osorno (101-200)

postrani z zlovoljnim pogledom in je zamrmral	osorno.	”Pustite me pri miru!	A
jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in	osorno	ogibali, časih pa so me korenito pretepli.Bog	A
Kaj že?«	Osorno	ga je pogledal Marko. »Kaj?«	A
je stopila v obraz in odgovoril sem ji skoro	osorno:	”Kaj ti pride na misel?	A
sveto Marijo“. Vzdramil se je ter se okrenil	osorno.	”Kaj pa je?	A
Ti si ubil Andrejca!“ je izpregovoril žandarm	osorno,	skoro ukazovaje. ”Jaz sem ga ubil!“ je odgovoril	A
udaril s kamnom, pa ne Andrejca!“ je zamrmral	osorno	žandarm.”Tista rana se nikoli ni odprla pod	A
da ga je ubil?“ ”Sam!“ je odgovoril žandarm	osorno.	”Jaz sem ga ubil!	A
46 . / ”Seveda ne ti!“ ga je prekinil sodnik	osorno.	”Zbogom, prijatelj!“	A
obrito brado. Gledal je skozi naočnike srepo in	osorno,	a glas njegov je bil čisto drugačen, dobrodušen	A
stražnik: ‚Kje imate otroka?‘ - Mati ga pogleda	osorno,	se obrne vstran in pravi: ‚Iščite si ga!‘Ozre	A
pregovoril besede šentflorjanski župan? In nič manj	osorno	niso gledali poštar in dacar in vsi drugi rodoljubni	A
”Jaz bi ...“ Iztrgala se mu je tako naglo in	osorno,	da ga je njena pest ponevedoma ošinila preko	A
svetle desetice prod njemu. ”Kaj?“ je vprašal	osorno	ter me je pogledal postrani.”Zmotili ste se	A
slepo vero v goščavo brez poti!“ Zamahnil je	osorno	ter stresel z glavo, da so se mu usuli dolgi	A
svojem romanju debelih ljudi, ki so govorili	osorno.	Samo da je mesto tam, da so tam visoke hiše in	A
Peter!“ Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in	osorno.	”Bog se usmili mene grešnika!“	A
stresaj me na mojem kamenju!“ Birič pa ga je	osorno	pogledal in mu je ukazal: ”Če misliš umreti	A
enkrat k sestri Anakleti. Preiskal jo je in rekel	osorno:	»Sestra, še en dan utegnete.Privolite v operacijo	A
zdravnik ne bo branil. Toda zdravnik je rekel	osorno	in kratko, da ne.Ta zdravnik!	A
to Katri, ki je pričakovala, da bo odgovoril	osorno.	Toda Tomaž je molčal in dejal šele potem:	A
kosilom mudila zaradi Tolminskega, ki ga ni.«	Osorno	je premeril svoja cerkovna podložnika in se	A
zdaj hodila po noči in megli. »Ti že,« mu gre	osorno	beseda, »kako pa jaz, ki sem brbljav in star	A
težko roko na rame. Tedaj je velel podglavar	osorno:	»Izpustite svojega soseda, da bo pričal po pravici	A
me prva izdala!« »Janez je pijan,« je rekel	osorno	Lovrenc Kragulj.Zunaj na vrata je udarilo s	A
nekoliko potolaži. »Odkod prihajaš?« vpraša me	osorno.	»Iz krajev sibirske republike!« odgovorim hladnokrv	A
načelnika. »Če prideš v mesto,« odgovori mi	osorno,	»tedaj se izvestno seznaniš ž njim.Čakaj torej	A
Nadškof stisne roko v pest in izpregovori	osorno:	»Za Bóga!Natura non dedit!«	A
ljubezniv. »Kaj se potikaš po tlaku?« je zakričal	osorno,	in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga	A
»Sem pojdi, Meta!« sem jo pozval nekoliko	osorno.	»Saj grem!« je odgovorila tiho.	A
stiski. »Tega tudi pričakujem!« je odgovoril oni	osorno.	»Saj me poznaš!	A
tistem času pa se je zeló ošabno nosila in silno	osorno	je vprašala: »Ali boste že vendar kaj scmárile	A
vzeti!« je odgovorila kuharica Mina ravno tako	osorno.	»Tiho!«	A
Kaj počenjaš ti todi?« ga je vprašal oskrbnik	osorno,	»in pod čigavo graščino spadaš?« »Kaj počenjam	A
mater Medudko. »Čemu si vklenjena?« jo vpraša	osorno.	»Ker pričujem za Kristusa!« je odgovorila starka	A
štonglajtarja edino merodajno. Srepo je gledal in	osorno	odgovoril: »Ne vidim rad, če se vpije nad mano	A
zopet nad mamko. »Kje je Francelj?« je vprašal	osorno.	»Nekam v mesto je zletel,« je odgovorila mati	A
boleče glave. »Kako se pišeš?« vpraša Raznožnik	osorno.	Urban je povedal svoje ime in svoj stan.	A
največjo postrežljivost. »Kdo je doma?« je vprašal	osorno.	»Gospodična Fina!« je odgovorila sladko.	A
nogavice, signora Margerita?« Pristavil je	osorno:	»Me li hočete spraviti v kake govorice?« V tisti	A
dvojbe je imel to v mislih kardinal Spina, ko je	osorno	dostavil: »Me li hočete spraviti v kake govorice	A
Še pri vratih se je obrnil ter izpregovoril	osorno:	»Očetu pa le povej, da naj pripravi denar, če	A
tašči. Od gneva se je tresel ter izpregovoril	osorno:	»Lepo se vedete danes!In Fina se Ljubljani obeša	A
svoje vprašanje. Odgovorilo se mu je skoraj	osorno:	»Potrpi, šleva!« Oglasil se je Zupan: »Piti	A
gospodo. »Govoriš nemški?« vprašal je knez	osorno.	»Nemški in laški, signore moj!	A
« Temno je pogledal cesar ter dejal malone	osorno:	»Knez Lobkovic!	A
se je srce še celo cesarju, ki je dejal manj	osorno:	»Vstanite, gospod glavar!«	A
ne omeči. »Kako vam je ime?« vpraša skoraj	osorno.	»Jernej, če se vam ne zamerim, Jernej sem.«	A
kostanjevem gozdu, pri . / . / stran 47 . / četkom	osorno,	pozneje prijazneje in končno nikdar ne brez	A
Filip hipoma k družbi. »Gospod notar,« reče	osorno,	»ne trudite se brez uspeha in ne sleparite dekleta	A
temno zrle izpod čela, videle so se mu proge.	Osorno	je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal	A
let bila večkrat lačna kot sita!« Oče jo je	osorno	pozval, da naj pove, kar naj bi se zapisalo	A
prehladil!« »Če pa se prehladiš ti?« vpraša Jernač	osorno.	»Ljubček moj, meni mraz ne škoduje!	A
zopet nje mehke roke. Zdajci pa ga obide srd in	osorno	izpregovori: mNe dotikaj se me!l Takoj mu umakne	A
steno. Potem stopi k mizi in odgovori takisto	osorno:	mTorej tako!Lepe reči se gode v tej hiši ‒ bolnike	A
Dolgo tako ne bomo sekali,l dejal je starec	osorno,	min če pridejo loški biriči, poveste jim že	A
jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?l	Osorno	mi je odgovoril: mRad imam!Kakšna beseda je	A
tako! Pa se je skoro ojunačila in vprašala	osorno:	mTorej si res doma in še pisal nisi in denarja	A
In kaj opat hoče Trlepu?« je vprašal skoraj	osorno.	»Pojdi, vprašaj ga!« je velikan zarenčal.	A
Emil se ji je bil skril. Njegovi domači so ji	osorno	in po slugi dali povedati, da je odpotoval po	A
povsod, tudi brez nje.« Trlep sam je že hotel	osorno	odbrusiti, a ker se je mati tako lepo potegnila	A
vežo. Potlej se obrne k ostalim v trem in reče	osorno:	»Kaj sem vam ukazal?Tukaj, skoro v sredi mesta	A
dela, misliti niti ni utegnila. Tudi so jo z	osorno	besedo na delo gonili, torej je ni imelo kaj	A
že pomolzla?« vpraša jo mati prepirljivo in	osorno.	Dekle se molče obrne, vzame veliko mlečno golido	A
»Kdo je? Kaj hočeš?« vpraša	osorno,	a ko spozna Tončka, ki je nekako boječe stal	A
Grogova vrata?« vpraša Bojec. »Četudi ne!« reče	osorno	pisar ter koraka po stopnicah. Groga je bil	A
povzame Groga besedo. Tudi to je bilo dovolj	osorno	rečeno, a vendar ne tako, kakor je Groga govoril	A
planejo vsi kvišku. On se ozre okoli ter reče	osorno:	»Jutri zvečer mora biti tukaj trideset naših	A
boste gospodovali?« »Kako mislite to?« reče oni	osorno.	»Zdaj lahko govorim,« pravi Medved, »ko sva	A
gredó biriči, semkaj k nam!« »Naj gredó!« reče	osorno	ona, kakor da bi jo to prav nič ne brigalo.	A
žalostna smrt Blaževa že znana gospodinji in, ko ta	osorno	pritrdi, pozveduje komisar na dolgo in obširno	A
ozrl še enkrat hitro po tolpi in potem dejal	osorno	pa z zamolklim glasom obloškemu kobilarju, kateri	A
osupnjeni stali okrog. »Možje!« ogovoril jih je	osorno,	»dober večer smo zadeli danes; denarja obilo	A
brdskega pisarja. »Kaj je s tem možem?« vpraša	osorno	Mulej.Poveljnik tega oddelka mu razloži, da	A
glavar?« Tonček niti očesa ne dvigne, ko reče	osorno,	pa bolj potihoma: »Ta je menda; kaj meni mar	A
razne šare. »Kaj si pa prišel?« vpraša ženska	osorno.	»Kadar si pijan, prideš, drugo krat ne; pojdi	A
prošnjo, da bi v tem kaj posredoval, skoro malo	osorno.	Baron naredi nekoliko osupljen obraz, reče, da	A
ni še v otročjih letih nikdar drugače kakor z	osorno,	ostro besedo.Vendar se je Marijan tudi te same	A
se nisi ponoči naspal?« vpraša ga stari malo	osorno.	Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovori	A
platna. Ostro pogleda zbrano trojico ter pravi	osorno:	»Kaj to pomeni!Oba bom segnal iz hiše.	A
»Hvala! Bolje!« pravi oče skoro	osorno.	»Ali bi ga ne smel videti?« vpraša Kvas.	A
čakal.« »Kaj mi boš povedal?« vpraša Domen	osorno.	»Veš kaj!	A
oglasi se mi kaj.« »Aha,« zakrohoče se Domen	osorno,	da je bilo Sove na novo bolj groza, »preskrbel	A
ovca, dasi je prej vse druge ljudi na svetu	osorno	imel, tudi svojo ženo.Kadar je kasneje Zober	A
To je njegova skrivnost. Pod	osorno	trdo vnanjostjo je bilo v njem človeško srce	A
doktor!« kliče Lisec ‒ ali starec mu prereže jako	osorno	i ta ugovor ter nadaljuje: »Tiho, dokler vam	A
svoje opombe delali, starec je bil že prej enemu	osorno	opomnil, da je tu treba molčati, vendar je bil	A
»Naj bo, kar hoče,« odgovori starejši Tone	osorno.	»Očeta ni več, matere ne.«	A
prsi proti hrbtišču nazaj zlezle, odurno in	osorno	gledajočega ribiča, ki po Ljubljanici karpe	A
hčer tolažila, ni ji odgovarjala nič ali pa ji	osorno	rekla: »Turki mu bodo glavo odsekali in morda	A
vsi. »Kaj hočete?« vpraša Peter krošnjarja	osorno.	»Doli v dolu v hosti sem srečal človeka, rjavega	A
hočem pri dečku spati, bolan je,« odgovori ona	osorno	in si sveti do zadnjih vrat po dolgem hodniku	A
»Nič ne! Pojdi!«	osorno	odpravlja Alberto malega sla, ki prestrašen	A
Pietro Musolino. »Kdo tisti?« vpraša Samorod	osorno	po strani, ker Musolina ni poznal in je hotel	A
hotela videti, pa moj oče je ni blizu pustil, z	osorno	besedo jo je odgnal in tako ni prišla več blizu	A
fantje bali?« Marko se je zasmejal, Jernej je pa	osorno	posvaril: »Kaj govorita neumnosti.« * Zjutraj	A
Manica je pritekla domov. »Kje si hodila?« jo je	osorno	sprejela Rozalka. Manica pa še dežnika ni utegnila	A
Marko pa se ni izdal in jo je zavrnil precej	osorno	in glasno, da je tudi Ančka slišala: »Saj ni	A
zijaš! Ali ne greš staremu pomagat?« pravi vitez	osorno,	ko ribičevega sina zagleda. Jezno in potuhnjeno	A
stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo	osorno	kara, če jo vidi jokati. Smrekar in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani