V drugem satju pa so prav takó gnojne flegmone pod prevlekami, da je zrak okužen, kakor da razpadata hrib in gozd, kakor da gnije samo srce planine. A kljub temu so njegove oči sredi kristalov domačih solin, in ko govori o tržaškem Kanalu, o Borznem trgu, o trgu ob Rusem mostu, z enim očesom celo poškili kot ribič, ki se zazrè v obsončene oblake. Vesel je, da sem se pustil ujeti v njegovo igro, in je ves iz sebe zavoljo nepričakovanega obiska, jaz pa ne morem dojeti, če sluti, kakó je ves prešeren v strupenem ozračju, kakó je v njem nezasidran, brez kompasa na brezmejnem morju.