Sonce je stalo že čez poldne. Lahka sapica, že precej hladna, pihala je skozi odprto okno lesene ribičeve koče, ki je stala pri Savi nedaleč od Krškega. Ribič, kakih petdeset let star mož, sedel je na nizkem stolcu in je tiščal velik črn lonec med koleni, iz katerega je hitro zajemal z leseno žlico in v usta nosil. Končavši svojo južino, jame zmerjati sina, sedemnajst let starega krepkega mladeniča, zakaj ni ravšljev in drugih mrež za ribji lov ta čas zakrpal, kar je bil on zdoma.