osorno (448)

Dolinarja; obrne se nenadno k Dolinarju; skoraj	osorno	: Torej govorite. DOLINAR: Težko mi je, gospod	A
ANA, DOLINAR, ALMA, KOŽELJ odidejo. RUDA	osorno	: Ženin, - kaj ne pojdete za nevesto? BROŠ	A
ne bil njihov prijatelj? - Toda ... GORNIK	osorno	: Kaj hočete od mene?Kratko!	A
In ne tako neprijazen. ZORISLAVA	osorno:	Kaj imaš s tem?Kaj ti je Tugomer? GROZDANA	A
»Ali je dobro?« »Pokusite,« je rekel	osorno.	Še nje se je manjkalo!	A
z revolverjem sunil Bichija v rebra in zelo	osorno	bevsknil vanj.Ker sem včasih služila pri Attemsovi	A
pregreh. Stopila je k njemu, vrgla predenj vrv in	osorno	zahreščala vanj, naj se pri priči odviška po	A
jo pazljivo pregledal, zmajal z rameni in mu	osorno	dejal: »Glave pa nimaš, glave.«	A
pregreh. Stopila je k njemu, vrgla predenj vrv in	osorno	zahreščala vanj, naj se pri priči odviška po	A
vsakič, ko posluša od tam njeno petje, njegovo	osorno	medvedje renčanje in otožno golobje gruljenje	A
bo to pripeljalo?« Soprog jo je nejevoljno,	osorno	zavrnil: »Čuti, ženo.	A
na katere je naletel, vendar ju je častnik	osorno	nagnal v celico.Naslednji dan sta se vrnila	A
mizo pri durih in reče napol proseče, napol	osorno:	»Jesti mi dajte!« »Sveti križ božji, Juri!«	A
/ stran 262 . / vrnil, v strahu, da ga bodo	osorno	sprejeli in bo on takisto odgovoril.K Tonetu	A
Osupnil je pa tudi, da ga je bil kontrolor tako	osorno	zavrnil.Saj ga vendar ni hotel žaliti, samo	A
odločen je stopil naprej, nagubančil čelo in	osorno	vprašal, če gospoda njega iščeta.Sprehajavca	A
naj sede k njim za mizo; a zavrnil jo je tako	osorno,	da si noben otrok ni upal črhniti besedice.	A
kar je bilo potrebnih, so se glasile kratko,	osorno.	Cila je premagovala svojo občutljivost, se delala	A
/ stran 52 . / »Káko prazno vero?« vpraša	osorno	krojač in preklinja na tihem sleparsko starko	A
preprosti vojaški opravi. »Kdo ste?« vpraša mož	osorno.	»Viljem z Vranjega Brda,« je bil odgovor.	A
« je prosil oni in tiščal za njim v hišo. A	osorno	ga zgrabi Rožekar.»Kaj se vam je reklo!« zarohni	A
sedečemu in pišočemu pismo. »Kdo si ti?« je	osorno	vprašal Vilar. »Konjski hlapec Marko Krpica	A
pripravljena na udarec, se je razburil in precej	osorno	je nadaljeval: »Menim, da mora neprestano vihtenje	A
ima dosti za to,« je rekel konjski prekupec	osorno.	»On stoji na straži v Globočjem in do jutri	A
prikupljivega in laskajočega, skoraj trdo in	osorno	so se glasile.Iz nekaterih tonov njegovega glasu	A
pa greš?« »Boste že videli in slišali,« je	osorno	odgovorila in ni je bilo več. Mati je sklenila	A
Kocmur. Gospod krčmar se je ozrl po sobi in	osorno	zaklical: »Irma! Tu za gospoda enkrat pražena	A
komaj je dihal. Slišal je škripati lestvo,	osorno	vprašanje: »Kje si?« ‒ šumelo je seno, bližali	A
tvoj zet tudi.« »Kakšen zet?« gaje zavrnil	osorno	Golob. »Ki bi bil, če bi učakal,« je popravljal	A
na čelo kakor sicer. »Za menoj!« je velel	osorno.	Kakor splašen golobček je šla neslišno za trdimi	A
Za stanovsko zavest,« ga je prekinila Alena	osorno.	Brest jo je miril, mahljaje z desnico.	A
»Mara!« Alena jo je	osorno	pogledala, Mara se je pa navihanski zasmejala	A
Žena ga je klicala. »Pusti me!« je zavpil	osorno.	Koraki so se tiho oddaljili od vrat.	A
se ne zmeni zame. Res pa vedno gledam tako	osorno,	da se me nihče ne upa nahruliti.« Pomolčal je	A
»Kje so ata?« Trdo, skoro	osorno	se je nenadoma zarezalo dečkovo vprašanje v	A
Pojdi in pristavi mleko k ognju!« je ukazal	osorno.	»Jaz stopim med tem po kako dninarico, da nam	A
vreme. »Žak odpotuje na Francosko,« je dejal	osorno,	kakor še nikoli, »čas je, da se priuči poštenemu	A
ne trpi ugovora: pred njegovo težko pestjo in	osorno	besedo trepeta razen gospodinje tudi šestero	A
nemara bal sitnosti s pijano nadlego. Precej	osorno	je menil, da je že pozno in da gre spat.Luka	A
govoril starec z njim kakor prej, seveda kratko in	osorno,	vendar niti z besedo niti z dejanjem ni nikoli	A
rad bi še živel ...« »Nisem tvoj rabelj!« je	osorno	odvrnil Lovrek. Toda zdaj ga je razumel	A
Poslopje se mu je zdelo danes nenavadno večje,	osorno	in ponosno.Obhajala ga je tiha, nerazumljiva	A
poslopje, napol utopljeno v tem�, vse pusto in	osorno	...”Dom zlih duhov!“ je vztrepetala Francka.	A
Hlapec se je komaj ozrl in mu je odgovoril	osorno:	”Zame je zdajle praznik!“ Traven je hotel	A
ti Lužarjev?“ ”Nisem!“ je odgovoril popotnik	osorno.	”Poznam ga!“ je vzkliknil krčmar.	A
je mojega pogleda, odgovarjal je na kratko in	osorno;	ni maral povedati, ne kod je hodil, ne kam da	A
razkazovala vdanost?“ ”Ná, zdaj jéj in pij!“ sem	osorno	ukazal tovarišu. Ko sva si segla v roko,	A
pa naročaš take stvari z Dunaja?“ je vprašal	osorno.	Črna muha je bila sedla na štruklje, naravnost	A
»Če je znorel, ni znorel na lepem!« Pa je	osorno	izpregovoril župan. »Kaj bi se bilo	A
»Čemu da si prišel?« je vprašal sodnik tako	osorno	in je gledal tako mrko, da je Jernej izpustil	A
Zmerom bolj se je čudil sodnik in zmerom bolj	osorno	je gledal; tudi pisar se je smejal zmerom bolj	A
povejte brez hinavščine: kaj kanite z menoj?«	Osorno	so gledali in so molčali.Jerneja pa je zabolelo	A
vam storil?« Nič niso odgovorili; gledali so	osorno	in so molčali. »Glejte, razbojniki;	A
Tedaj je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril	osorno:	»Kaj pa delaš tukaj?	A
ga pa kar samega vprašajte!“ je rekel krčmar	osorno	in je šel.-	A
Dajte mi listek in papirje, pa koj!“ sem ga	osorno	zavrnil. ”Kam se mudí, kam se mudí!“ je odmahnil	A
ga terja za vse njegove skrivnosti, ga terja	osorno	z zasmehom in brez prizanašanja. Natakarica	A
dolgo časa je vzdignil glavo in me je pogledal	osorno,	skoro sovražno. ”Kaj pa zdaj stojiš tam in	A
smehljala, kakor se smehlja otrok, ki posluša	osorno	svarjenje iz ljubljenih ust in ne verjame osornosti	A
Stali smo spodaj in smo ga klicali, milo in	osorno,	proseče in ukazujoče: ”Karo ... no ... Karo!	A
zase in za svoje zdravje!“ je odgovoril Damjan	osorno.	Nihče ga ni vprašal več in nihče ogovoril, kajti	A
hvala Bogu; le droga je še treba ... in sulice!“	Osorno	ga je pogledal kaplan. ”Kakšne sulice?“	A
tisti, ki niso imeli solznih oči, so gledali	osorno	ter mrmrali svojo molitev tjavendan. ”Bog	A
bo stal župnik; roke na hrbtu, oziral se bo	osorno	na vagabunda, ponižno trepetajočega pred njim	A
zrelejši. Njene oči so gledale mirno, skoro	osorno.	”Nič ne mislite, Hanca, da je kaj posebnega	A
Ivanka, tam v tem dežju ... Otroci so: poglej jih	osorno,	le besedo reci, pa bodo solze v očeh!“ In	A
prostora in jaz sem že eden!“ je vzkliknil kmet	osorno.	”Naj bo v mojem naročju!“ je prosila ženska	A
Torej ... domača žival!“ je izpregovoril skoro	osorno;	hripav mu je bil glas. ”Ne ... umetnik!“	A
njegov obraz, prijazni besedi je odgovarjal	osorno.	Med tovariše ni zahajal, z nikomer se ni bratil	A
prišla domu. Pozdravili je niso prisrčno in ne	osorno.	Kako bi jo mogli vsprejeti veselo?	A
in druzega nič!“ Kako bi jo mogli vsprejeti	osorno?	To bledo, bolestno lice, te žalostne oči!	A
bolna, Milenica?“ ”Ne!“ je odgovorila trdo in	osorno.	Ko je stala pred ogledalom, jo je spreletelo	A
njo teta Fani. ”Stopite, saj se že mudí!“ je	osorno	odgovorila Milena.Gledala je v tla, šopek je	A
dahnil plaho. ”Pustite me na miru!“ je odmahnila	osorno	ter je vstala.Ne da bi se na koga ozrla, je	A
skrbljivo opominjal, da naj si čuva zdravje, ga je	osorno	zavrnil, da naj gleda nase ”in na svojo babo	A
Nato je sklonil glavo, pogledal je srepo in	osorno,	in je ugledal Jokca. ”No, kaj pa ti, fant	A
glavi. Tolstoličen je bil in neobrit; gledal je	osorno	izpod košatih, osivelih obrvi.Krčmar ga je pozdravil	A
Vem!“ je govoril počasi, ne prijazno in ne	osorno.	”Nič slabega niso govorili o vas, pa dobrega	A
maram jih, Boga mi!“ je odgovoril Kačur skoro	osorno.	”Ali bi še četrt vina?“	A
gospod?“ ”Tam sem bil!“ je odgovoril Kačur	osorno.	Stala je poleg mize in se je smehljala; poznalo	A
Kačurja. Župnik je gledal bolj čemerno nego	osorno.	”Slabo je, slabo!“ je zavzdihnil nadučitelj	A
opravil je ceremonijo zelo hitro, nato je pogledal	osorno	na obadva in je izpregovoril. ”Ampak to vama	A
Kačurju obedve roki na rame in ga je pogledal	osorno	izpod sivih obrvi. ”Poročil sem vaju, ampak	A
”Govori no!“ ”Kaj bi?“ je odgovoril Kačur	osorno.	”Boga mi, tako svatbo sem že doživel, takega	A
plaho Kačur. ”Doma so!“ je odgovorila dekla	osorno	in je odpahnila duri v stekleno pregrajo.	A
kako pa ženi?“ ”Kako bi?“ je odgovoril Kačur	osorno.	”Tukaj je zdaj doma ... jaz nisem!“	A
z debelim prstom po glavi ter me je pogledal	osorno	od vrha do tal. ”Kaj pa bi s tem fantom?	A
v njenem pogledu, da nisem mogel odgovoriti	osorno.	”Kaj ti pride na misel!	A
prašal po njeni ljubezni, jemali smo surovo in	osorno	in sram nas je bilo njene ljubezni, ki je krvavela	A
zato je nadaljeval z drugačnim glasom, skoro	osorno.	”Pa tudi lep glas ima in dober pevec je in	A
sedel za mizo, zaprl je knjigo in je gledal	osorno	predse; kadar so se odprle duri in je prišla	A
izpremenil, gledal je dostojanstveno, skoro	osorno	in držal se je pokonci; bil je popolnoma podoben	A
stopala na pot: ”Ne hodi!“ - in odgovoril je	osorno:	”Ti boš delala?	A
Povej, kje stanuješ?“ Skoro	osorno	mu je iztrgala roko, ni ga pogledala, ali vedela	A
”Kako bi jo prinesli, če so padli!“ ga je	osorno	zavrnila Lojzka. ”Pa so jih pobili ... do mrtvega	A
padali v kuštrih sivi lasjé, gledal je napol	osorno,	napol začudeno, v črni, smolasti roki je držal	A
ženska z brezovo metlo v roki. Pogledala ga je	osorno,	neznanca, ki je bil vstopil upognjen ter se	A
je rekla mati. ”Saj je vseeno!“ je odgovoril	osorno	in je ni pogledal.”Saj je vseeno!“ - ne to,	A
kuštravimi lasmi. Kaplan je bil ves rdeč v obraz in	osorno	so gledale oči; tudi ustnice so se gibale, mrmrale	A
ki je cvilil tenko, kakor pokvarjena piščal.	Osorno	ga je pogledal kaplan in ga je vprašal za ime	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani