senca (2.939)

zdaj na mojem dvoru in se plazi kakor smrtna	senca,	ruši, kar so nam zidala stoletja. Ha, kaj nismo	A
mraku dvignila iz novega stolpa velika črna	senca	in je prekrila čez in čez nebo. PATER MELHIOR	A
pripravlja. JOŠT Vidiš, to je tista črna	senca,	ki je Bošnjakom nebo prekrila.Ni čudežev, prijatelj	A
FRIDERIK Česa? . / . / stran 94 . / HERMAN	Senca	tvoje rajnke žene ...Kaj te ne straši njen privid	A
svoji zemlji moraš, prej ko te objame večna	senca	smrti.Tvoj sin je to razumel, ti pa, če nama	A
proti kateri jaz ‒ naj se gledam, kakor hočem ‒	senca	nisem. BARON Ha, ha, ha!	A
mene ubogal, bi bil šel, bi se ne držal kakor	senca	pri gradu, bi se ne skrival; ti bi ne bila tolikanj	A
častnih občanstev; ob sončnih dnevih so jim hladna	senca,	kjer se prijetno dremlje, ob nevihti strelovod	A
besedo na jeziku - pa se prikrade médnje ta črna	senca	v svoji dolgi špehóvki ... ne, ljuba duša, moja	A
Zelo bi mi bilo prijetno in milo, da ne stopi	senca	med naju.Kajti rodila bi ta senca mnogotero	A
ne stopi senca med naju. Kajti rodila bi ta	senca	mnogotero neprilik in težav; križ pa nikoli	A
človek, najprej kruha in vina, vse drugo je	senca.	Tisto prepričanje in tako dalje, vse tisto je	A
odprte, gre na hodnik, da se vidi le še kakor	senca.	MRVA: Ti si poet; ne vem, če delaš verze	A
med mano in med zadnjim ciljem... kakor velika	senca	hodi pred mano.Jaz ne morem svobodno, brezskrbno	A
očitati, ali vendar mi očitajo, - to je tista	senca,	ki hodi pred mano.- Pri tejle priči vam dam	A
- no, vidiš, zdaj je šlo vse to mimo, kakor	senca...	Francka, zdaj stojim pred tabo razcapan, nepočesan	A
živ človek med živimi ljudmi in ne breztelesna	senca	med sencami.Če govorim naglas, mi ni znan več	A
videla nekoč, pozno v mraku, od daleč; takoj je	senca	utonila v sence, kakor da se je bila preplašila	A
rojena, v bolezni izmišljena ... ali, da je bila	senca,	ki hušne čez pot: človek postane, se ozre plah	A
Ko odmakne svečo za trenotek, tako da njegova	senca	zagrne okno, se oglasi zunaj prestrašen krik	A
Ah srce, kak nebeška je ljubezen, ko je že	senca	njena tak sladká. Baltazar nastopi	A
pogubljêna Pri živih iščóča mirú? Mar osvéte prosi	senca	jadna Ubitega tu brez sledú?« »In pregnati jih	A
nekoč v druščini hrumeči. Nad manoj se prostira	senca	hoj, vsa prepojena čvrstega ozona, z nevidno	A
27 . / 25. Mitteleuropa ‒ pod sivim oblakom	senca	smrti 26. Sonce se prebija skozi zeleno listje	A
/ saj srečen sem tudi zdàj; dníj mládih	senca	izgíni, tu v gozdu je glásen ràj.	A
da zrlo bi réveža mêne: po mestu kot	senca	hití mi teló, moj duh me še sílneje žêne	A
vinom žalost si zaliva, misli trop, teman kot	senca,	glavo trudno mu razriva. Poln ljubezni	A
prelepa mlada žena. In od zahoda, od nebá je	senca	se spustila, po morju sem je plavala,	A
plave žile. Lasje so ji padali globoko čez	senca	in se leno igrali po ramah in lahtéh. Ko	A
narod tvoj ni umrl. . / . / stran 91 . / Saj	senca	vojvodskega žezla nikoli duhá ne stemní	A
duhu življenje je dal? Vladarjeva slava je	senca,	ki spremlja vse dní ga zvesto, zvestó	A
nepokojne, koprneče; okrog usten - lahna	senca,	krožil je smehljaj ponosen.“ ZADNJI	A
utrinja ... lahno dviga se, pada spet ... smrtna	senca	izginja ...‒ II Mene obdaja tema blodnje in	A
sestrica! kaj je to? Od kodi ta mertvaška	senca?	Šibé se drobna mi kolenca, Po koži mravlje mi	A
Leščerbno zabolščim se v ozek vhod in čakam, da bo	senca	čezenj šla. A senca kot kak pes zaleze v kot	A
ozek vhod in čakam, da bo senca čezenj šla. A	senca	kot kak pes zaleze v kot in luna pripotuje do	A
Cesta.	Senca	v šipi. Stolnica.	A
na pol je pa šla, kjer v strani za vrbo je	senca	temnà. Pretekla je ura in druga za njo, že dan	A
izprehaja mesečni mesec. Po belem vrtu stopa	Senca	‒ človek, zamigljen v svojo otožno brado. Kakor	A
Mož za vrati, kaj hoče on? Kakor	senca	stoji za prosojnimi vrati mesečine. Mesečina	A
Jaz pojem in lajam. Njena	senca	pada name, tiha senca nje oči. Naj še njo mi	A
pojem in lajam. Njena senca pada name, tiha	senca	nje oči. Naj še njo mi Svet vzame, vse se dopolni	A
svetli refleks. Ležim na stopnicah in moja	senca	se riše v srebrni refleks kakor v SREBRNO	A
Mrzel je veter, odpri srce, da se razjoka.	Senca	oblakov skriva bolest. Dobro je zdaj pekoči	A
Polton v molu V sencih bije, bije.	Senca.	Mrzla cev pištole. 10 ton.	A
Ecce homo S teboj govorim, pa sem ti daleč.	Senca	je vzrasla v tisoč senc. Sam sebe ne ločim v	A
Kdo?	Senca	na njem. Nekdo gleda za menoj, z menoj nepokoj	A
Mlaka je tam kar mlaka. . / . / stran 45 . /	SENCA	je moja najbližja bližina. In najtišji prijatelj	A
pridobijo ostrino. Črta je vselej ostra, njena	senca	pa mehka.Kakšno protislovje, kakšen dualizem	A
imela rada, zaslišim ga v vsem, kamor njena	senca	pada. IZBIRA Dokler si te tiho želim, upam	A
posmeh kazniv peha me v senci hvoj. Če sam je	senca	odloženih cul? Zapreda vase ga lišajasti kobul	A
Pa najde dno človeškega tolmuna usodo svojo	senca	spomenika. Dom išče, in ga, izgubljeni pram	A
Drugače človek s čredo gazi grint. Usodo svojo	senca	spomenika izroča ljudski jati, v divji roj.	A
zvetrje. . / . / stran 32 . / Midva Ti si krhka	senca	iz žarkov, prozorna in varljiva, neujeta v vseh	A
lučjo Med senco in lučjo so minimalne razlike (	senca	je le manj bogato žarčenje). Čas se giblje po	A
krajec neba čaka na prebujene zazrte odmeve.	Senca	pa, ki se ziblje skupaj z lučjo na gugalnici	A
Sonce žge z neba.	Senca	pod drevesom je malo redka.Drozeg si popravi	A
Konjska zadnja plat se sveti v luči.	Senca	teče ob koleslju, šviga čez kantone, pleza po	A
tračnice. Na vzhodnem koncu trga je še visela	senca	na pročeljih, kjer so bili vzdolž pločnika uvrščeni	A
v prazno, ker na tleh ob postelji leži bela	senca.	Kakor blazina, ki bi padla z zglavja.	A
nisem znal vzdigniti iz skepse. Najbrž me je	senca	zla v otroških letih takó močno oplazila, da	A
zdavnaj imanentno v meni kot preteča pošastna	senca.	Zato se mi zdaj večkrat zazdi, da sem bil zavoljo	A
ambulantnim alkoholom in je večkrat taval kot	senca	po baraki; zato je pravzaprav vladal v revierju	A
če razglabljamo o tem zdaj; ko človek postane	senca,	so njegovi premiki razvlečeni in razpotegnjeni	A
rajnkih in na skupino preživelih padla hudobna	senca?	A krivi smo tudi sami, tisti, ki smo se vrnili	A
šolskem poslopju. A zdaj se jim verjetno zdim	senca	rajnkega, ki je po pomoti stopil na prometno	A
zavedel, da sonce ni šlo za njim, in objela ga je	senca	nepričakovanega siromaštva.Zato se hitro povzpne	A
blažijo, pod njimi je . /\ .. stran 50 . \/	senca	zatohla.Bolniki in bolnice v pobledelih modrih	A
ki si ga nataknil z iglo v škatlo. »Kakor	senca	ste se priplazili,« je rekel.»Neslišno ko muca	A
Tudi svetel prašek radosti. Hkrati pa drobna	senca	očitanja.Ne, bolj kakor očitanje prav rahel	A
obraz k njenemu licu in se dotaknil njenega	senca.	Takó, mimogredé, sredi hitrih korakov, ne da	A
In griči, vsi z lučmi. Tam, kjer je čez dan	senca	med njimi, je tudi zdaj temno. Sedlo teme.	A
asfaltu. Po pročelju nasprotne hiše je začrtala	senca	prekotnico in ga razdelila na temno in svetlo	A
/ Tako, da bi nazadnje usahnila poslednja	senca	velikega Škodljivca, ki so ga nji opevali, medtem	A
ustnicah in v očeh se ji je zgostila uporna	senca.	Potem se je resno in počasi obrnila in oddaljila	A
prostora, ampak za strah, da ne bi tam smrtna	senca	po naključju padla na njuno dragoceno brezskrbnost	A
bolehnega gosta, ki je tih in neviden kakor	senca.	Ko bo sedla k večerji, je pomislil, bo prinesla	A
je bila vsa samotna, samo zdolž zidka je ozka	senca	na asfaltu vsebovala nekaj bolj naklonjene bližine	A
njenega obraza. Prav blizu ji je bil, ko je	senca	rekla: »Kako smo resni.« »Ti si!« je rekel in	A
mesečino imaš za sabo, zato si bila vsa samo motna	senca.	« »Morda res nisem dosti več kot senca.«	A
motna senca.« »Morda res nisem dosti več kot	senca.	« »Ne, ker sence niso nagajive.«	A
tvoj poljub’ V dvorani je napetost kljuvala v	senca	in dušila grla. Tedaj se je Mario sklonil k	A
obupa me je začel daviti v grlu in pritiskati na	senca,	a vendar sem se obrnil in s prikritim upanjem	A
potemnel, kakor bi bila švignila čezenj črna	senca.	»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet.	A
nima nič skupnega s Temnikarjem. Še njegova	senca	ne more biti.Temnikar je bil hrust, ta pa je	A
»Ne!« je mračno odbil Peter Majcen in temna	senca	mu je spet švignila čez obraz.»Ta hudič me bo	A
vsa drobna, vsa prosojna, kakor svoja lastna	senca	in senca svojega senčnega življenja.In v srcu	A
drobna, vsa prosojna, kakor svoja lastna senca in	senca	svojega senčnega življenja.In v srcu se mu je	A
Zakaj ne bi šlo?« je trznil Peter Majcen in črna	senca	mu je švignila čez obraz.Nasul je kave v mlinček	A
okno, se odbijali od sten in se mu zaletavali v	senca.	Stopil je k oknu.	A
se zamaknil v travnik na dnu doline, ki ga je	senca	že rezala na dvoje: v sončno in senčno polovico	A
glasom. - Če ne boš sam stopil v senco, bo	senca	stopila čezte. Temnikar je pogledal	A
pogledal predse. Videl je, da se je modrikasta	senca	že priplazila do njegovih nog.Zdrznil se je	A
bilo nekaj otožnega in okrog ust mu je ležala	senca	žalostnega nasmeha. »Mali Pan,« je pomisl	A
cesta je bila prazna, nikjer se ni zganila niti	senca.	»Privid je bil, privid!« je zašepetal	A
Hodil je naglo. Njegova prozorna	senca	je skoraj pošastno švignila med črnimi debli	A
bela, samo tu pa tam je ležala na njej borova	senca.	Hodili so dolgo.	A
oči ni dvignil, v glasu pa je le trepetala	senca	očitka. »Jaz pa sem mislila, da bo vas	A
hudo.486 . \/ . / Zmaga je vstopila tiho kakor	senca.	In bila je senci podobna.	A
ljubezni ali sočutja, pač pa bo padala mrzla	senca,	kajti v tem vzkliku bom neprestano slišal tetino	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani