pavle (3.395)

MAKOVKA: Ali on ne misli resno! - Kaj ne poznate	Pavle,	kaj je ne vidite, kakšna je, - da lahko zaspí	A
MAK: Takó govoré. DELAK: Hm ... in gospodične	Pavle	ni domá? VRANČIČ: To je ravno; gospá Makova	A
MLAKAR: Odtod! Vsi odidejo, razen	Pavle	in Mlakarja DEVETNAJSTI PRIZOR	A
Maksej čeglač. Juhe, Peter je dremavec, juhe,	Pavle	glavač, juhe, Jozej je harovec, juhe, Foltej	A
krepko lopnil po glavi. Ko je odhajal od sestre	Pavle,	je bil še ves v ognju.Pri srcu mu je bilo čudovito	A
prosili, naj se vendar premisli in zahteva od	Pavle,	da mu vrne hišo.In on?	A
ker je imel nekakšne sitnosti z ljubeznijo	Pavle	Puščavarjeve. »Kako?	A
Kaj vejo kam?	Pavle	Vatovic drži z levo roko za očala, z desno pa	A
sveža jutranja svetloba, da jemlje vid in mora	Pavle	Vatovic z roko seči k obrazu, z dlanjo k očem	A
mila slovenska deželica tukaj v miniaturi.	Pavle	Vatovic lovi sladke travne vonjave, prijazne	A
Nevarno, šepne Frančišek. Ves denar, ki ga	Pavle	Vatovic strese po pultu, prevlečenem s črnim	A
ki mu branijo, da ne zavrisne na ves glas,	Pavle	Vatovic, bojevnik neustrašni, pa tokrat noče	A
daj, je spet rekel glas za vrati, in zdaj je	Pavle	po prstih zlezel k vratom in se sklonil h ključavnici	A
je pokazala zdravnikova nežna bela rit, da je	Pavle	kar umaknil oči.Ko je pogledal znova, je videl	A
stran 42 . / Da, bojo, jaz bom plačal, reče	Pavle	Vatovic, je že dobro, ko vstajajo in pobirajo	A
Blazno faktografije.	Pavle	Vatovic išče presledke v njegovih dolgih in	A
usoda in take reči. Zdaj, ta trenutek, ko se	Pavle	Vatovic podi ob dvanajsti uri po vroči ulici	A
za hrbtom. Pavel Vatovic, sedaj sem pavel, ne	pavle	ne pavli, je pokimal z dolgim obrazom, dober	A
nad tilnikom že pronica skozi lobanjo. Zdaj	Pavle	Vatovic potegne zaklopko in obesi težki ruski	A
žarki, občasno sodeluje z upravo javne varnosti;	Pavle	Vatovic, študent, 23, številka osebne izkaznice	A
kot bi jih napadla ranjena žival. Zdaj je	Pavle	Vatovic skozi veke kot skozi priprte zastore	A
elegantna surovina svojim bratom, in takrat je	Pavle	Vatovic prvič začutil, da bi bil najraje kar	A
kože in mesa pod njo, z vsakim korakom začuti	Pavle	Vatovic prevešeno težo njenega mehkega oblega	A
kako! Glejte, pri nas je sekal lansko zimo neki	Pavle	Drljača iz Pilića, star, miren človek in tako	A
pa se je srečno še ujel ob debelo koleno naše	Pavle.	Vznemirjeni smo bili vsi, profesor pa nas je	A
sem slišal tamkaj in je dejal gospod profesor	Pavle,	ko mi ga je pravil, da je jako izviren. Slavno	A
so dejali, da ne. In potem je dejal profesor	Pavle	in vsi so rekli, da ni drugače: palica je morala	A
dolžnosti in je dal drage volje, da je sošolec	Pavle	prepisoval iz njegovega zvezka, kajti je skavt	A
kajti je skavt vsak dan koristen. Sošolec	Pavle	se je izkazal hvaležnega s polovico žemlje.	A
rijaznega vprašaja. . / . / stran 30 . / Sošolec	Pavle	pa ni bil skavt in ni bil zadovoljen niti s	A
celega leta, da jih prešteješ! ‒ Pa ti vstani,	Pavle	Tinta!Koliko prebivalcev ima Jugoslavija?«	A
profesor in so se mu v očeh skrivali bliski. Pa je	Pavle	Tinta sledil bleščečemu zgledu skavta Petra	A
njena sladka stran pa je bila ta, da je tudi	Pavle	Tinta žel zvrhano mero navdušenega grohota,	A
Stopila sta iz avta. »	Pavle!	« je skoraj normalno zaklical Resnik. »Imaš vse	A
Stalderjem, saj ga poznaš, bi malo pogledala!«	Pavle	je vrtel po rokah star klobuk brez traku in	A
Zavpil je: »	Pavle!	«Zazrl se je v gospoda Stalderja.	A
Pavleee!«	Pavle	je pritekel izza vogala kolnice. »Povodce sem	A
biti!« »Brez skrbi, gospod Resnik,« je rekel	Pavle.	»Vse bo do pike tako, kakor ste naročili.«	A
vzdrževanje živine, tudi večjega števila repov. In	Pavle	sploh ni slab hlevar.V glavnem dobro skrbi za	A
popoldne je bilo, ko je prišel Edvard, brat	Pavle,	židovke.Prijazen je bil, govoril je s Tino,	A
minile ure in se je zmračilo, poslovil se je od	Pavle	pol prijazno, pol malomarno ter je šel prav	A
plašno in trepetajoče božični zvonovi. Razen	Pavle	jih ni slišal nihče, ali tudi zanjo so polagoma	A
oklenil sem se s silno ljubeznijo svoje ljubice	Pavle;	zakaj ono je imela čudovite lasé: -- polno,	A
vljudne nesramnosti, kakor še nikdar prej ...	Pavle	ni bilo v sobi; ne spominjam se več, kam je	A
D Z S 1970 TUJCI I	Pavle	Slivar je bil praznično vesel.Sonce je sijalo	A
trenotku je Marnovka zakašljala ter odprla oči;	Pavle	je pogledal v strop, zaokrožil ustnice, kot	A
razumnimi očmi njegove duše. ”Ali ti ni nič hudo,	Pavle?	Tako mirno pripoveduješ, da nama ostane samo	A
svoje imenitnosti -“ . / . / stran 9 . / ”	Pavle!	“ ”Nič se ne jezi in dovoli, da te na tvoje bujno	A
preden pokažejo svojo naturo.“ ”Kako bledeš,	Pavle!	“ ”Oj Ana, nič ne bledem; to bo še vse lepše	A
se poklonil še enkrat. ”Blagorodje, jaz sem	Pavle	Slivar -“ ”Da, da, poznam vas.“ ”In prišel	A
pozabili na očeta in torej tudi na sina, in	Pavle	Slivar je ostavil gimnazijo po dovršenem četrtem	A
prazno, preko svojih resničnih misli. ”Glej,	Pavle	Slivar, življenje je pred tabo.Saj to je samo	A
potisnil klobuk na čelo. ”Kam se napravljaš,	Pavle?	- Saj je že pozno; ali ne misliš počakati večerje	A
pogledal v obraz z znanimi ljubečimi očmi: ”	Pavle,	kaj me ne poznaš?Pojdi z mano, tam pri meni	A
daleč za gorami, a v sobi je bil že mrak. ”	Pavle,	dolgo že nisva bila tam zunaj ...“ ”Potrpi	A
Tebi ni prijetno, ti si rajši sam ... Ali časih,	Pavle,	pojdeva vendarle, takole vsak mesec, čeprav	A
muči med tem visokim zidovjem ...? Vsak mesec,	Pavle,	nič več.In daleč pojdeva, kjer ne bo toliko	A
pomislim, mi je že polno v prsih ... Drugo nedeljo,	Pavle,	kaj praviš?“ ”Vsako nedeljo ...	A
je bilo neizrekljivo težko. ”Kaj si očitaš,	Pavle,	če ti jaz ničesar ne očitam.Ves čas si bil dober	A
misliti na svoja dela. Ali eno nedeljo v mesecu,	Pavle,	zakleni ateljé.Zdaj je pomlad zunaj, tam gori	A
plaho, v zadregi, in obstala je pred durmi. ”	Pavle,	jutri nimamo nič več ... komaj še za danes je	A
”Oprostite,“ je zaklical za njim, ”jaz sem	Pavle	Slivar.“ ”Jaz sem Hladnik,“ je odgovoril	A
želela konca!“ ”Tako je človek otročji, glej,	Pavle!	“ je odgovorila z resnim glasom.”Misli si: zaprem	A
drugod, - potem je vse dobro. Saj ni nikjer nič,	Pavle,	verjemi mi!“ ”Ali preden človek spozna, da	A
Mari se je nasmehljala. ”Kako pa govoriš,	Pavle,	kakor da bi bil star in moder?Saj si ti ubožec	A
kakor da bi bil star in moder? Saj si ti ubožec,	Pavle!	“ In nekoč pozneje - tudi tedaj je sijala	A
mraku - mu je rekla nenadno: ”Ti si ubožec,	Pavle,	saj nimaš nobenega človeka!“ ”Kako si to	A
obraz in je rekla: ”Zakaj pa hodiš tod okoli,	Pavle?	Saj nimaš nobenega človeka?“	A
ostal tukaj. ”Šel bi bil po svoji poti dalje,	Pavle,	preden te ne ponižajo.“ ”Dovolj so me bili	A
se bil ponižal.“ ”Ti govoriš tako otročje,	Pavle!	Človek ne pade nikoli nizko dovolj!	A
moder. - Nikoli ne pade človek nizko dovolj,	Pavle,	- šel bi bil po svoji cesti in jaz bi te bila	A
in bi rekla: ”Kako pa naj ti pogledam v oči,	Pavle,	ko jih sam povešaš?“- In tedaj bi on sam prebledel	A
polne, prepevalo in vriskalo je preko doline.	Pavle	je bil sin Martinovca, kajžarja s hriba; štiriindvajset	A
od plesa in od vina. ”Svatujejo!“ je rekel	Pavle	in je povesil glavo. Molčala sta in sta šla	A
hrib moja pot, tvoja pa v dolino!“ je rekel	Pavle.	”Kar zdi se mi, da bi se poslovila na tem kraju	A
Ali nobeden izmed obeh ni ganil roke v slovó.	Pavle	je gledal proti nebu in zdelo se mu je, da gredo	A
nisem prej domislil, zdavnaj že!“ je vzkliknil	Pavle.	”Lahko bi letos imel že lepo merico tolarjev	A
zapela. ”Prav nič ne bom odlašal,“ je rekel	Pavle.	”Predolgo sem že odlašal -- sedel sem na zapečku	A
se ne vrneš!“ Od same prešerne radosti se je	Pavle	zasmejal naglas. ”Vse je tako svetlo pred	A
so odsevale zvezde v njih. ”Čakala bom nate,	Pavle,	in nikoli ne bom žalostna.Bog vedi, morda bo	A
mislila nate in ker bom vedela, da se povrneš!“	Pavle	se je razsrdil. ”Kako pa govoriš, zakaj pa	A
svetijo. ”Vidim te, kakor podnevi,“ je rekel	Pavle.	”Tudi meni se zdi, da je svetel dan, pa je	A
kakor da bi trenil!“ ”Zato se je spremenilo,	Pavle,	ker sva bila žalostna do smrti.Kaj nisi rekel	A
vriskali; zdaj vriskajva z njimi!“ je rekel	Pavle.	”Vabili so naju; pojdiva!“	A
šla v dolino. Kadar je zaukalo doli, je zaukal	Pavle;	kadar je pesem pozdravila iz doline, sta zapela	A
sva se skrivala kakor gobavca,“ se je smejal	Pavle.	”Pa sva jokala, kakor dvoje sirot brez matere	A
se je smejala Mana. ”Glej!“ se je začudil	Pavle.	”Kaj se ti ne zdi, da je zdaj vsa lepša ta dolina	A
rada.“ ”Vse se je spremenilo!“ je vzkliknil	Pavle.	”Kakor da je božja roka ukazala.	A
spremenil, ali sva se midva spremenila?“ je vprašal	Pavle	ves začuden. ”Spremenila sva se midva in	A
krčme, naravnost med svate. ”Pozdravljen,	Pavle!	“ ”Pozdravljena, Mana!“	A
vrsti. Godci so zagodli, pari so se vzdignili,	Pavle	in Mana sta zaplesala, najprva med vsemi.	A
Kakor sta se domenila, tako sta storila.	Pavle	je prodal svojo revščino in še vesel je bil	A
par izžetih leh se niso trgali. Ali ko je	Pavle	prodal svojo bajto, se mu je čudno storilo.	A
spredaj samo dvoje majhnih in ozkih oken. Ko se je	Pavle	poslavljal, se mu je zdelo, da gledata okni	A
materi!“ Že ob tisti grenki uri slovesa je	Pavle	občutil, da ni hrepenenja tako globokega, nego	A
bi vsaj ne deževalo,“ sta pomislila obadva,	Pavle	pod hribom, Mana na cesti. ”On je vesel,	A
kadar me ugleda vsega malodušnega?“ je pomislil	Pavle;	hotel je zavriskati, da bi odplašil bridkost	A
sta se pod vasjo, kakor sta se bila domenila.	Pavle	je sedel na kamen ob cesti in je čakal.Ko je	A
Če ti ne bo hudega, dokler te bom imela rada,	Pavle,	ti nikoli ne bo hudo na svetu.“ ”Če bi moja	A
potegnil krepkeje, Mani se je odvezala ruta,	Pavle	je zgrabil za klobuk; črni oblak nad njima se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani