Okoli štirih smo bili pri vrhu, tam, kjer iztezajo stari borovci svoje grčavo vejevje proti nebu. Ko smo prihajali bliže, spustil se je z borovja velikan petelin, zaplapolal z orjaškimi perutmi, raztegnil zelenobleščeči vrat, veličastno se dvignil v zrak, odplul čez globoko dolino in onostran počasi sédel v smrečje, ki obsenčuje dolgoraztegnjene bregove samotnemu Žirovskemu vrhu. »Oh Bog, kako ga je škoda!« zakliče šepasti Tinče.