veji (1.245)

ne maram več samo gledati rumenega jabolka na	veji;	če ga ne dosežem, ga odklatim.Pa če me zarad	A
bodo dali sami Franki kraljestvo na hrastovi	veji,	namesto krone ‒ lanec okoli vrata, namesto prestola	A
soareji; tvoj mož pa kot prilepljen ptič na	veji	od daleč glej mi kakor stara mama. Jaz zrl le	A
k sebi ga, in nič več ni sam... Zdaj visi na	veji	tam. Resnica Skrili so resnico, deklico	A
tiho čaka konca lova. Slavec čute tam na	veji	v zrak ljubezni sladke lije in odmeva	A
življenje, Izgubil brez sadú sem cvet. Na šibki	veji,	tanki smreki Pripela tukaj dom si svoj; Preblizo	A
takó, (Če pesem je žvergolenje to) Ko tica na	veji	poje, Vesele, pa žalostne vmés, Priproste pesmi	A
stran 9 . / Škržat in rega Božja žabica na	veji	se s škržatom krega: »Rega, rega, rega, rega	A
kakó topóla žalostno drhti, ne slišite, kakó na	veji	ptičica cvrči? Kakó topola naj brez listov zdaj	A
brez listov zdaj šumi, kakó naj ptičica na goli	veji	žvrgoli? Topola, ah, ne ve, če še kdaj ozeleni	A
tralala, sova ga je vzela, hopsasa! Čuk sedi na	veji,	tralala, sova na vereji, hopsasa! Sova čuku	A
kakšen glas imaš. A kukav′ca je kukala, na	veji	se je gugala. Kuku, kuku, kuku, kuku, tako je	A
sam svoj advent. Korejo plešemo na tanki	veji,	zvečer z nadležnimi in v testament. Me v graptolitu	A
in naprej vzdiguje iz luže na tleh dve suhi	veji	in ju upogiba z močnimi sunki, da bi ju do kraja	A
In tedaj ga je zagledal. Visel je na hrastovi	veji.	»Obesil se je!« je polglasno rekel Peter	A
minila pomlad. Videl je, kako se je na platanini	veji	pred oknom razrastlo brstje v široko listje	A
Kadetka se je nedolžno gugala na dolgi stranski	veji	sivo zelene vrbe.V svojem rdečem krilcu je bila	A
dedci. In res, ptičica je bila, ptičica, toda na	veji.	Ni in ni šla na limanice.	A
veter izdihnil: ni ga, da bi obrnil list na	veji	in na cesti zavrtinčil prah.Cene zmaje z glavo	A
trepetajoči svetlobi. Veverica je bila zdaj na	veji	nad njunima glavama, zazibala se je, da se je	A
dvigala iz želodca, sam pa je, sedeč na debeli	veji,	prerezal vrv. Vedel je, kaj se bo zgodilo in	A
zakotalila po sadovnjaku v dolino. Sedeč na	veji	se je tako krohotal, da je telebnil kot je bil	A
nad uljnjakom in obvisel kakor živ koruselj na	veji	nizkega drevesa.Ko so se pomirile čebele, je	A
Narodnemu pregovoru je človek: kakor kaplja na	veji,	kakor dim nad streho. Ta ga stavi vzpored z	A
odkoder ni izhoda. ‒ Človek je res kaplja na	veji,	dim nad streho.‒ A drugi?	A
konja in splezal na črešnjo. Ko je stal na prvi	veji,	mu je pl. Pester med krohotom družbe zaklical	A
nanjo! Pozor!« je velel Mik in stopil za dve	veji	više.Veverica ni čakala plezalca: v silnem skoku	A
samem skoku je bil polh v grmu in na najvišji	veji.	Lisko je togotno bevskal v grm, polh si je s	A
Pa je visoko dvignil nogo in se izprehodil po	veji	s počasnim, teht nim korakom.Tako stopa kralj	A
potrese bujno perje in se zamišljen sprehaja po	veji.	»Kje ste kokoške ‒ ljubice?	A
poskusil gibati z rokami in nogami. Dve debeli	veji,	na kljuko zrasli, sta ga imeli ujetega čez pas	A
Fanta, takole je. Jošta sta rešili dve debeli	veji,	ki sta se na kljuke zadrli v zemljo tik ob njem	A
mu omagale peruti in kakor bolehen sokol na	veji	je visel v sedlu.Kakor je ljubil Iztoka, pa	A
umrét. Pa vendar veruje, da je ščinkovec na	veji	tam in da čaka nanj.Ti Bog usmiljeni mu bodi	A
če je stopil na suho dračje; postala je na	veji,	vzdignila glavo in košati rep, gledala nanj	A
je plaha veverica, stala je osupla na visoki	veji.	”Nikar se ne boj!“ se je nasmehnil Jure.	A
bil Jure prišel ... Ko se je zibal na visoki	veji	in je gledal, kako se je listje narahlo premikalo	A
storili, ubožec moj?“ ... in je videl veverico na	veji	in srno v potoku in črnega raka, ki je odpiral	A
listjem se je svetil ves bel; zibal se je na	veji	enakomerno in sunkoma, kakor na klinu v gajbi	A
štrlele veje kostanjev izpod snega. Na spodnji	veji,	natanko tam, kamor je bil planil iz veže, se	A
”Za kakšno?“ se je začudil grabež. ”Na	veji	sem visel, pa sem padel v zaklad,“ je rekel	A
utonilo v noč, ali kar se je zibalo na samotni	veji	tam zunaj sredi polja, ni bilo drugega nego	A
mrzlem spoznanju, da ne dosežeš niti jabolka na	veji,	niti kruha na sosedovi mizi, nikar zvezde nebeške	A
droben listič je visel visoko gori na tenki	veji.	Trepetal je in se zvijal, ni se hotel odluščiti	A
slišiš nobene kaplje; časih vztrepeče list na	veji,	zdrkne vel in truden na mokra tla.Ves vesoljni	A
ženske, da nobene ni blizu?“ ”... kakor kaplja na	veji,	bi dal beraču na cesti, če bi ga maral!Ali krivično	A
stojita mati in sin drugoma na gladko polirani	veji	ter strmita s topimi očmi od stekla. Sinjeoki	A
da je treba le še poseči, kakor po jabolku na	veji.	”Budalo, da se nisem prej domislil, zdavnaj	A
20. Na	veji	se trese rosna kapljica »Marjanica	A
začele uresničevati... Če si prost kakor ptiček na	veji,	nimaš nobene skrbi.Če pa nekaj imaš, nimaš samo	A
posedala na ograji in prepevala kakor slavčka na	veji,	sama sva stikala po planjavi sem ter tja in	A
Večkrat se mi je zazdelo, da sem kot ptič na	veji,	ki lahko svobodno poje in dela, kar mu je najbolj	A
poskočna mazurka, ki sem jo prepeval kot ptiček na	veji	iz dneva v dan.Tisti, ki je dejal, da sem hodil	A
prav tako, kakor se zberó lastovice na jesenski	veji,	ko se odpravljajo na sončni jug. »Kakšna je	A
bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na	veji	ob deblu.Pisani pinož, rumeni strnad in zlata	A
, ki prišiva svoje gnezdo na rogovilico pri	veji,	da mu giblje sapa mladiče v tej zračni zibelki	A
tako gnezdo, a še to je viselo na tako šibki	veji,	da nisem mogel do njega! Nad Lovskim	A
tolmun sam so obsevali sončni žarki. Na suhi	veji	nad vodo je čepel debeloglavec, sivi kačji pastir	A
Mala osebica se je napihnila kakor žabica na	veji	in enaka užaljeni kraljici je odšla, ko ga je	A
slišala in mi je pritekla na pomoč. Pri zadnji	veji	sem se ujel, ravno nad črnim breznom!Tako je	A
črnimi lisami pokrita koža pa je visela na vrbovi	veji,	in Tinač je pripovedoval Naconu, da si bode	A
pa zgnije vsako leto hruški Gospodični sad na	veji	še prej, nego je dozorel; samo pri vrhu ga ji	A
je zopet odrinil navzdol. Tedaj je opazil na	veji,	ki je segala do graščinskega zida, staro ščinkavčevo	A
preiskati malo gnezdišče. Lagano se je spustil po	veji	proti zidu ter končno prilezel čisto do zida	A
daljšemu pogledu. Že je hotel zopet odriniti po	veji,	kar ga prešine misel, da morda tiči za umazanim	A
Jurij Ljudevit je tu!« zaječal je dijak na	veji.	Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti ni mogel	A
svoj samokres ter ga sprožil proti dečku na	veji,	da se je pok razlegal široko naokrog.Ko se je	A
duhovniki popevali: »V gaju zelenem na lipovi	veji,	« počila je vest, da bo knez zdaj delil svoje	A
razprostrtih vrhovih starih hrastov je sedel kos na	veji	ter pošiljal v hladni večer milobno svojo pesem	A
naravneje nego to? Rod človeški je kakor list na	veji.	Veja ostane, list pa odpade v jeseni!«	A
se je sklonil ter krčevito pograbil po zeleni	veji.	Napenjal je vse moči, ali niti za trenutek ni	A
kjer leži le predolgo. In končno ‒ na suhi	veji,	s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi	A
smrečje ali pa če je v jutru že klepal na svoji	veji.	In Jernač izpod Skale, ki je bil tudi z nami	A
ogibal vsake suhljadi, prav kakor bi na sleherni	veji	tičal petelin in bi se bilo bati, da ga preplašé	A
dva orjaka-petelina, viseča ondi na smrekovi	veji.	Ali ti je všeč tako, Jernač?«	A
odgovori le-tá čemerno, »če pa bosta tudi visela na	veji,	ne vem!Gospodu Andreju nič kaj ne zaupam; pravijo	A
vabil družico k sebi, kakor jo vabi petelin na	veji!	« »Če ustreli gospod Andrej petelina,« odgovori	A
oči, da bi čim prej ugledala pevca na temni	veji.	Priskakala vsa v potu svojega obraza ‒ in to	A
ljubljenec pa je pričel tako udelovati na svoji	veji,	kakor da so mu v nevarnosti vse grahaste ljubice	A
skoro slepec bi ga moral ugledati! Na drugi	veji	od vrha tiči, in če pogledate nekoliko proti	A
pričetka opazil črne oble, ki je tičala na tej	veji.	Pripravim puško.	A
Pomerim. Oblo na	veji	sem imel nedvomno pred sabo, in ko sem menil	A
dognala, da sem streljal v neki zarastek na	veji,	dober vatel pod petelinom.Če bi bilo mogoče	A
oči na zelenosvetlega petelina, ki je visel na	veji	bližnje smreke. »Praznih rok prihajata,« zasmeje	A
svojo dolžnost. Jernač izpod Skale, tam na	veji	visi petelin in kakor veš, dela obljuba dolgove	A
ubiti petelin, pa ugledate, da sedi že drug na	veji,	in kokoši pod njim ga poslušajo takisto veselo	A
enkrat podoben divjemu petelinu, ki poje na	veji	spomladi sredi gozda.In pri tem ostanem.	A
nazobala sladkih češenj, katerih je bilo na vsaki	veji	v obilici.Ko je korakala po lazu ter prihajala	A
hočejo,l oglasi se iznova ta čudna ptica na	veji,	mmoj ni bil nikoli in nikoli ne bo!Prav mu je	A
kremplje in se pozibavala na gibčni drevesni	veji.	»Winetu izgnan iz rezervata!« sem zavpil v ledeni	A
je pastir nosil na kaščo; zaprta svetiljka na	veji	hruške je trepetala. Repnik je obrnil lan in	A
molčé in oprezno, da še ptica, ki je čvrčala na	veji,	ni nehala peti.Ali so Turki blizu, ali so še	A
le kaj zavohajo, pa bo ta ali oni bingljal na	veji,	kakor so to pomlad vsi tisti, ki so jih pozimi	A
se je prepevajoči . / . / stran 7 . / ptič na	veji	sukal, se obračal na vse strani in skušal privabiti	A
obeh rokah. Ostrorogi Jelen se je obrnil na	veji	razglednega hrasta in pogledal prek osvetljenega	A
Njega, Ostrorogega Jelena. Previdno je stopal po	veji	naprej, dokler se ni pod njim pošibila. Obstal	A
Ostrorogi je privezal drevak k močni vrbovi	veji,	zmetal nekaj naročij suhega lesa na skalo in	A
Juh, juh, juh! Na vrhu Rožnega hriba, na	veji	razglednega bresta, ki se je kakor roka stegala	A
povsem umirila. Razkoračila se je na debeli	veji,	napela dokaj trdo lok in pomerila.»Drrrnk« je	A
žive duše več pod hrastom. Na spodnji debeli	veji	pa je viselo mrtvo truplo Vernazzovo.‒	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani