil k njemu in ga sunil med rebra. Pa	A
Nihče se ni odzval. Morda bi moral	velikan	stopiti naprej, zakaj se vendar ne odzove, zakaj	A
pokazali, na kako slabih nogah stoji železni	velikan,	ki se od Ksenofonta in Cezarja ničesar ni naučil	A
tretji dan, Grozovita ta pošast prišel bode	velikan,	bo dobila te v oblast, velikosti tak′ grozné	A
Glavo si podpre in premišljuje preroške besede,	velikan	‒ katakombe ‒ žrtva smrti ‒ dvanajsta ura ‒	A
utegnil ni, da bi jo bil ogledoval dalj časa.	Velikan	iztegne roko svojo in vrže Slinarja v strašno	A
besed ‒ prvi del prerokovanja se je izpolnil.	Velikan	ga je ugrabil in zdaj je v katakombah zaprt	A
Ko ugleda zopet beli dan, bil je v lepi sobi;	velikan,	ki ga je dobil v svoje pesti, strese ga z mahom	A
prepričan, da je vse resnica, kar je videl. »	Velikan,	ki je mene ujel«, misli si sam v sebi, »zasačil	A
spoznal, da so godci; peti brez orodja je bil	velikan	in še zelo debel.On se je postavil spredaj,	A
urežejo. Ko so prenehali, se potrese ves kotel,	velikan	je začel peti in prav sam o sveti Neži.Midva	A
dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen	velikan,	Brdavs po imenu.Ta je vabil kakor nekdanji Pegam	A
kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan.	Velikan	pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega	A
Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud	velikan,	ki mu pravimo Brdavs.Tak je, da ga nihče ne	A
če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.«	Velikan	se nekoliko začudi, ko to sliši.Naglo prijezdi	A
globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga	velikan	more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice,	A
Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi	velikan	več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali.Pa saj	A
vlečejo k sebi, Atif k sebi, naposled priskoči	velikan,	mu nastavi puško na prsi in zagrozi s smrtjo	A
precej ga je zopet zataknil nazaj za pas, ker oni	velikan	se je okrenil k njemu.Vilar je spoznal Jovico	A
besednjaka. O, na tem področju je dr. Jaromir Piš	velikan!	Pa se je pripetilo tiste dni, da je bil upokojeni	A
rodovi. V starem svetem pismu beremo, kako se je	velikan	Samson maščeval nad rodom Filistejcev, ki so	A
in ji pomagala. France je pa stal na vozu,	velikan,	in se smejal: »Kakor smet si, Jera.S sapo bi	A
zidovih harancourtskega gradu, ki je kakor nemi	velikan	iznenada zrasel za drevjem.Tiha veličina in	A
gledal noč in dan. Zdel se mi je kot okostenel	velikan,	ki je hotel pobegniti s polja visoko v hribe	A
mahnilo z repom, je žrebe, če ne bo, je gams	velikan...	In - kakšna sreča! - imelo je rep!	A
in ob roki je vodil človeka. V dalji je bil	velikan,	v bližini pa se je skrčil v osebo, ki je svojska	A
hoja. Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni	velikan!	In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše	A
»Mati Maruša, kaj vam govori?« je ponavljal	velikan	svoje vprašanje. »Vidim ga, poslušam ga,« je	A
pripovedovalca največjega pomena. Že Walter Scott,	velikan	med pripovedniki, je izpregovoril o tem pametno	A
in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak	velikan,	ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč	A
zaslužil tolike pozornosti, da ni ravno tak	velikan	v jezdarjenja umetnosti.Ljubljanska dekleta	A
luč vedno bolj in bolj. Nekdaj ugasne tudi ta	velikan	in tema pokrije prostore svetovne. Že Malthus	A
nad nama prilomastil po gošči jelen, orjak in	velikan.	Divjal je, kakor bi visel v zraku, a po hrbtu	A
smo prihajali bliže, spustil se je z borovja	velikan	petelin, zaplapolal z orjaškimi perutmi, raztegnil	A
postelje in krenila proti vrhu. Bil je medved	velikan,	in ko so razljučeni psi v nižini zavohali gorki	A
dobro vem, gospod,« je urno jel odgovarjati	velikan.	»Strašni lovec Grizli ste, ki se ga vsakdo boji	A
povečal, boter lovec, poglejte kakšen sem. Pravi	velikan.	In zdaj stojim tule pred vami in čedalje bolj	A
Budislav začel praviti: »Hostnik je strašan	velikan,	grozansko kosmat in hudo močan.Živi v hosti	A
vedelo, kaj sme, kaj ne sme!« je najstarejši	velikan	renčal. »Nihče nima za nič pravice ubijati!	A
Peščenjeku? Vsi smo v samostanski službi!« se je	velikan	smehljal. Še to!	A
vprašal skoraj osorno. »Pojdi, vprašaj ga!« je	velikan	zarenčal. »Ali je Trlep doma?«	A
nimaš otrok in domačije?« je godrnjal ljubosumni	velikan.	Mana se mu je smejala, da ji je poskakovalo	A
‒ Iz morja se je sunkoma dvignil	velikan,	ogromen in strašen, in je z enim samim dihom	A
drugam. »Tikóma tal mu je odkrhnila stebre,« je	velikan	še primaknil. Gospodar ni rekel nobene, oni	A
bo treba udariti?« »Ali bo tale zadosti?« je	velikan	pred kolarnico pobral kratko soro in jo pokazal	A
naših krajih zidali gradove.« »Aha!« se je	velikan	oddahnil. »Veš, imela je tudi več bratov.	A
meri in po teži!« »Ko bi le res bilo,« se je	velikan	bal, da mu gospod spet pripoveduje pravljico	A
naj se skrije tudi on. »Koga se bojite?« je	velikan	poprijel soro in se ozrl. »Kar pokažite mi ga	A
kar naravnost, zakaj sta prišla tako daljo,	velikan	bi se mu v svoji preproščini utegnil še upreti	A
je pretrudna, nehajva za danes.« »Hoj!« je	velikan	dobrovoljno zarenčal in izpregel voli.»Poskusiva	A
pritaknil danes, bo ob tisti priči mrzel!« je	velikan	nevarno renčal. »Ne pritikaj se ga!	A
Kopič, pokaži jim pot!« je tudi Trlep ukazal.	Velikan	je poprijel kol in zarenčal, valpet in biriči	A
poslala gospa in po koga ga je poslala. »Tisti	velikan	vam je zastavil pot?« je že vedela po biričih	A
grajski človek ne bo dotaknil,« je uganila. »	Velikan	je bil z njim le za vsako silo in da bi Lizo	A
pa sta ti iz gošče bušila jezdec in strašan	velikan	s srednje dolgo soro v rokah.Sprva so se ustrašili	A
!« Mignil je Kopiču,	velikan	je pobesil soro in stopil s ceste, krdelce je	A
star malo čez dvajset let, po telesu skoraj	velikan,	sicer pa skromen in prikupen. »O, tako imava	A
vselej! Kdo bo zdaj šel snubit zame ... ?« je	velikan,	ljubezni željan, milo vzdihoval in silno obupoval	A
meč v nožnico in ukazal Kopiču: »Zapodi jih!«	Velikan	je zarjul in skočil, a Šumbrežan, bled kakor	A
jo je opatica nekoč vprašala, ali ji je mladi	velikan	morda ženin.»Ni mi ženin.«	A
Ambrož je malo pomolčal in pogledal Kopiča.	Velikan	je bil bled, oči so mu temnele. »Ali bi mi dala	A
čekana?« »Kaj bi z njim, če imam tole?« je	velikan	po zraku zavihtel soro, da so se vsi pripognili	A
kar lepo potuli, pa mu jo morda še uneseš.«	Velikan	ni nič zameril, molčal je in veselo gledal po	A
Nič drugega me že ves čas ni tiščalo,« mu je	velikan	stisnil roko prav rahlo, pa vendar tako, da	A
gospodar Trlep že sam zalegel prav dosti,« se je	velikan	branil. »Pa res,« je nekdo pokimal.	A
njim, bodi z njim, tako bosta brez skrbi!«	Velikan	je že popal soro in bušil za gospodarjem.Dobro	A
Ali me ne bi počakali, da pojdem z vami?« je	velikan	prosil.»Saj vidite, pota so res nevarna.«	A
rešil danes. ‒ Kaj bi rad, Kopič?« »Lizo!« je	velikan	skoraj zatulil. »Imej jo, če te mara!	A
vesela zavpila in za ramo stresnila Kopiča, da je	velikan	skoraj omahnil.»Ali si zatorej, da bi z menoj	A
še ne dovolj. Bi bilo tudi čudno, če bi tak	velikan	podlegel samo dvema ranama.Pa te že še uženem	A
stoji njegova žena Medeja, slovita čarovnica. Ta	velikan	je pa Herakles, najmočnejši človek izmed sedaj	A
145 . / Gotovo si te ljudi mislil, ljubi moj »	velikan	učenosti«, saj ti je bilo gotovo znano, da si	A
golobje obnašajo. Lahko si tedaj misliš, ti	velikan,	kako srečni smo mi Slovenci, da imamo med majhnim	A
mogel pomagati, da, celo vpiti ne, ker ji je	velikan	usta tiščal. Šele ko je konj z jezdecem in njegovim	A
svetlimi baklami. Ali komaj je stal janičar	velikan	s tremi pajdaši znotraj, ko cigan in nekateri	A
Kamen je zadel ob ‚ilovoželeznonogega’ velikana;	velikan	je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel	A
Slepili smo mi to družbo ‒ zlasti Plahtalič je bil	velikan	v tej umetnosti, priljubljeni takim možem ‒	A
ki poznim rodovom osvetljuje, kolik duševni	velikan	je bil pokojnik, o katerem so nam njega vrstniki	A
Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi	velikan,	za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov	A
sem divji mož in tvoj prijatelj.« To rekši,	velikan	izgine. Kmalu potem je imel Logar Pod	A
rožeških razvalin. Bil je uverjen, da je ta	velikan	divji mož, drugega mi pa o njem ni mogel nič	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani