nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Neki moški je vstopil v prostor, počasi jo slači, boža njene prsi in trebuh, potem se umakne in jo gleda skoraj golo in ona nič ne more zoper to. Čeprav ve, da bi morala zavpiti, poklicati očeta, kuharico in dekle, ki spijo spodaj ob temni in prazni kuhinji, očeta, ki je v vasi pri Svetem Roku, hlapce in konjarje z one strani dvorišča, sestro v Ljubljani ali brata v Trstu, mamo Nežo v nebesih, svetega Roka samega, nekoga bi morala poklicati ali se prekrižati in moliti, da se ne bi zgodil strašen greh, ki se dogaja, nekaj bi morala storiti, vsaj nekaj reči: ne, prosim, ne. Vendar ne zavpije, nič ne reče, še isti hip si zaželi, ne da bi na to pomislila, telo si samo zaželi, da bi se roke vrnile.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani