vešča (285)

gospod. . / . / stran 85 . / HERMAN Si	vešča	vse umetnosti v ljubezni?Takšnih, ki starcu	A
URH Ali si slep? Ali si	vešča.	Še to na mojo glavo!	A
mu je pot kazalo - čarodejka, tiha bela	vešča	je krščansko romala pred njim.	A
ubijte ga, ne, meni ga dajte! TUGOMER Stara	vešča,	preč od mene. VRZA Ubijte ga!	A
Ženska je besna, primite je! PRVI VOJAK Ta je	vešča.	DRUGI VOJAK Čarovnica s hudičem v zvezi, pustimo	A
mu je pot kazalo -- čarodejka, tiha bela	vešča	je krščansko romala pred njim. Dolga	A
sam, ko skačem po prepihih kakor kakšna blodna	vešča.	Dotikava se.	A
v prvi breg se napoti kakor mimoidoči in kot	vešča	na pušpan, ki po meni hrepeni. Sem gologlav	A
izvršiti v bolnici, kjer so na voljo oprema in	vešča	podpora, zato sem možu svetoval, naj spravi	A
dihanje), krog medle luči je frfotala velika bela	vešča	- na postelji pa se je prevrgla bolna Linika	A
ob svetilki je glasno brenčala velika bela	vešča,	vrč je puščal in voda je cepetala na tla.Vse	A
Stenska ura bo glasno drobila čas, samotna	vešča	se bo poganjala okrog slabotnega plamenčka.	A
ulice sliši hrup, tam je tudi več svetlobe. Kot	vešča	se iz temnega predela zažene k luči.Nekdo teče	A
tolikanj na Gašperja kolikor na Jerico. »Taka	vešča,	« je dejala, »enega je imela in drugega lovila	A
spustila s podstrehe. A je bila kot v šipo ujeta	vešča.	Zaletavala se je iz prostora v prostor, si najdevala	A
»Prav je, da so šle. Ena med njimi je	vešča,	pa ne povem katera.Bojim se, da mi bo kaj nagodíla	A
že dvakrat tukaj. Domislila si je ta divja	vešča,	da je dolina ob Oskovi čudovita pokrajina, in	A
zadnjega dihljaja da ga bo vodila in branila	vešča	in skrbna moja roka. Na, pa se je lahkomiselno	A
vrne akte ministru za prosveto. Potem izdela	vešča	roka gospoda finančnega referenta nalog za ministra	A
se je vrnil v taborišče. V taborišču pa mu je	vešča	roka stegovodje, imenovanega »Kodrlasasti jastreb	A
odlomljene prste in skrhane izboklinice je popravila	vešča	roka, druga jo je na novo poslikala z belo,	A
da je bila švignila skozi temo drobna svetla	vešča.	Dolgo je gledala Francka, toda vešče ni bilo	A
kje je tvoja lepota, kaj ti je dala? Kakor	vešča	je bila tvoja mladost; zasveti se in ugasne	A
zdravje tvojih sinov!“ Potnik ni trčil; kakor	vešča	v grmu je izginil v noč njegov sivi obraz ...	A
Hanca, pa je bilo vse pri kraju ... Zdaj sem kakor	vešča,	tja v en dan ... ne vem, ne kam, ne kod ...Lepo	A
bilo zbudilo nekoč, pred davnim časom, kakor	vešča	iz teme in ki je izginilo takoj ... Lahko bi bilo	A
vrata ječe in se uboga, po teminah tavajoča	vešča	veselo prepevaje vine na svoj pravi dom, v večnosvetli	A
močvirje je prepregel mrak; tu tam še bela	vešča,	samotna luč. Marti je bilo sladko in lahko	A
ob tej luči; svetila se je kakor mirna, mrzla	vešča;	svetila je zato, da je bila noč toliko temnejša	A
pipo in iskrilo se je, kakor da bi se vžigala	vešča	v grmu. Tone se je oprl z roko na križ, ki	A
iskal sem te, pa si izginil kakor megla ... kakor	vešča	v grm!“ ”Kje videl?“ sem se začudil.	A
črnega debla se je razločil bel obraz, okamenela	vešča.	Kraj mene je sedela gospa, v naročju sina edinca	A
pozlačena svetilka se je lesketala motno, kakor	vešča	v mraku. Zapihal je veter, drevje se je treslo	A
nebesa lepe sanje ... pozdravljen v srcu!“ Ti lepa	vešča,	ti svetla v mraku, od katerega sonca si?”Morda	A
kakor bo dež in noč, bom takrat ...“ O svetla	vešča,	vroča misel, kje si ugasnila, kam si se izgubila	A
v svoje spake; in komaj časih, kakor samotna	vešča	nad močvirjem, se zasveti tiha lučka, trepetajoča	A
še zamrmra mehurček, včasi vztrepeče svetla	vešča	nad njo. Na belo cesarsko cesto sije lepše	A
bilo tebi prav, da bi blodil po smrti kakor	vešča,	ko ti je duša vsa od vrha do tal z grehi obložena	A
prešteval zvezde, ki jih je vžigala na nebu	vešča	roka božja; slišal je glas od holma, iz mraku	A
glavnik pa njen svak. In pridna, vsakemu opravilu	vešča;	kaj bi z ženo, ki mi poseda po hiši in bere	A
je njegova senca. Hodil je okrog nje, kakor	vešča	okrog luči; ožgal si je peroti docela.Ona ga	A
nasprotno je bila šiviljskemu delu kmalu dodobra	vešča,	in vaška dekleta in gospodinje so bile z njo	A
Ker pa nič ne verjameš, letaš okoli kot kakšna	vešča...	To velja za tebe in za vse tiste, ki motijo ponoči	A
navadnega ženstva, ki sili za mano, kakor sili	vešča	za plamenom!Zaspal sem ter imel prečudne sanje	A
peklenski hudič, ki se je z njim na Kumu spečala	vešča	Ljuta s Police, ko je bila že sedem let vdova	A
»Kdo?	Vešča,	prava vešča, vsakdo se je boji, čeprav nikomur	A
»Kdo? Vešča, prava	vešča,	vsakdo se je boji, čeprav nikomur ne stori nič	A
»Po Rodano bom poslal.	Vešča	je, zdravilnih zeli pozna sto in sto, tudi zate	A
že vidim.« »Pravijo, da si umétalna in vêdna	vešča,	ti pa praviš, da ne moreš ...! Bés me potipal	A
zgolj ob misli na uboj. Rodana, mnogovedna	vešča,	ki bese same lahko pesti po mili svoji volji	A
je vsa soseska očitala, da je mora in nevarna	vešča.	Porodnicam se je vendarle rada silila za babico	A
ki se ji hudo mudi na gnezdo.« »Polona ni	vešča,	na miru mi jo pusti!« ga je Tone nejevoljno	A
ali pa jo kuha vročina, da vse gori iz nje ...	Vešča	s Police in véšča s Primskovega ji ne uganeta	A
sem mislil, da je le nerodna, nesramežljiva!«	Vešča	je naposled le prišla.Bila je stara, vsa guzasta	A
trsko, jo zataknil v prstan čelesnika in čakal.	Vešča	je kmalu prisopihala, nič ga ni pogledala, tiho	A
menih je star, je zdravnik in je duhovnik.«	Vešča	se je namrdnila in nejevoljno odšla.Bala se	A
ognjišče, da bi jih bolje videla. »Trlep.«	Vešča	ne reče nič, samo zamisli se, gleda v tla in	A
s svojim grdim jezikom, nič ti ni storil!«	Vešča	jim ni odvrnila nobene.Potuhnila se je in čez	A
Maruša, ko sta se bližali Lizinemu ognjišču.	Vešča	je pisano gledala in pomignila Maruši, da se	A
Dobro me pomni, baba hudobivna!«	Vešča	se je ustrašila.Kopič je resda krotak, ali v	A
prah zdrobil vsakogar, ki bi mu žalil Lizo.	Vešča	je čutila, da jo je Maruša zatožila in da je	A
Trlep, ne bo ti ga dal.« Velikanka je zazijala:	Vešča,	glejte, mi je uganila želje in misli!Nobene	A
»Zamika se, praviš? Če le ni	vešča?	Še urokov in zmešnjav bi nam nakanila.«	A
bi nam nakanila.« . / . / stran 21 . / »Ni	vešča,	reva je.Svet misli, da je obsedena, pa je le	A
več ni povedal.« »Če le ni kaka potuljena	vešča?	« »E, ni.	A
‚Čvrst, mlad in dober,’ si Jera izbira.	Vešča	je bila v besedi s hudičem, dá mili Jeri mošnjiček	A
»Žena, kakor je tožil, mu je bila prav huda	vešča,	uhajala mu je neki na Klek prav vsako kvatrno	A
trdno njegova. »Pravi, da je vsaka ženska huda	vešča,	« je deseti brat spet v mislih imel Petra Klepca	A
se neki tudi mota med njimi. In sva dejala,	vešča	je, Bog ve, kako nevarna, kaj bi ponoči mrha	A
je deseti brat kimal. »Ko se takole nevarna	vešča	nameni molst, si obuje dedčevske škornje, gre	A
boš z menoj!« »Kako bom pa vedel, katera je	vešča?	Na zobe ji ne pojdem gledat.«	A
ki sem grajski človek. Tista prava sloveča	vešča	iz Soteske ga maže in prevezuje, grof sam jo	A
poprijel čekan. »Kaj pa, ko bi bila kaka krajinška	vešča?	« se je Peter Klepec boječe umikal za hrbet desetega	A
»Sam ne vem. Tudi	vešča	s Primskovega ne ve še.« »Bolezni poznam nekoliko	A
»Saj sem se bil že namenil, pa sem mislil,	vešča	jo pozdravi, meniha zdravnika, starega, nadložnega	A
zbolel ta, ki sam zdravil pozna kakor stara	vešča,	« se je ustrašil pater prior. »Da le kaka nalezljiva	A
»E, kaj! Saj ni bila človek,	vešča	je bila, hudičevka je bila.« »Tudi tega se moraš	A
Zunaj ob oknu je zašumelo, kakor bi iskala	vešča	pota k luči.Pa vešč jeseni ni.	A
omamila nova, neznana svoboda. Letal sem kakor	vešča	v luč, dokler si nisem osmodil peruti ter bil	A
umotvor, ki kvari okus in nravnost; povsod sem	vešča,	ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo	A
čutila lakote, ne utrujenosti. Tavala je kot	vešča	po dvorišču, po hiši, božala ovce in konja in	A
okna švignila senca in da jo je oplazila kot	vešča.	Morda je šel Tine mimo.	A
zakajena luč in vanje se je zaletavala zakasnela	vešča.	Pozneje je vstopil Andraž, prisedel k organistu	A
zapleše pet ali šest muh, od nekod prileti majhna	vešča	in beži v temen kot. Rekarica je danes bolj	A
kamenito mizico je bolj padla kakor sedla zakasnela	vešča,	lezla okorno in počasi dalje in vztrepetavala	A
dobro ti hoče, ti pa poslušaš toliko kakor	vešča,	ki sili v ogenj!In še starši so zaslepljeni	A
v krogu, v nesmiselnem iskanju, kot osmojena	vešča	pade na kolena in na ves glas zajoče. »Kukuc	A
mi karkoli, brat,« ga zaprosi Ksena. »Nisem	vešča	nožu in rezanju.« Z enim samim zamahom odreže	A
rokami, tipajoča v nič kot slepec, kot nočna	vešča,	ki jo je zaslepil dan. Z odprtimi ustnicami	A
žensko, sedečo v drevesnem žlamborju. Bila je	vešča.	»Moja dobra botrica,« ji je rekel,	A
vedno stavkali, toda celo Janet, ki ni bila	vešča	branja med vrsticami, je vedela, da je bilo	A
prijateljica, ki je bila, v nasprotju z menoj,	vešča	drugega jezika, Filipu Kobalu večkrat ponudila	A
pozna, da jo je s skrbjo in ljubeznijo ravnala	vešča	roka umetnika.Ko stopi človek vanjo, se takoj	B
dan in uro. Simpson ni mogel čakati; kakor	vešča	krog luči je taval krog palače, kjer je stanovala	B
bila oče in mama, ki sta bila, čeravno skromno,	vešča	v glasbi.Oče v klavirski in violinski igri,	B
hotela, ker da ji je ta jezik, ki ga je sicer	vešča,	tuj.Podobnih primerov sem doživel še in še,	B
rekli pri kartah. Med nami je kakor izgubljena	vešča	taval komponist Lucijan Marija Škerjanc in nam	B
rekoč zadnja stvar, zadnji prizor, ki ga bo	vešča	videla v svojem življenju.Vešča pa nenadoma	C
prizor, ki ga bo vešča videla v svojem življenju.	Vešča	pa nenadoma razpre krila in vam s svojimi "očesci	C
po nekem določenem času ponovno oživela kot	vešča,	on sam, ki se je odel v njeno kožo, pa se bo	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani