ribič (2.559)

sem šel domov, prepričan, da me je kak divji	ribič	okradel. MUREN Gospod Lešnik, moj čas je drag	A
šibo in motvozom se je zataknil med grmovje, in	ribič	Miha ‒ ali ga poznate? ‒ imeniten človek, ga	A
krojač za svoje kopito, čevljar za svoj vatel,	ribič	za svoj čopič, slikar za svoje mreže.Mene pa	A
mi pa tega niste povedali? KOKALJ Izurjen	ribič	počaka, da riba pošteno prime. Potem jo šele	A
Dúnavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, A	ribič	mi v njem sedí sám, Na vêslo se truden opira	A
brega letí In nese oglednike tri; Veslaje pa	ribič	ozira Srpó se v vrténje vodà, Ki rado se s čolni	A
Krasnejši nas ní še nikóli!« »Na mestu!« ‒dé	ribič	krepkó ‒ A vêslo zažêne v vodó ...	A
nahranjujem, Mnogo vidim ti takó in čujem. Redko	ribič	mi domá je stari, v koči hčerka njemu gospodári	A
stojí ti. Baš čez reko davi sem letéla, Kaj pa	ribič	tamkaj stari déla? S siloj vs�j se starec v	A
koče čolnič pluje, . / . / stran 31 . / Teže	ribič	stari mi vzdihuje: Lahko, hčerka, bi še živa	A
de kaj zagrebsti ni. . / . / stran 72 . /	Ribič	Mlad ribič cele noči veslá, visoko na nebi	A
zagrebsti ni. . / . / stran 72 . / Ribič Mlad	ribič	cele noči veslá, visoko na nebi zvezda miglja	A
reži, na zvezdo gled′jóč vhití, bo otet; mlad	ribič	od čistega ognja po morji je varno veslal več	A
Se kopljejo, smejajo, tak pojó: “O, srečen	ribič,	srcé zvestó! kak dolgo še misliš ti gledati	A
gledati v njo? . / . / stran 73 . / Povej nam,	ribič!	povej zares, al čakaš, de pade zvezda ′z nebes	A
brez miru svoj čoln drvi; al ták za pevkami	ribič	hiti, kdo ve! al sám pred seboj beži. Zgubljen	A
iz sveta ne móre. . / . / stran 161 . / Znan	ribič	privesla od úne stráni, opomni ga, kak sam sebe	A
v varniši zavetje; vda Črtómír se v to, kar	ribič	svétje. In brž veslata v konec ta jezéra, kjer	A
podpéra, čolnič leti, ko v zraki urna tica. Se	ribič	po sovražnikih ozéra, čoln vstavi, kjer je gosta	A
dalje grmi srdito in bridko junak govori: »Star	ribič	ob morju je biser imel, še v kroni kraljevi	A
Rusem mostu, z enim očesom celo poškili kot	ribič,	ki se zazrè v obsončene oblake.Vesel je, da	A
Nekega dne se je vzpel kar na skalnati breg kakor	ribič,	ki pazi na prihod tunov; ker moral je biti sam	A
To je kakor čudež.	Ribič	v čolnu vrti zobčasto kolo in se počasi približuje	A
skupina, ki se premika v krogu, ko da je samotni	ribič	ujel neverjetno jeguljo, ki je zbrala okoli	A
vidiš mojo vasico,« je rekel. »Vsakdo bi bil rad	ribič	v takšni vasici.Kakor da bi bila zasnovana za	A
ni tako težila. Na krik je bil prihitel stari	ribič.	»Oho, oho!« vpije in razprostre roki proti Juriju	A
z enim očesom Govoré, da je živel svoj čas	ribič,	toda je le Bog edini vsega vedoč, in se je primerilo	A
berača, bil je obrit, gledal je na eno samo oko.	Ribič	se je razjokal: »Joh in prejoh, ribe bi mi dale	A
govorečih rib Govoré, da je živel svoj čas	ribič,	toda je le Bog edini vsegavedoč in se je zgodilo	A
Tam je našel ribiča. »Hej,	ribič,	hitro me popelji na skalnati otok.« »Ni varno	A
Ne boj se viharja!«	Ribič	je pobral zlatnik, saj ga še nikoli ni imel	A
krojač za svoje kopito, čevljar za svoj vatel,	ribič	za svoj čopič in slikar za svoje mreže,“ je	A
sem srečno doigrala!« »Lepa igra,« je menil	ribič,	»pa stara.Že Sara se je kamenčkala, ko je dete	A
sonce je bilo svetlo in voda je bila čista in	ribič	je bil moder in je pomislil: »Držim te, ribica	A
zavedala, da je in da nosi pod srcem ... Mirni	ribič	je začel polglasno šumeti žalostno popevko.	A
bilo. Le otrok, ki ga je dojila, preden je bil	ribič	odšel, je ležal na borni blazini.Ni dihal, ni	A
pivski sobi sedela pri mizi Miklavž Čeljustnik,	ribič	iz Trnovega, imenovan Škilè, in pa Miha Rebolj	A
izgovor, kadar se je po pivnicah potikal. Bil je	ribič,	mešetar in pijanec, vse obenem; ali vendar ribič	A
mešetar in pijanec, vse obenem; ali vendar	ribič	le bolj postrani, pijanec pa v prvi vrsti.	A
»Kaj boš kaplana vmes tlačil?« je kričal	ribič.	»So drugi, ki bi se radi pasli po Židanovi detelji	A
čolnu lovski mojster, ki je bil obenem grajski	ribič.	Vsa druga množica je morala ostati zunaj ograje	A
grajski lovski mojster, ki je bil obenem grajski	ribič,	kaj spretno odrinil z majhnim čolničem od kraja	A
med tlačani?« se je spomnil jezičnega tlačana	ribič.	»Ubogi svet, kam blodiš ...?«	A
pozna se, da se je tam nocoj čoln izkrcal.	Ribič	je v jutro čul veslanje.« Tedaj je bilo dokazano	A
koče, ki je stala pri Savi nedaleč od Krškega.	Ribič,	kakih petdeset let star mož, sedel je na nizkem	A
radi stopili s hlapcem in gospodoma na deske in	ribič	odrine. Na oni strani dobi od gospoda nekaj	A
je pot do Šrajbarskega turna lep, odjezdijo.	Ribič	in sin se s plavjo vrneta. »Oče, zakaj me je	A
Nihče me ne najde, za taka kota vem.«	Ribič	prebledi.Kateri oče se za sina ne boji?	A
se usede in začne veslati. V sredo prišedši,	ribič	upre oči vanj, in kakor bi pozabil vsega, mirno	A
potnik. . / . / stran 8 . / »Kosoman!« pravi	ribič.	Mlademu možu zlezejo obrvi skup in roka mu seže	A
da čolna ne prebrneš in v vodo padeš,« pravi	ribič.	Kosoman se zopet usede, pokrije obraz z rokami	A
glavo na kolena. »Alo, pri kraju sva!« pravi	ribič.	Kosoman mu ponuja plačo, toda starec zmaja z	A
jeznoritec je pravi. Precej vate skoči,« pravi	ribič	z nekim zadovoljnim smehljanjem. »No vidiš,	A
poti, koder so jo prej trije jezdeci krenili.	Ribič	gleda za njim in premišlja tako dolgo, da izgine	A
nakloni! ‒ lotil bi se vseh treh.« Medtem ko je	ribič	tako premišljal, pospešil je bil Kosoman stopinje	A
XVIII. KONEC Kake tri tedne pozneje je šel	ribič,	katerega naš bralec iz začetka naše povesti	A
razpelo ‒ v roki držal. Počasi in strahoma se mu	ribič	približa.Ne gane se.	A
očmi iz zabuhlega rdečega obraza?« In prvi	ribič	dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom	A
Ako ti ne maraš tega zaklada,« odgovori drugi	ribič,	»jaz tudi prebijem brez njega.To je povodni	A
Beživa, hitiva!« Drugi	ribič	potegne veslo iz vode in brsne bogato skledico	A
ki je tako lepo ostružena,« pristavi drugi	ribič.	Ribiča molče veslata dalje, Samorada pa neso	A
/ . / stran 104 . / Prav takšen si kakor ‚	Ribič’	vašega pesnika Prešerna, ‚ki naprej brez miru	A
Mirodolski, Zora in Breda pa gledat. Trnek je imel	ribič	vedno pri sebi, drugo orodje se je lahko dobilo	A
mu drago. Mnogo posla so imele uboge ženske;	ribič	je potreboval danes strašno vade!Zamolčati ne	A
a najročnejša je bila Breda, ni si mogel kaj	ribič,	da bi je ne pohvalil; in dobiti od njega pohvale	A
štirideset, če sem prav seštela? Kaj pravite, gospod	ribič?	« »In tiste, ki so vam ušle?«	A
Na vsako se ujame ena riba, kajne, gospod	ribič,	ali tudi dve če ima človek srečo; ne, gospod	A
bi se mu videla na dnu, in vi ste tako sloveč	ribič,	kakor smo že tolikokrat slišali; menim, ako	A
ženskim, ravno takrat mu gre vse narobe! Nesrečni	ribič	se je izgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil	A
me opominja, naj se pripravim za daljno pot.«	Ribič	je pozneje pripovedoval, da je videl tisto jutro	A
vam bom prekrasnega sulca, ki ga je ujel naš	ribič	pred dobro uro.« Priznati mi je, da se mi ni	A
govoril Kekec in srce se mu je kar smejalo. »	Ribič	Rogaček ulovi postrv na trnek in na muho.A jaz	A
sem ga na tista dva kosa pečenke, kakor ulovi	ribič	Rogaček postrv na trnek in na muho. Hoj, hoj	A
»Tam zadaj za gozdom tik vode. Moj oče je	ribič.	Srečno hodite!«	A
lastnega glasu, tako počeno je zvenel. »Edini	ribič,	ki je stalno lovil na jezeru,« je presunjeno	A
. / Globočine niso nikoli izmerili, umrli	ribič	pa je bil prepričan da tu jezero sploh nima	A
bilk. Na skali pa, ki je skoraj nasproti, stoji	ribič.	Z obema rokama vihti vitko palico po zraku, da	A
zgine z obraza in nemara gleda tja čez, kjer	ribič	meče svojo muho, in mogoče celo posluša, kako	A
takega namerava, in še zmeraj gleda tja čez, kjer	ribič	zelo hiti.Sploh mu ne odgovori, samo zre po	A
in na drugi strani in za spoznanje malo više	ribič	s svojo palico, napravami in muho, ki ven in	A
in gleda v nasprotni breg, kjer je še zmeraj	ribič	s svojimi napravami in torbo.Potem pogleda k	A
Pahni ga v vodo, pa naj plava. ◆ Pajek,	ribič	in ženska pletejo nevarne mreže. ◆ Palica ima	A
Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat	ribič.	Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da	A
vsakega mi po en hlebec kupi in mi ga prinesi!«	Ribič	se je odpravil na pot in prišel v bogate in	A
bratih. Prav na tistem kraju je lovil ribe mlad	ribič.	Šel je ob vodi od mesta do mesta in potapljal	A
Zato je ostala pri ribičevih. Mladi	ribič	se je v deklico zaljubil in jo vzel za ženo	A
je poskušala, da bi jo pri ribiču očrnila.	Ribič	pa je svojo ženo preveč ljubil, da bi kaj dvomil	A
prepričati, da je otroka zapravila njegova žena.	Ribič	tega ni verjel.Za otrokom pa mu je bilo silno	A
naj ženo kaznuje zaradi strašnih grozodejstev.	Ribič	je ženi govoril o svojih bolečinah, toda ona	A
Bojim se zmigati. Ker ima	ribič	močne pesti.Ker ima ribič grožnje v dlaneh.	A
Ker ima ribič močne pesti. Ker ima	ribič	grožnje v dlaneh.In si mislim, med škrgajočim	A
odloži za dve, tri leta, čeravno jim je bil	Ribič	po svojem posebnem značaju drugače dobrodošel	A
varno zavetje v naročju značajnega človeka.	Ribič	je slekel častniško uniformo in si poiskal drug	A
mizi. Nič ni vedel, kako poseben človek je	Ribič,	kakšna je njegova žena; nič ni razmišljal, kako	A
ljudem blizu; mnogo bliže, kakor so hoteli.	Ribič	je bil navajen, da so ljudje v trgu in uradu	A
puško in s torbo lazi po sosednjih gozdih.	Ribič	mu še ni odgovoril, a že je Sterle pripovedoval	A
se je s starim Ribičem o njegovih knjigah.	Ribič	je najrajši bral potopise, morda zato, ker ga	A
pri obedu so vprašali Romana, ali hoče vina;	Ribič	pije sicer le vodo, a za goste je tudi vino	A
ne pije vina, in še zavedel se ni, da laže.	Ribič	in njegova žena sta vedela, kaj pomeni Sterletov	A
»Jaz sam ne vem, kaj bi rekel,« je modroval	Ribič.	»Saj ga pravzaprav še nič ne poznamo.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani