solnce (286)

Kako to misliš? PRVI TLAČAN Od tam, kjer	solnce	lega, prihaja vsa gospoda. DRUGI TLAČAN A	A
prihaja vsa gospoda. DRUGI TLAČAN A tam, kjer	solnce	vzhaja, rojé se vsi pesjani. PRVI TLAČAN Gorje	A
HERIČ Človek je vreden več kot voda, zrak in	solnce	.Ne bom ubijal.	A
spoznal sem: koprnel sem tja, kakor rosa v	solnce	- fej! - kakor pijanec v krčmo! SCHWAIGER	A
Blodne so moje misli... Toliko je, zdí se mi, da	solnce	ne vzíde več. NINA: Še ti si segel v moje	A
življenje... tjá, kjer živé ljudjé záse... kjer	solnce	sije... NINA sanjaje: Tja!	A
pogledalo na vzhodu iz okna zlatega nebeško	solnce,	sem šel na polje kakor v motnih sanjah. In v	A
pošiljal vzdihov je megló k oblakom; a ko veselo	solnce	na izhodu privzdigalo je zástor nočnih senc	A
- Lepša od nje! Kar svet stojí, še	solnce	vsepričujoče ni je videlo. BENVOLIO Dá, videl	A
sveti se na oknu tam? Zora je to in Julija je	solnce!	- Vstani, o jasno solnce, dáj, preženi luno	A
je to in Julija je solnce! - Vstani, o jasno	solnce,	dáj, preženi luno - zavistnico, ki obledeva	A
njenih lic osramotila nebeške zvezde, kakor	solnce	svečo?Kaj ne bi njé okó dol iz višav pošiljalo	A
peroti Kupido. Na vrhu podnevne svoje poti je že	solnce;	minile so že dolge ure tri in še je ni.O da	A
JULIJA Zaupaj mi, ta luč ni dneva luč; dahnilo	solnce	je ta zračni svit, da bil bi bakljenosec tvoj	A
nastopita CAPULET Rosó škropi zrak, ki umira	solnce;	ali ob mojega nečaka smrti - to lije šele dež	A
/ KNEZ Otožen mir nam jutro to prinaša, še	solnce	se je od bolesti skrilo; pojdíte, izpovejte	A
zlata králjeva sobana. Zadnje žarke že pošilja	solnce	Skozi ôkna v zlato tó sobano In obseva póstelj	A
privreje, . / . / stran 14 . / Naj, odkoder	solnce	zlato vstaja: Vse orožje jedno vam premaga	A
je skeleča. Kako lahko mi skakljáš po polji,	Solnce	, tema ‒ vse ti je po volji! A gorjé mu, kdor	A
Mora biti ‒ večno čem živéti.« »Jasni emir,	solnce	zemlje španske! Srečen, sem, da smem pred táboj	A
nastrézi si v kristalni čaši Rôse v polji, predno	solnce	vzide, Stôpi v rosí bíserjev mi morskih, Píj	A
roki spe kalif iz mesta. V polje ide, predno	solnce	vzide Rôso streže v čašo si kristalno. S polnoj	A
obá Po véliki cesti takó samá. Za gôre že	solnce	je správljalo se, Od gričev, vršíčev poslávljalo	A
Kaj to poménja, Bog vé!« »	Solnce	prvo ko zlató se svéti, Drugo zelêno se	A
ko zlató se svéti, Drugo zelêno se zdí,	Solnce	tretje in največje ‒ glejte! To pa krvavo	A
pomladíl se Mavrice pravijo tri; Vígred kaže	solnce	vam ‒ zelêno; Solnce rudeče je ‒ krí!« »Kri	A
pravijo tri; Vígred kaže solnce vam ‒ zelêno;	Solnce	rudeče je ‒ krí!« »Kri bo tekla za svobodo zlato	A
dijadem zlat, V njem démant ogromen iskrí se. Ko	solnce	to v gori žarí se.« »No včasi pozój se vzbudí	A
sloní, Baš vstal je iz pérnice mêhke.« »Hm,	solnce	visoko na nebu je že, Po polji še prazno in	A
Tiho vse okoli tebe. Ko	solnce	ti sije, molčíš; A ko noč na tebe pade črna	A
se posmehujoči. . / . / stran 150 . / Gleda	solnce	zimsko skoz oblake, Ne, mežíka malce le zaspáno	A
zaspáno. A razgrne se zavesa siva, Z jasnega se	solnce	ôzre dóli, Gleda z neba tôplo in prijázno, Gleda	A
TVOJ POGLÈD Kákor	solnce	svítlo mílo čarno svéti -- tvoj poglèd.-	A
vsaka pesem njej prepéva hválo. Pogledov	solnce	vsakem je sijálo, kdor poželjívo náte se	A
1	Solnce	krásno izza gôr prisvéti mrtvo gléda vse	A
napája, v svítu jutránjem nebó se žarí.	Solnce	prekrásno na vzhódu že vstája. Mègla iz krájev	A
Kak' lép je dom in pa krasán! Tu	solnce	sréče síje. A méni duh je pa temán in	A
[nedokončano] I. PROSTA DOMOVINA	Solnce	krásno izza gór prisvéti mrtvo gleda vse	A
napája; v svítu jutránjem nebó se žarí.	Solnce	prekrasno na vzhódu že vstája. Mègla iz	A
PASTIRJI JEDEN PASTIR Vže	solnce	od zahoda sije; roj pevcev môti gozdni mir	A
Na noge, tjà v lés! Naj	solnce	le síje, naj pot nas oblíje -- mi gremo	A
POMLtDI N�! Vže	solnce	na zemljo pritiska, po brégih pa tája se	A
odkríješ dokler te ne najde srcé -- mi	solnce	še sréče ne síješ, se zíme še dnévi podé	A
SREČA Za góre vróče	solnce	je vtonílo; poslednji žarki zémljo rudečíjo	A
Luna bléda, káj obràz hladíš mi, svetlo	solnce,	káj ljubó žaríš mi? Zemlja lepa, čudom z	A
Luna bléda, náme več ne sévaj, svetlo	solnce,	več me ne ogrévaj! Zemlja lepa, vrzi me raz	A
ves blazni mi rój!“ . / . / stran 174 . / Še	solnce	ní padlo za gôre, pred kraljem Uzmattha stojí	A
loči naju čase večne. Sam odloči, naj li	solnce	nama sije ali njemu.“ ”Nama ali njemu	A
plameníco, Rozamunda! Naj odločim, komu	solnce	naj zasíje drugo jutro.“ S plamenico	A
z ženama divno hčerko Dino: lepša je kot	solnce	v prvem svitu, lepša je kot luna med zvezdami	A
Ruben. In obljubi Ruben mu prijazno, da več	solnce	dvakrat ne zatone ko mu dal bo Jakob lepo	A
napósled spremi ga do mesta. In zašló je	solnce	v sinje morje, mrak leží nad belim mestom	A
píla slast ljubezni ... Ko zasije v jutru zlato	solnce	pa se vrne Sihem proti mestu. In ko stopi	A
do večera in vso noč do jutra. Ko pogleda	solnce	v tihi šator se začudi Hamorju Hivejcu,	A
Sihem in čarobna Dina ... Že visoko splavalo je	solnce,	ko vzbudé se Jakobovi gostih in gostija	A
Dragi Jakob, glej, zakaj že vtretjič gleda	solnce	goste nas pri tebi? Zlate kaplje smo popili	A
kmalu v zlatu, srebru z máno poročiš ...	Solnce	vzíde in zaíde čas beží, beží ali tebe	A
deva najmiléjša. . / . / stran 202 . / KADAR	SOLNCE	ZA GOR� SE SKRIJE Kadar solnce za goró	A
KADAR SOLNCE ZA GOR� SE SKRIJE Kadar	solnce	za goró se skrije v tožno haljo zemlja se	A
poslàl. Solncu sem tedàj naročil: Svetlo	solnce,	njó mi glej, če je težko njeno srce hitro	A
bi otožna pa sporoči mi takój! In ko	solnce	in ko luno črn zagrnil je oblak pa sem	A
mladenki premili! . / . / stran 204 . / OJ	SOLNCE;	PRISVETI! Prisveti, prisveti oj solnce	A
SOLNCE; PRISVETI! Prisveti, prisveti oj	solnce	zlató, prisveti nad temno goró! Da k dragi	A
veter lehák povêde me v zori korak. Oj	solnce,	v zavísti tedaj obledíš kedàr tam nad njó	A
A če me ne ljubi? Pa	solnce	zlató ostani za temno goró: naj še takó	A
povej o draga mi kedaj na vzhod vrnilo se je	solnce	v zori, kedáj studenec bistri v temni gori	A
sreča zbežale sanje so krasné ... Kaj spet si	solnce	posijalo da spet si v temno morje palo,	A
pógled z njim, kot bi se bal, da v hipu né bi	solnce	obledelo ... Na zemljo, v spanju zimskem onemelo	A
Omar in hinavec Ali. In ko pade v morje svetlo	solnce,	pade Ali na zemljíco hladno - tvoja, Omar	A
s solzámi klíčem vas nazaj. Zašl� je meni	solnce	nikdó mi sreče več ne dá; samó ljubezen	A
okó! . / . / stran 226 . / Saj ni zašlo še	solnce	in sneg zapadel ní, le njeno, njeno srce	A
bi od srca me ljubil ...“ RAZŽALOST�LO SE JE	SOLNCE	VROČE Razžalostílo se je solnce vroče,	A
AZŽALOST�LO SE JE SOLNCE VROČE Razžalostílo se je	solnce	vroče, z oblaki lepo lice je zakrilo,	A
zemljo pa za solzo solza pada. Kakó se ne bi	solnce	žalostilo: iz válov mórja splava smehljajoče	A
ko mrzlo je blesteči dan odgrne ... Nesrečno	solnce	v svoji večni rani! Kakó veliko je trpljenje	A
...	Solnce	ne prikliče vesne če zasíje le enkràt ...	A
Oj ljubica krasnà, pogléj kakó veselo	solnce	síje; pomladni dih ti laske vije, in spev	A
bliščí se nóči v slovó, kdo vé, če pozdravlja	solnce	mladó ... Mordà je poprejšnjih dníj vihár	A
presrečen v jasni tvoj obràz. A hitro, kot je	solnce	vstalo zašl� je zopet za goró v pozdràv	A
lepoti vsej pomladnih dníj; zaljubljeno je	solnce	vanj, s pogledom vročim gleda nanj.	A
bili zbrani in ti si bil pri nas. Saj	solnce	dníj preteklih ne vrne se nikdár, ostàl	A
DV�REC OB LJUB�JI Prebudílo se je	solnce,	razpršilo je oblake, ali pod seboj zagleda	A
In vijolicam in slavcem prigovarja mlado	solnce:	”Težko že vas čaka mati, vaša mati, ženka	A
milejše - . / . / stran 253 . / Kaj je meni	solnce,	pómlad, kaj mi je nebó in zemlja, če osreči	A
A nebó je previsoko, previsoko jasno	solnce;	črne stene so obstale nepremične od bolesti	A
stoletja in stoletja čakale so hrepeneče, -	solnce	je kot prej sijalo, nanje pa se ní ozrlo	A
Noč brezupna; in níkdar več ne posije	solnce	vanjo. Roke črne in ledene segajo iz dnà	A
‒‒ Za góre	solnce	mi zahaja, Na zémljo pada rosni hlad; Sladák	A
Kaj gorjé ti tuje mar? Da kar	solnce	ga obseva, Vse človeštvo tare reva, Da terpi	A
konec kratke sreče je že! Za goro se urno	solnce	pomiče; Smeh, kriki veseli z doline doné, Vesela	A
‒ Glej!	solnce	se skrilo je za goré, Mrak loge, dolí prepreza	A
penica: Kaj praviš, oh! je le preres, Ko luna	solnce	že je bledó; Zapira groza mi besédo. Oh! noč	A
. / . / stran 65 . / 1. penica: O zlato	solnce	zaželeno! Ko prej nam siješ spet rumeno; Pregnalo	A
ostudno; Vsák vé, kako se ljubijo dekleta; Glej	solnce	, mesec! to sta ti predmeta, Visoka, čista ‒	A
nevtrudno. Pa vredno vaju peti je težavno, Posebno,	solnce	! ti si kaj prevzetno, Ker si med zvezdami nar	A
ura in druga za njo, že dan se je nagnil, je	solnce	zašlo, ko mlinar′ca mlada domov se ravna, ko	A
zemljani nebroj teles na nebu, nad vsa druga pa	solnce	in mesec; nemogoče pa je občudovati le eno ali	A
stran 40 . / te. Luno prideš gledat, kadar zaide	solnce	, no luna je izpremenljiva ‒ Vilar več ni poslušal	A
naredil dan, kakršen je po izletnikovi volji.	Solnce	je bistro gledalo iznad nizke Čaklavice-planine	A
vzbočenimi prsmi je šel, gledaje visoko predse.	Solnce	mu je sijalo od strani v obraz, na katerem se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani