starec (1.863)

sledov strahu, zadrege ali bojazni. Mi nismo	starec	Job, ki Bog mu vzame vse in zopet vse povrne	A
mojo grešno naj naklep izvršim? ARON Pohotni	starec	Herman ima navado, da kliče v noči vina in jemlje	A
sam ... O, kakor ledenik bel vrh sinjih gor, je	starec	sam v življenju, vse vidi z vrha jasnega in	A
in najdem mir pred tabo, ti strašni, strašni	starec.	HERMAN Ne dam, zločinka.	A
Vse stvarstvo vsak večer čuti to tesnobo.	Starec	pomisli na smrt; pesnik začuti, da mora napisati	A
gre k veliki mizi na desni in pije: Prepozno,	starec	neumni, zaljubljeni, prepozno!Gre počasi proti	A
hlepenje tako nečimrno in grešno, kakor da bi se	starec	napravljal na predpustni ples!... Po tebi, Dioniz	A
potu preko odra. Zadaj je menihova hišica PRVI	STAREC	Žalostno je.Zlo bode na svetu.	A
Zlo bode na svetu. DRUGI	STAREC	Joj, joj, joj! PRVI STAREC Torej si tudi	A
DRUGI STAREC Joj, joj, joj! PRVI	STAREC	Torej si tudi ti že čul? DRUGI STAREC Da	A
PRVI STAREC Torej si tudi ti že čul? DRUGI	STAREC	Da, da, da!Vojno bodemo imeli.	A
Kako si ti slišal? PRVI	STAREC	Jaz vidim še in slišim dobro. DRUGI STAREC	A
STAREC Jaz vidim še in slišim dobro. DRUGI	STAREC	Kako si rekel? PRVI STAREC Vprav tako.	A
DRUGI STAREC Kako si rekel? PRVI	STAREC	Vprav tako.Nemci bodo nas vse Slovene podse	A
pripeljejo k nam in krvavi meč prinesó. DRUGI	STAREC	Joj, joj, joj! PRVI STAREC Da, ter bogove	A
DRUGI STAREC Joj, joj, joj! PRVI	STAREC	Da, ter bogove nam vzemó! DRUGI STAREC Vzemó	A
PRVI STAREC Da, ter bogove nam vzemó! DRUGI	STAREC	Vzemó?! Joj, joj!! kdo bode potem čuval nas	A
Joj, joj!! kdo bode potem čuval nas? PRVI	STAREC	To je!‒ A oni imajo svojega boga in svoje svečenike	A
Te nam dadó, da vladajo nad nami. DRUGI	STAREC	E, zlo bode to, slabo.Ali se ne bodo naši nič	A
se ne bodo naši nič v bran postavili? PRVI	STAREC	Perun pomagaj!Kdo?	A
Krepki možje so bili nekdaj, ni res tako? DRUGI	STAREC	Tako je, res je! PRVI STAREC Kaj je pa zdaj	A
DRUGI STAREC Tako je, res je! PRVI	STAREC	Kaj je pa zdaj?Nekdaj so stari vedeli dober	A
se postavili; da bi tega ne doživel! DRUGI	STAREC	O Morana, Morana! PRVI STAREC Stara sva,	A
doživel! DRUGI STAREC O Morana, Morana! PRVI	STAREC	Stara sva, stara, brate, Prav je, da umreva	A
Naj si pomagajo, ako hočejo. DRUGI	STAREC	Da, ne moreva, ne moreva. DRUGI PRIZOR Menih	A
moža, čujta iz mojih ust besedo božjo. DRUGI	STAREC	Kaj pravi? PRVI STAREC Ta je tisti, ki nemško	A
DRUGI STAREC Kaj pravi? PRVI	STAREC	Ta je tisti, ki nemško vero uči, pojdiva, ni	A
MENIH Čakajta, moža! DRUGI	STAREC	Uzmi te črt!Odideta.	A
TUGOMER Naš slovenski svečenik, sivolasi	starec	Zóvolj isto pravi, isto trdi o Perunu.Kolne	A
ti ga kasneje lahko ogovoriš, če hočeš, ker	starec	je popolnoma slep in na pol gluh. KUPEC Da	A
Zovolju, ko ga kupec izpusti. KUPEC Zdravo,	starec.	Odide nazaj v grmovje.	A
Zorislava. Zovolj ZORISLAVA Tako sva sama,	starec.	Ti bodeš priča mojega dejanja.	A
skrije nož v svojo obleko: Ta je za druge prsi,	starec.	‒ Tuguj, jaz te tešiti ne morem.	A
in veselega, kjer si i ti bil -sprejeman. Ta	starec	je pri meni, vseh drugih že ni več. TUGOMER	A
morilce slovenske svobode! GERON Kaj hoče	starec?	Odvedite ga!	A
ne marajo, sem slišal. Alenka. Saj niste še	starec,	boter.Postavite se še. Košir.	A
On sám jo je dobro še znal. Pod lipoj je	starec	sedéval, Ko mrak se je znižal do stréh, Mladini	A
sedí sám, Na vêslo se truden opira. »Hoj,	starec,	kar veslo zdaj v dlán Pa jáderno v drugo tam	A
pa ribič tamkaj stari déla? S siloj vs�j se	starec	v veslo vpira, Pa svoj čolnič proti bregu tira	A
No zdrav in jak še korenják, Krepák takó ní	starec	vsak. Oj, dober mož, predober mož!	A
vsakter Vsak dan iz zlate me čaše?..« Posluša	starec	proročanstvo tajno, Divno v uhó to šumí mu!	A
grom ‒: Velikán sred njih čestit stojí že ‒	Starec,	odkód?Kje tvoj dom?	A
slika Odvel v gradú me staro sobo upognjen	starec,	velih lic, podobe gledal sem pradedov, obraze	A
najlepšo sliko te dvorane. Pred njo se sivi	starec	zgane in mračno se ozre pod grad. Pokaže lehe	A
« Umolknil	starec	je potrt, potegnil črni zastor s stene, besede	A
Jaz deklico sem zrl in vedel, da slikal jo je	starec	sam. Smrt ‒ nevesta »Kaj gledaš sanjavo, deklica	A
stran 19 . / »Še več, še več ti dam, betežni	starec!	Vsekdar si bil prijatelj dobrih vin ‒ mordà	A
smrti jim naznani, kdo vendar je in kaj! In	starec	dé počasno in tiho kakor tat, a vendar dosti	A
manj do leta trs.« »Bog ve, kaj bode!« meni	starec,	in vzdihljaj mu privre iz prs. »Ti mlad si,	A
jaz malo, težé me leta ‒ čaka grob.« V dolino	starec,	jaz v gorico, molče obrneva obraz. Na hladne	A
molče obrneva obraz. Na hladne grobe misli	starec,	na lepše dobe mislim jaz. Ogenj in voda Kaj	A
po njem se plazi zélen poponec. Pod skalami	starec	raševe halje sedi in kvišku gleda pobožno.	A
ogovori: . / . / stran 95 . / »Kaj delaš,	starec,	in kaj premišljuješ? Kakóve divne snuješ probleme	A
Prijetno, šegatno ‒ nekakov slaj.« In	starec	se z desno roko pogladi po svoji dolgi in sivi	A
nesrečno in plitvo vzgojo.« Zamahne Naman: »Ljubi	starec!	O ženskah sem jaz drugače preverjen!	A
enkrat duha mi ozdravi pogum do jasne resnice!	Starec,	povej, imaš li spravljenih mnogo knjig, ki tirajo	A
ki tirajo misli od dvomov naprej?« Ozre se	starec	po vrhih dreves, šepetne: »Anti nekaj je res	A
Ključ? Da, tukaj je ključ!« zakliče	starec	in vtakne ga v vrata železna, zaneti potem si	A
Kdaj prideva vendar v izvor!« »Potrpi,« dé	starec,	pokaže mu cevke, iz katerih se zraka napije	A
se ljubili radi, a ne mara nas nikdo. Kakov	starec	z golo glavo pride še do nas odkod in z besedo	A
skrivala, ob zori se v studencu vmivala. Če videl	starec	jo - mu Bog pomozi! Srce mu prestrelila v temni	A
stran 183 . \/ III . /\ .. stran 184 . \/	Starec	in ptica Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi	A
polna krasa, polna cveta! Kje ste, kje ste?«	starec	toži in oči vpre prot nebesom. »Kje ste, kje	A
oči vpre prot nebesom. »Kje ste, kje ste?«	starec	toži s tamburico pod drevesom. Pa priplove nad	A
\ .. stran 187 . \/ A ostane pod drevesom	starec	s svojo tamburico, za nasprotnico, za ptico	A
oróšenim očesom. Vzleta ptica vedno više, svira	starec	vedno tiše, tišje starčevo je petje, tišje to	A
tiše, tišje starčevo je petje, tišje to, kar	starec	svétje. Umolknilo je igranje...	A
prijel in poljubil na lica razvneta. Zasmejal se	starec	in tlesknil ob dlan: »Ho, hčerka, od kdaj pa	A
bledo, kakor slavec v tihi noči; spremlja	starec	ga na citre, ko z daljíne tok deroči.	A
stopata med bele híše; in vzdihuje slepi	starec,	in solzé otrok si bríše. Kje dèl, potnik	A
njim pustíli svét. . / . / stran 169 . / Ráno	starec	jih pošilja z listi modrimi povsód ”Naj	A
britkostni v duši o prešlih mi časih!“ In poje	starec,	in lasjé snežéni v hladnem mu vetru vihrájo	A
... Zakáj bi žível? Kod li slab	starec	naj róma? Ko v mirnih, tihih letih sem osível	A
osível nímam nì svojih, nì dóma.“ In toži	starec	in lasjé snežéni v hladnem mu vetru vihrájo	A
lesteče migljájo. . / . / stran 179 . / Pod lípo	starec	k starcu kralju séde, vsak tako tožno žalúje	A
...“ ”Ko devojko dá mu grešni	starec	pa izgine Ali v tihi noči, z njim izgine	A
obraz! Pozabljen v skriti lopi tam samevam	starec	jaz. Uvela roža se suší na poti pred menó	A
...‘ . / . / stran 101 . / Nagíblje se, oj	starec	moj, na véčer že tvoj čas, a večno ne	A
sodniki zbrani tiho po dvorani. Vstane	starec	z brado sívo, sodbo govorí ganljívo, glasno	A
švigajo -- vsak hoče biti prvi. Pred kralja	starec	prihití; kot sneg se brada mu bliščí,	A
mrmranje čudno se čuje 'z dalje: ”Svet, bolehni	starec,	krivično sodiš -- misli, duše lepe gostuje	A
nebesne modrine prost polet je. Pred ubožno kočo	starec	jaz samevam in na soncu trudne ude si ogrevam	A
saní v premrli roci vozi in drži se krivo.	Starec	zre iz gorke hiše in spomin se mu posili, dni	A
Vaši modrosti trap sem verjel, leta mladosti	starec	začel. Doba mladosti jemlje slovó, mlade norosti	A
sanjam izgnanega. Se kvartetu spet prikloni	starec,	blizu je pečina. Se bojim, v telesu in očesu	A
razgovarjali. Iz ozadja se je preril do mene droben	starec	s čedro (trentski izraz za leseno pipo) v ustih	A
menoj pojdite, če vas je volja,« je odvrnil	starec.	»Kaj je hudega pri vas?«	A
majhno selišče pod izvirom Soče. Spotoma mi je	starec	pripovedoval, da je sam pri hiši.Otroci so po	A
kmalu doma, kjer vse sprevidite,« je odvrnil	starec.	Prišla sva do njegovega domovanja, majhne hišice	A
domovanja, majhne hišice, pokrite s skodljami.	Starec	ni šel vanjo skozi vrata od spredaj, ampak je	A
malce nejevoljen. »Zdravnik ste,« je rekel	starec	odločno.»Če znate pomagati ljudem, boste tem	A
Kaj sem hotel? Ogledal sem si kozo;	starec	jo je dvignil na nizek zid, ki je bil okoli	A
svoj brlog. Otrokom sem razdelil nekaj drobiža,	starec	mi je zagotavljal, da me ne pozabi, če se koza	A
Saj je tudi res: kaj bi se sploh hotel gnati,	starec?	S to prismojeno ženitvijo se ne izkoplje iz zadreg	A
Potem so se vrata odprla in v sobo je stopil	starec,	ki je imel obraz iz sivih gub.Mici je molčala	A
tistega, ki ves čas lovi zrak kakor nadušen	starec.	Ko sem šel mimo njegovega ležišča, je njegov	A
taka!... Če pomislimo, da mora še sedemdesetletni	starec	pograbiti sekiro in samokres in - Temnikar	A
bilo besedilo narodne pesmi žalostno in čeprav	starec	in otrok nista bila videti vesela in prvi hip	A
vzdignil roko. »Saj sem že trikrat!« je topo rekel	starec	in ga pobožal po kodrasti glavi. »Samo	A
se mi nabere sapa!« Otrok je stegnil roke in	starec	mu je dal trobento.Previdno in z ljubeznijo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani