nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Prav gotovo čuti na svojih prsih uperjeno cev, hudobno misel, ki se je spočela v blodnih možganih Pavla Vatovica, nemirnega popotnika, ki mu sluz zadaj nad tilnikom že pronica skozi lobanjo. Zdaj Pavle Vatovic potegne zaklopko in obesi težki ruski ubijalski aparat čez ramo.
Močna roka, čokata, do komolcev zavihana srajca ti daje kar naprej tisti pustolovski in akcijski videz, čepica triglavka na glavi manjka in šop las štrli po strani ven, tak nasmehljan, razigran obraz mladega partizana na fotografiji v črni gestapovski uniformi, nekje v snegu, zdaj v tej vročini se potiš, da ti lije izpod pazduh, in kolneš, pozabljaš nase, na svoje telo, na svojo luknjo v želodcu, na preteklost misliš, svet hočeš spreminjati, zato se te izogiblje božja dekla smrt in tale jamica na bradi, ki jo je lepo izoblikovala krogla, kam ti je šla ta krogla, kako da ne skozi vrat, kje se je izgubila v velikem gozdnem prostoru, gledaš in usta ti silijo v smeh, tvoj
obraz in drobne plešoče oči, vajene smrti, prijateljstva, ljubezni, tvoje drobne plešoče oči, ki so gledale toliko smrti, krvi, in zdaj se za njimi spočenjajo nove nakane, sebi zaupaš, nase se zanašaš, bojevnik slovenski.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani