mamo (3.927)

nase, in tudi otroci, šolarji, so stopali za	mamo	ali za staro mamo ... Procesija, navsezgodaj	A
otroci, šolarji, so stopali za mamo ali za staro	mamo	... Procesija, navsezgodaj, na velikonočno nedeljo	A
če bom še kdaj vidu vas doma, svojo punco pa	mamo	pa ateta pa Ivančka pa hišo pa tisto jabko za	A
Ivanka? IVANKA: Že davno, papá; prišli sva z	mamo;	ali vi s svojo politiko, kdo bi se vas predrznil	A
razvija in vidim Medulin, njega na plaži, pa	mamo	slišim: Andrija, ti mu pokaži kako se brez rokavčkov	A
skupaj - oče in debata: skoz zid sem slišal, da z	mamo	kramljata. XI.	A
XI. Skoz zid sem slišal, da z	mamo	kramljata, o čem, tega pa nisem mogel ujeti	A
in priprl vrata. Skoz zid sem slišal, da z	mamo	kramljata, nato mi nežni spanec vzel je vid	A
in priprl vrata./ Skozi zid sem slišal, da z	mamo	kramljata,// nato mi nežni spanec vzel je vid	A
Tedaj so se vrata odprla in Mici je stala pred	mamo.	Ni bila kakor druge dni tiha in zbrana.	A
sklonjeno glavo in se je jezil, a ne več na	mamo.	»Hudič jim mater guli,« je rekel.	A
Potem je položil ciklamne na bank. »Za	mamo	so.« Štefan pa je pospravljal; tedaj je vzel	A
ko se je vrnila iz Rima, je Fani gledala na	mamo	zviška kot rimska matrona na sužnjo.Takó smešna	A
Duceja na balkonu trga Venezia, zdaj pobrcava z	mamo,	češ samo pazi, njemu bom povedala, da ni bilo	A
prijetno pri srcu. Zamislila si je, da sta sami z	mamo,	da je mama dobra starka, njihova hišica njun	A
A Fani je bila prav tedaj še bolj surova z	mamo.	Da je bil Rudi drugačen, bi bila morda tiste	A
borjaču kraške gostilne. Najrajši bi bila odvedla	mamo	stran. A silili so vanjo: »Pij, pij!«	A
visokošolka, medicinka. Da, a mislila je na	mamo.	In na Fani, ki je še punčka in jo ponoči straši	A
cosi con la mamma = Nekoč sem govoril tako z	mamo.	dogodek, eno samo ime, da bi se rešil.A zateknilo	A
pa tudi zato, ker žge tudi njega ogenj kakor	mamo	in Mimico.Tudi žarek, ki se je stisnil skozi	A
pod pazduho po Vremski dolini in prosi moke za	mamo,	Mimico in zanj.A njim ni zdaj mar za moko, rajši	A
in on steguje roke v prazno in kliče natihoma	mamo.	A niti ob Mimici je ni.	A
in dal vode Mimici; nikogar, ki bi vzdignil	mamo.	In noč je dolga.	A
se ne more domisliti, da bi z njim tolažila	mamo.	»Milko,« tedaj reče mama.	A
hodniku v kuhinjo, postal je pri vratih in vprašal	mamo:	»Ti, ampak Ciril, kakšen fant je bil?« Nalašč	A
čutiš, da si izobčenec. Zdaj si kriv tudi nad	mamo.	Zmeraj si kriv.	A
»Saj boš šla z nami?« je rekel. »Z	mamo	bom šla,« je rekla in se namuznila. Voz je treščil	A
Pridem,« je rekla. »A prej si rekla, da greš z	mamo.	« »Hgm.« In se je namuznila.	A
»Čakaj,« je rekel. »Bom vprašal	mamo.	« Njegova mama je plavolasa gospa v rožnati halji	A
vljudno hkrati poslovil. »Prav lepo mi pozdravi	mamo,	« bi rekel. Tako je čutil in za to ni bilo pomoči	A
svoje misli poredno rekla: »Pozabila sva na našo	mamo!	« »Če bi šla v kino, bi bila prav tako pozna	A
maščevati!« je spet vedro rekel. »Niti nad	mamo	ne?« »Nad nikomer, otroče otročasto,« je rekel	A
jih je v knjižnem jeziku, kar je našo pokojno	mamo	tudi dražilo.Tako sem tudi zdaj jasno slišal	A
je rekel. ‘	Mamo	vprašaj, če se upaš.Jaz tega ne vem.	A
smo vneto, kakor smo zmeraj vneto delali za	mamo.	Oče se je vedno bolj pogostoma oziral skozi okno	A
hleva, sem stopil od okna in se še enkrat ozrl v	mamo,	ki je s smehljajem pričakovanja ležala med	A
in se pognal po stopnicah v svojo čumnato.	Mamo	smo pokopali v torek dopoldne.Dokler je bila	A
Videl sem vse in vse hkrati. Videl sem	mamo	na visokem mrtvaškem odru sredi prazne izbe	A
skozi vežo v izbo, z vejico zelenike pokropili	mamo,	obstali nekaj trenutkov nepremično, se nato	A
vendar prav, da sem lahko ostal doma. Preden so	mamo	položili v krsto, smo se domači še enkrat zbrali	A
pogled in hitro stopil k vznožju. Vzdignila sta	mamo	in jo počasi položila v krsto. Vstala sta še	A
- Ali si gluh! Skočil sem v kuhinjo po	mamo.	- Nanca, - je s še vedno istim nizkim	A
krepkih vzmeteh. Vstala sta, bodrilno potrepljala	mamo	po rami in odšla brez besede kakor s pogrebščine	A
hleva in iz molka, ki je ležal med dedom in	mamo.	Zapihali so močnejši, hladni vetrovi, naphali	A
noge. Ded je videl, da se zdaj lahko pomiri z	mamo,	in je zakuril peč.S kakšnim veseljem smo se	A
- se je zresnil ded in vprašujoče pogledal	mamo.	- Bogve? -	A
takrat tudi še nismo poznali. Nato je prosil	mamo,	naj mu hrani jestvine, da ga v »Peknem domu	A
stisnil, da je bil videti cel, pogledal deda in	mamo	ter resno rekel: - To Avstrija. -	A
teptali vojaški škornji in konjska kopita. Z	mamo	sva plela krompir na koščku njive, ki nam je	A
z njim zamenjala tobak za žganje. Ko sva z	mamo	prišla na kolnik, sva se oddahnila in zavila	A
lasje široko razgrnjeni po zeleni travi. Z	mamo	sva se vračala brez besede.Ko sva bila pri jablani	A
pragu, resno in tako važno premeril deda in	mamo,	kakor bi ga bili ravnokar postavili najmanj	A
spustil v jok že prej, ko je »ta vojak« objel	mamo.	Potešili smo ju in jima vsi presrečni razlagali	A
Kdo ga bo redil? Ozrli smo se v	mamo.	Kako svetlo so nam zasijale oči, ko je vzela	A
nevesto in nato prikimala, sem tudi sam skočil za	mamo	s to žalostno novico. - Ni še vseh dni	A
res sem stal pred hišo; najprej sem zagledal	mamo,	nato sestro in sebe, dvanajstletnega otroka	A
dvorišča, sestro v Ljubljani ali brata v Trstu,	mamo	Nežo v nebesih, svetega Roka samega, nekoga	A
hodnika, zdaj se bo prebudil in se pogovarjal z	mamo,	vedno kadar se je prebudil, je to počel, prišla	A
Katarino iz Aleksandrije in ono iz Siene, kliče	mamo	Nežo, jagnje božje, naj ji obvarje dete, vidi	A
mogla priti, je rekla. . / . / stran 187 . /	Mamo	smo odpeljali v bolnico. Kdaj?	A
zanje grdo švica v Avstriji, naj pusti mojo	mamo	pri miru, razumeš, kaj ima moja mama pri tem	A
konzerv, ki sem jih prinesel. Ko sem spal z	mamo,	je hči pomivala posodo po večerji, ki smo jo	A
večerji, ki smo jo imeli potem, ko sem končal z	mamo.	Ko nam je zjutraj mama pripravljala zajtrk iz	A
ki ni hotela vstati. Po zajtrku sem legel z	mamo,	ker je šla hči v šolo.Po kosilu, ko smo pojedli	A
imeti rad. . / . / stran 157 . / Če bi imel še	mamo,	bi mislil na štiri.Bi rekel, mamica moja, zdaj	A
še bo, kakor je Leonco in kakor je mojo ubogo	mamo,	ki nikoli ni več videla španskega bezga v Loreni	A
je v Sloveniji vojna, da je pravkar govoril z	mamo	in ji opisati vse občutke, ki so ga dobesedno	A
najmanj ni bal, nenormalno se je zbal le za	mamo;	le kako bo živela brez njega, prvorojenca?	A
javi tudi njim. Dekle je res poklicalo njegovo	mamo	in ji povedalo, da bežijo, mati pa je potem	A
je dejal tiho Ivan, »daj lepo govoriti z mojo	mamo	in prisrčno!Saj znaš, če hočeš.	A
videl, kako se nategujem s tabo kot s staro	mamo.	Pri njem namreč ni bilo tople malice pa tudi	A
popoldne, gori grem k nebeškemu očetu in s tvojo	mamo	ga poprosim, da bi se našel tak človek, takšen	A
pozdravi in da prineso kokoš. Tako sva se zmenili z	mamo.	Če bi bil fantek, bi pa naročila petelinčka.	A
druščino in dviga promet. »Ančika, teci po	mamo,	reci, da bo nocoj tudi še noč!« je ukazoval	A
»Da, Rjavka, kazen mora biti! Z	mamo	sva se pravkar posvetovala in tako zmenila,	A
Rjavko; pa je tudi ne bova posebno pogrešala z	mamo.	« »Nemara bolj ko mene!	A
kaj bo pa zdaj! Ali naj stopi domov po ata in	mamo,	da vzameta žlici in prideta kar tja na kosilo	A
nasproti gospod korar Mejač, ki sva enkrat z	mamo	že šla k njim prosit pomoči za stanovanje, pa	A
zunaj pred hišo je Kocmurjev Stanko! Na svojo	mamo	čaka, potem prideta k vam, je rekel.« Ko je	A
zvijačo izvede moževe naklepe. Ali spomini na	mamo,	na žalostne dni mladosti, na sramoto in trpljenje	A
kakor da še nisem poročena in sva šli vkupe z	mamo	po mestu, eno nogo so imeli boso, eno pa v velikanski	A
Milan je kmalu bolj poznal Jero kakor rodno	mamo	in bolj in bolj sta se oklepala drug drugega	A
pogrešal je vsega, kar je ljubil. Teto ‒ za	mamo	jo je klical ‒ in njeno žuljavo roko, ki je	A
mojster in mojstrica sta mu naročila za gospo	mamo	najlepša priporočila in z njunim dovoljenjem	A
Ponujale so se mu solze. »Ni drugače, ata in	mamo	moraš ubogati!« ga je poučila teta.»Samo prosiš	A
naredila strašno nesrečen obraz, prijela staro	mamo	za roko in rekla: »Stara mama, ušla sem z doma	A
bi prišel spet domov, kako bi ubogal očeta in	mamo	in učitelja!Zgrudil se je na kolena in stiskal	A
jaz sem bil pa v Trstu zaprt!« Ta novica je	mamo	bolj ganila od najlepših priučenih besed, pritisnila	A
resna beseda, pa jo je opustil. Koj za Pirčevo	mamo	je od vrta sem prihajala še neka osebnost: mlad	A
koga drugega, recimo, za strica, teto ali staro	mamo!	Zame pa niso.	A
veselo igrala na dvorišču in najmlajši je vprašal	mamo,	kdaj da bo večerja, lačen da je.In je sploh	A
»Baš pričenjala je,« je odgovorila žena. »	Mamo	je že klicala: Ma-ma! ‒ kakor bi zapojčkala	A
vse prelepo zame!« Mokarico so vsi imenovali	mamo.	Bolj gosposko je donel tak naziv, kar se je pač	A
kjer zavije cesta v klanec. Jokal je, klical	mamo	in se ves tresel ko šiba. Dolgo sem se mučila	A
»Kaj bi ga ne? Kajkrat je bil z	mamo	pri nas, ko je hodila k nam delat.« Lojze je	A
se je zresnil Matic in gledal izpod čela. »	Mamo	moramo vsi ubogati; še jaz, ki sem že velik	A
utolažljivo jokati. Janezek je zlezel na klop, objel	mamo	in jokal, drugi otroci so posedli krog peči	A
»Ti si otrok in ne veš, kaj imaš, ko imaš	mamo.	Da bi jo jaz še imela in bi jo samo enkrat še	A
miklavževino, katero je dobil doma, ko se je vrnil z	mamo	iz šole, bi bil zavladal često molk.Šele po	A
zmedeno. »Z Minko sva prišli obiskat gospo	mamo.	Iskreno sočutje!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani